»Hiša molitve za vse narode«
»Ali ni pisano: ,Moja hiša naj bo hiša molitve za vse narode.‘ « (MARKO 11:17, EI)
1. V kakšnem odnosu sta bila Adam in Eva z Bogom na začetku?
ADAM in Eva sta bila ob ustvaritvi v tesnem odnosu s svojim nebeškim Očetom. Bog Jehova se je pogovarjal z njima in jima opisal svoj čudoviti namen s človeštvom. Prav gotovo sta se pogosto čutila gnana, da je iz njiju privrela hvala Jehovu za njegova veličastna stvarjenjska dela. Če sta Adam in Eva potrebovala smernice, ko sta premišljevala o svoji vlogi bodočega očeta in matere človeške družine, sta se lahko približala k Bogu iz katerega koli dela svojega rajskega doma. Nista potrebovala storitev kakega duhovnika v templju. (1. Mojzesova 1:28)
2. Kakšna sprememba je nastala, ko sta Adam in Eva zagrešila?
2 Toda položaj se je spremenil, ko je uporni angel Evo napeljal na razmišljanje, da se bodo njene življenjske razmere izboljšale, če bo zavrnila Jehovovo suverenost, ko ji je rekel, da bo »kakor Bog«. Zato je jedla sadež z drevesa, s katerega je Bog prepovedal jesti. Potem pa je Satan po Evi skusil še njenega moža. Na nesrečo je Adam poslušal svojo grešno ženo in tako pokazal, da je odnos z njo cenil bolj kakor odnos z Bogom. (1. Mojzesova 3:4–7) Pravzaprav sta Adam in Eva za svojega boga izbrala Satana. (Primerjaj 2. Korinčanom 4:4.)
3. Kateri so bili slabi sadovi Adamovega in Evinega upora?
3 Tako prvi človeški par ni izgubil le dragocenega odnosa z Bogom, ampak tudi možnost, da bi živel večno v zemeljskem raju. (1. Mojzesova 2:16, 17) Njuni grešni telesi sta začeli hirati, dokler nista umrla, in to grešno stanje je podedovalo tudi njuno potomstvo. »Tako [je],« pojasnjuje Biblija, »na vse ljudi prišla smrt.« (Rimljanom 5:12)
4. Kakšno upanje je Bog ponudil grešnemu človeštvu?
4 Potrebno je bilo nekaj, kar bi grešno človeštvo spravilo z njegovim svetim Stvarnikom. Ko je Bog obsodil Adama in Evo, je dal njunemu prihodnjemu potomstvu tudi upanje, tako da je obljubil »seme«, ki bo človeštvo rešilo posledic Satanovega upora. (1. Mojzesova 3:15) Bog je kasneje odkril, da bo to blagoslovljeno Seme prišlo po Abrahamu. (1. Mojzesova 22:18) S tem ljubečim namenom v mislih je za svoj izbrani narod odbral Abrahamove potomce, Izraelce.
5. Zakaj bi nas morale zanimati podrobnosti Božje postavine zaveze z Izraelom?
5 Leta 1513 pr. n. š. so Izraelci stopili z Bogom v zavezni odnos in privolili, da bodo ubogali njegove zakone. Postavina zaveza bi morala danes zelo zanimati vse, ki želijo častiti Boga, ker je merila na obljubljeno Seme. Pavel je rekel, da je vsebovala »senco prihodnjih dobrot«. (Hebrejcem 10:1) Ko je to izjavil, je razpravljal o službi izraelskih duhovnikov v premičnem tabernaklju ali čaščenjskem šotoru, ki se je imenoval »Jehovov tempelj« in »Jehovova hiša«. (1. Samuelova 1:9, 24, NW) S preiskovanjem svete službe, ki se je izvajala v Jehovovi zemeljski hiši, lahko začnemo veliko bolj ceniti pripravo iz usmiljenja, po kateri se lahko grešno človeštvo danes spravi z Bogom.
Najsvetejše
6. Kaj je stalo v Najsvetejšem in s čim je bila predstavljena Božja navzočnost v njem?
6 »Najvišji ne prebiva v svetiščih [hišah, NW], z rokami narejenih,« pravi Biblija. (Dejanja 7:48) Kljub temu pa je bila navzočnost Boga v njegovi zemeljski hiši predstavljena z oblakom v najbolj notranjem predelku, imenovanem Najsvetejše. (3. Mojzesova 16:2) Očitno je ta oblak močno svetil in tako osvetljeval Najsvetejše. Bil je nad sveto skrinjo, imenovano »skrinja pričevanja«, v kateri sta bili kamniti plošči z nekaj vrezanimi zapovedmi, ki jih je dal Bog Izraelu. Na pokrovu skrinje sta bila dva zlata keruba z iztegnjenimi krili. Z njima so bila upodobljena duhovna bitja, ki so v Božji nebeški organizaciji na visokem položaju. Čudežni svetlobni oblak je bil nad pokrovom in med keruboma. (2. Mojzesova 25:22) Bil je slikovit prikaz Vsemogočnega Boga, ustoličenega na nebeški kočiji, ki jo podpirajo živi kerubi. (1. letopisov 28:18) To pojasnjuje, zakaj je kralj Ezekija molil: »GOSPOD [Jehova, NW] nad vojskami, Bog Izraelov, ki stoluješ nad kerubi.« (Izaija 37:16)
Sveto
7. Kako je bilo opremljeno Sveto?
7 Drugi predelek tabernaklja se je imenoval Sveto. V tem delu je levo od vhoda stal lep sedmeroramni svečnik, na desni strani pa miza za hlebe obličja. Naravnost naprej je stal oltar, s katerega se je dvigoval vonj gorečega kadila. Stal je pred zagrinjalom, ki je ločevalo Sveto od Najsvetejšega.
8. Katere naloge so duhovniki redno opravljali v Svetem?
8 Vsako jutro in vsak večer je moral duhovnik vstopiti v tabernakelj in na kadilnem oltarju zažgati kadilo. (2. Mojzesova 30:7, 8) Zjutraj, medtem ko je kadilo gorelo, je moral sedem svetilnic, ki so stale na zlatem svečniku, ponovno napolniti z oljem. Zvečer je svetilnice prižgal, da je bilo Sveto osvetljeno. Vsako soboto pa je moral dati na mizo za položene hlebe obličja tudi 12 svežih hlebov. (3. Mojzesova 24:4–8)
Dvorišče
9. Čemu je služil umivalnik z vodo in kaj se lahko naučimo iz tega?
9 Tabernakelj je imel tudi dvorišče, ki ga je obkrožal zaslon iz šotorskih platnenih zaves. Na tem dvorišču je stal velik umivalnik, v katerem so si duhovniki umili roke in noge, preden so vstopili v Sveto. Umiti so se morali tudi, preden so darovali žrtve na oltarju, ki je stal na dvorišču. (2. Mojzesova 30:18–21) Ta zahteva po čistoči pa je močan opomin tudi za današnje Božje služabnike. Spominja jih, da morajo stremeti za telesno, moralno, duševno in duhovno čistostjo, če želijo, da bo Bog sprejel njihovo čaščenje. (2. Korinčanom 7:1) Kasneje so za drva za ogenj na oltarju in vodo v umivalniku skrbeli neizraelski tempeljski sužnji. (Jozue 9:27)
10. Naštejte nekatere od daritev, ki so jih opravljali na žrtvenem oltarju.
10 Vsako jutro in vsak večer so na oltarju zažgali žrtveno jagnje, skupaj z jedilno in pitno daritvijo. (2. Mojzesova 29:38–41) Druga žrtvovanja pa so opravljali ob posebnih dnevih. Včasih so morali opraviti žrtvovanje zaradi nekega določenega osebnega greha. (3. Mojzesova 5:5, 6) Kdaj drugič je lahko kak Izraelec ponudil prostovoljno žrtev občestvenega obeda, med katerim so duhovniki in darovalec zaužili del te žrtve. S tem je bilo pokazano, da so lahko človeški grešniki uživali mir z Bogom, ko so z njim, figurativno rečeno, obedovali. Celo tujec je lahko postal Jehovov častilec in imel prednost, da je v Njegovi hiši ponudil prostovoljne daritve. Vendar so duhovniki, da bi se Jehovu izkazala primerna čast, lahko sprejeli le najkvalitetnejše daritve. Moka jedilne daritve je morala biti na drobno zmleta, žrtvene živali pa so morale biti brez najmanjše hibe. (3. Mojzesova 2:1; 22:18–20; Malahija 1:6–8)
11. a) Kaj so naredili s krvjo živalskih žrtev in na kaj je to merilo? b) Kako gleda Bog na človeško in živalsko kri?
11 Kri teh žrtev je bila prinešena k oltarju, kar je narod vsak dan spomnilo, da so grešniki, ki potrebujejo odkupitelja, čigar prelita kri bi lahko za vedno odkupila njihove grehe in jih rešila smrti. (Rimljanom 7:24, 25; Galatom 3:24; primerjaj Hebrejcem 10:3.) Ta sveta uporaba krvi je Izraelce spomnila tudi na to, da kri predstavlja življenje in da le-to pripada Bogu. Bog je vsako drugo uporabo krvi vedno prepovedoval. (1. Mojzesova 9:4; 3. Mojzesova 17:10–12; Dejanja 15:28, 29)
Spravni dan
12., 13. a) Kaj je bil spravni dan? b) Kaj je moral narediti veliki duhovnik, preden je lahko prinesel kri v Najsvetejše?
12 Enkrat letno, na tako imenovani spravni dan, je moral ves izraelski narod, pa tudi tujci, ki so častili Jehova, prenehati delati in se postiti. (3. Mojzesova 16:29, 30) Na ta pomembni dan je bil narod ponazorilno očiščen grehov, da bi bil z Bogom tudi v naslednjem letu v miroljubnem odnosu. Predstavimo si ta prizor in razmislimo o nekaterih pomembnih značilnostih.
13 Veliki duhovnik stoji na tabernakljevem dvorišču. Po tem, ko se umije v umivalniku z vodo, zakolje junca za žrtvovanje. Junčevo kri, ki jo bo kasneje uporabil na poseben način za poravnavo grehov duhovniškega Levijevega rodu, se izlije v posodo. (3. Mojzesova 16:4, 6, 11) Toda še preden veliki duhovnik nadaljuje žrtvovanje, mora nekaj narediti. Vzeti mora odišavljeno kadilo (najverjetneje ga dá v zajemalko), v posodo za žerjavico pa dati žerjavico z oltarja. Sedaj vstopa v Sveto in gre naprej proti zagrinjalu Najsvetejšega. Počasi gre okoli zagrinjala in se ustavi pred skrinjo zaveze. Potem pa, stran od človeških oči, spusti na žerjavico kadilo in Najsvetejše se napolni z blagodišečim oblakom. (3. Mojzesova 16:12, 13)
14. Zakaj je moral veliki duhovnik vstopiti v Najsvetejše s krvjo dveh različnih živali?
14 Sedaj je Bog voljan pokazati usmiljenje in se ponazorilno spraviti. Zato se je pokrov skrinje tudi imenoval »milostni sedež« ali ,spravni pokrov‘. (Hebrejcem 9:5, EI, podčrtna opomba v NW) Veliki duhovnik nato zapusti Presveto, vzame junčevo kri in ponovno vstopi v Najsvetejše. Kot zapoveduje Postava, pomoči svoj prst v kri in z njo sedemkrat poškropi pred pokrovom skrinje. (3. Mojzesova 16:14) Potem se vrne na dvorišče in zakolje kozla, daritev za greh »za ljudstvo«. Nekaj kozlove krvi prinese v Najsvetejše in naredi z njo isto, kot je storil z junčevo krvjo. (3. Mojzesova 16:15) Na spravni dan pa so potekale še druge pomembne službe. Veliki duhovnik je moral na primer položiti roke na glavo drugega kozla in priznati nad njim »krivice sinov Izraelovih«. Tega živega kozla so potem odpeljali v puščavo, da je v figurativnem smislu odnesel narodove grehe. Tako se je vsako leto izvršila sprava »za duhovnike in za vse ljudstvo občine«. (3. Mojzesova 16:16, 21, 22, 33)
15. a) Kako je bil Salomonov tempelj podoben tabernaklju? b) Kaj piše v Listu Hebrejcem o sveti službi, ki se je opravljala v tabernaklju in templju?
15 Izraelcem je v prvih 486 letih njihove zgodovine, ko so bili Božje zavezno ljudstvo, premični tabernakelj služil kot mesto, kjer so častili svojega Boga, Jehova. Potem pa je Salomon Izraelski dobil prednost, da je zgradil trajno stavbo. Čeprav naj bi bil ta tempelj večji in bolj spopolnjen, se je od Boga dani načrt ravnal po vzorcu tabernaklja. Ponazarjal je, podobno kot tabernakelj, večjo in učinkovitejšo pripravo za čaščenje, ki jo je ,postavil Jehova in ne človek‘. (Hebrejcem 8:2, 5; 9:9, 11)
Prvi in drugi tempelj
16. a) Kakšno ljubečo prošnjo je izrekel Salomon ob posvetitvi templja? b) Kako je Jehova pokazal, da je sprejel Salomonovo molitev?
16 Salomon je ob posvetitvi tega veličastnega templja dodal naslednjo navdihnjeno prošnjo: »Tudi inostranec, ki ni iz ljudstva tvojega, Izraela, pride iz daljne dežele zaradi imena tvojega velikega [. . .]; ko torej pridejo in bodo molili proti tej hiši: ti poslušaj v nebesih, v mestu prebivanja svojega, in stóri vse, za kar te kliče inostranec; da spoznajo vsa ljudstva na zemlji tvoje ime, da bi se te bali kakor ljudstvo tvoje, Izrael, ter da se prepričajo, da se imenuje ta hiša, ki sem jo zgradil, po imenu tvojem.« (2. letopisov 6:32, 33) Bog je jasno pokazal, da je sprejel Salomonovo posvetitveno molitev, ko je iz nebes švignil ognjen žarek in požrl živalske žrtve, ki so bile na oltarju, Jehovova slava pa je napolnila tempelj. (2. letopisov 7:1–3)
17. Kaj se je nazadnje zgodilo templju, ki ga je zgradil Salomon in zakaj?
17 Na žalost pa so Izraelci izgubili zdrav strah do Jehova. Čez čas so s prelivanjem krvi, malikovalstvom, prešuštvovanjem, krvoskrunstvom ter grdim ravnanjem s sirotami, vdovami in tujci onečastili njegovo veliko ime. (Ezekiel 22:2, 3, 7, 11, 12, 26, 29) Zato je Bog v letu 607 pr. n. š. izvršil obsodbo tako, da je pripeljal babilonske vojske, ki so uničile tempelj, preživele Izraelce pa kot ujetnike odpeljale v Babilon.
18. Kakšne prednosti so se v drugem templju odprle za nekatere neizraelske moške, ki so iz vsega srca podpirali čaščenje Jehova?
18 Po 70 letih se je skesani judovski ostanek vrnil v Jeruzalem in dovoljeno mu je bilo ponovno zgraditi Jehovov tempelj. Pri tem pa je zanimivo to, da je primanjkovalo duhovnikov in levitov, ki bi služili v tem drugem templju. Zato so netinejci, potomci neizraelskih tempeljskih sužnjev, dobili večje prednosti kot strežniki v Božji hiši. Nikoli pa niso postali enakovredni duhovnikom in levitom. (Ezra 7:24; 8:17, 20)
19. Kaj je Bog obljubil glede drugega templja in kako so se te besede uresničile?
19 Najprej je bilo videti, da bo drugi tempelj kakor nič v primerjavi s prejšnjim. (Hagaj 2:3) Toda Jehova je obljubil: »Potresem vse poganske narode, in pridejo dragocenosti vseh narodov, in to hišo napolnim s slavo [. . .]. Poslednja slava te hiše bode večja nego prva.« (Hagaj 2:7, 9) In drugi tempelj je resnično dosegel večjo slavo, prav kakor je bilo napovedano. Obstajal je 164 let dlje kot prvi in na njegovih dvorih se je zbiralo veliko več častilcev iz veliko več dežel. (Primerjaj Dejanja 2:5–11.) Obnavljanje drugega templja se je začelo v dneh kralja Heroda in takrat so povečali tudi templjeve dvore. Dvignjen na masivni kamniti ploščadi in obkrožen s čudovitimi stebrišči je bil daleč veličastnejši od prvotnega templja, ki ga je zgradil Salomon. Imel je tudi veliko, zunanje dvorišče za ljudi narodov, ki so želeli častiti Jehova. Ta dvor Nejudov je od notranjega dvorišča, ki je bil namenjen samo Izraelcem, ločevala kamnita ograja.
20. a) Kakšna odlična čast je zaznamovala ponovno zgrajeni tempelj? b) Kaj kaže, da so Judje napačno gledali na tempelj, in kaj je naredil Jezus v odgovor na to?
20 Poleg tega je bil ta drugi tempelj deležen velike časti, saj je na njegovih dvoriščih učil Božji Sin, Jezus Kristus. Vendar Judje na splošno, tako kot pri prvem templju, niso imeli pravilnega gledišča do svoje prednosti, da so oskrbniki Božje hiše, saj so celo trgovcem dovolili poslovati na dvorišču Nejudov. Še več, ljudem so dovolili, da so imeli tempelj za bližnjico, ko so nosili stvari na drugo stran Jeruzalema. Jezus je štiri dni pred svojo smrtjo očistil tempelj takšnih posvetnih navad in ob tem še naprej govoril: »Mar ni pisano: ,Dom moj naj se imenuje dom molitve vsem narodom‘? A vi ste naredili iz njega razbojniško jamo.« (Marko 11:15–17)
Bog za vedno zapusti svojo zemeljsko hišo
21. Kaj je pokazal Jezus glede jeruzalemskega templja?
21 Judovski verski voditelji so bili odločeni ubiti Jezusa, ker je pogumno podpiral čisto čaščenje Boga. (Marko 11:18) Jezus je, vedoč, da ga bodo kmalu umorili, rekel judovskim verskim voditeljem: »Vaša hiša [bo] zapuščena.« (Matevž 23:37, 38, EI) S tem je pokazal, da Bog kmalu ne bo več sprejemal načina čaščenja, ki se je izvajal v dobesednem templju v Jeruzalemu. Nič več ne bo »hiša molitve za vse narode«. Ko so učenci opozorili Jezusa na sijajne tempeljske zgradbe, jim je rekel: »Ne vidite li vsega tega? [. . .] Tu ne ostane kamen na kamenu, ki se ne bi zrušil.« (Matevž 24: 1, 2)
22. a) Kako so se spolnile Jezusove besede glede templja? b) Kaj so zgodnji kristjani, raje kakor da bi svoje upanje osredotočali na zemeljsko mesto, iskali?
22 Jezusova prerokba se je spolnila 37 let kasneje, leta 70 n. š., ko so rimske vojske uničile Jeruzalem in njegov tempelj. To je bil pretresljiv dokaz, da je Bog resnično zavrgel svojo dobesedno hišo. Jezus ni nikoli napovedal ponovne gradnje še kakega templja v Jeruzalemu. Apostol Pavel je glede tega zemeljskega mesta hebrejskim kristjanom pisal: »Nimamo [. . .] tu mesta stalnega, temuč iščemo prihodnjega.« (Hebrejcem 13:14) Zgodnji kristjani so se veselili tega, da bodo postali del ,nebeškega Jeruzalema‘ – mestu podobnega Božjega kraljestva. (Hebrejcem 12:22) Tako pravo čaščenje Jehova ni nič več osredotočeno na dobesedni tempelj na zemlji. V našem naslednjem članku bomo razpravljali o vzvišeni pripravi, ki jo je Bog uvedel za vse, ki ga želijo častiti »v duhu in resnici«. (Janez 4:21, 24)
Vprašanja za ponovitev
◻ Kakšen odnos z Bogom sta izgubila Adam in Eva?
◻ Zakaj bi nas morale zanimati značilnosti tabernaklja?
◻ Kaj se naučimo iz dejavnosti na dvorišču tabernaklja?
◻ Zakaj je Bog dovolil, da je bil njegov tempelj uničen?
[Slike na strani 10, 11]
Tempelj, ponovno zgrajen po Herodu
1. Najsvetejše
2. Sveto
3. Žgalni oltar
4. Ulito morje
5. Duhovniški dvor
6. Dvor Izraelcev
7. Ženski dvor