Sanjati moramo
ALI sanjate? O tem ste lahko prepričani, saj med spanjem sanjamo vsi, četudi bi morda trdili, da ne. Domnevajo, da se več kot 95 odstotkov sanj ne spomnimo. Katerih pa se spomnimo? Pravzaprav običajno tistih, ki jih imamo, tik preden se zbudimo.
Raziskovalci sanj so ugotovili, da je spanje progresivni proces, ki je prvih nekaj ur najgloblji, pozneje pa postane rahlejši. Sanje se pojavijo posebno med obdobjem naglih očesnih gibov, ki mu pravimo REM spanje, in se menjuje z NREM spanjem. Vsak ciklus NREM⁄REM spanja traja približno 90 minut in se v eni noči ponovi pet- ali šestkrat; zadnji poteka, tik preden se prebudimo.
Zmotno je misliti, da so naši možgani med spanjem le malo dejavni. Ugotovili so namreč, da so ti med sanjanjem aktivnejši kakor v nekaterih stanjih budnosti, če izvzamemo določene nevrone v možganskem deblu, ki so povezani s pozornostjo ter spominom in ki med REM spanjem počivajo. Nasprotno pa med živčnimi celicami v možganih nenehno poteka medcelični prenos informacij.
Naši možgani so presenetljivo kompleksen del telesa z milijardami elementov, ki vsako sekundo oddajo okrog sto do dvesto oziroma tristo signalov. V možganih enega človeka je več elementov, kakor je ljudi na zemlji. Nekateri raziskovalci domnevajo, da jih je od 20 do prek 50 milijard. Kompleksnost možganov potrjuje besede biblijskega pisca Davida, ki je o človeškem telesu dejal: »Hvalim te, da sem storjen na strašen, čudovit način; čudovita so dela tvoja.« (Psalm 139:14)
Svet sanj
Naših pet čutil med budnostjo neprestano pošilja informacije in podobe možganom, med spanjem pa ni tako. V možganih se podobe ustvarjajo brez zunanjih čutilnih informacij. Torej je to, kar v sanjah vidimo in doživimo, včasih podobno halucinacijam. To nam omogoča početi reči, s katerimi kršimo naravne zakone; lahko na primer letimo kakor Peter Pan ali pa brez poškodbe pademo s skalne pečine. Čas se lahko izkrivi, zato je preteklost videti, kot bi bila sedanjost. Ali pa se trudimo zbežati in je videti, kot da ne bi mogli obvladovati naših gibov – naše noge se nočejo odzvati. Na sanje pa seveda lahko vplivajo močni vtisi in izkušnje, ki smo si jih morebiti nabrali med budnostjo. Mnogi tako zlepa ne morejo pozabiti strašnih grozot, ki so jih izkusili med vojno, kot nekateri ne morejo pozabiti občutka, ko jih je napadel neki zločinec. Take vznemirjevalne reči, ki se nam zgodijo med budnostjo, se lahko pojavijo v sanjah in povzročijo nočne more. V sanjah lahko pridejo na površje tudi vsakdanje stvari, o katerih razmišljamo, preden zaspimo.
Včasih skušamo rešiti neki problem, potem pa se med spanjem domislimo rešitve. To lahko kaže, da med spanjem ne le sanjamo, ampak tudi razmišljamo.
V knjigi o sanjah in možganih beremo: »Najobičajnejša oblika duševne dejavnosti med spanjem ni sanjanje, ampak razmišljanje. Razmišljanja med spanjem ne spremljajo čutilne iluzije, niti ni fantastično. Ukvarja se z vsakdanjostjo, pogosto z resničnimi življenjskimi dogodki iz preteklosti ali prihodnosti, in je običajno povsem navadno, neustvarjalno in ponavljajoče.«
Nekateri ljudje menijo, da ima tema njihovih sanj zanje posebno sporočilo. Da bi dobili razlago sanj, hranijo ob postelji beležnico, v katero si lahko potem, ko se prebudijo, sanje zapišejo. Glede uporabnosti knjig, ki skušajo pojasniti pomen sanjskih simbolov, je Ann Faraday v svojem delu The Dream Game dejala: »Tradicionalne sanjske knjige, v katerih lahko poiščete pomen teme in simbolov sanj, in tiste, ki temeljijo na kaki sodobni psihološki teoriji, so enako neuporabne.«
Ker je videti, da sanje nastajajo večinoma v možganih, ni razumno misliti, da imajo za nas posebna sporočila. Nanje bi morali gledati kot na normalno dejavnost možganov, ki pomaga ohranjati njihovo zdravje.
Kako pa je s tistimi, ki pravijo, da so sanjali o smrti nekega sorodnika ali prijatelja ter naslednji dan izvedeli, da je ta človek umrl? Ali to ne kaže, da sanje lahko napovejo prihodnost? O tem, kaj stoji za preroškimi sanjami, bomo pretehtali v naslednjem članku.