Varujte se samopravičnosti!
FARIZEJI so v prvem stoletju uživali sloves pravičnih častilcev Boga. Resno so preučevali Sveto pismo in pogosto molili. Nekateri ljudje so jih imeli za blage in razumne. Judovski zgodovinar Jožef piše: »Farizeji so vdani drug drugemu in s skupnostjo negujejo složne odnose.« Ne preseneča, da so bili verjetno najbolj spoštovani in visoko cenjeni posamezniki v takratni judovski družbi!
Vendar pa danes beseda »farizejski« in sorodni izrazi zaznamujejo poniževalnost, soznačnost s svetohlinstvom, samopravičnost, stališče svetejši-kot-ti, prepobožnost in prazno govorjenje. Zakaj so farizeji izgubili dobro ime?
Zato, ker Jezusa Kristusa v nasprotju z večino Judov ni prevaral njihov zunanji videz. Primerjal jih je s ,pobeljenimi grobovi, ki se odzunaj zde lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vse nesnage‘. (Matevž 23:27)
Resnično, medtem ko so stali na javnih mestih, so opravljali dolge molitve, toda le zato, da bi jih videli drugi, kot je to rekel Jezus. Njihovo čaščenje je bila ena sama šarada. Radi so imeli vidna mesta pri večernih obrokih in prve sedeže v sinagogah. Čeprav so morali vsi Judje nositi resice na oblačilih, so skušali farizeji narediti vtis na ljudi tako, da so imeli pretirano dolge resice. Ponosno so razkazovali povečane škatle s svetopisemskimi odlomki, katere so nosili kot amulete. (Matevž 6:5; 23:5-8) Njihova hinavščina, domišljavost in njihov pohlep so jim nazadnje prinesli sramoto.
Jezus je takole izrekel Božjo zavrnitev farizejev: »Hinavci, dobro je o vas prorokoval Izaija, govoreč: ,To ljudstvo me časti z ustnicami svojimi, njih srce pa je daleč od mene. Ali zastonj me časté, učeč nauke, zapovedi človeške‘.« (Matevž 15:7-9) Njihova pravičnost je bila v resnici samopravičnost. Jezus je razumljivo svaril svoje učence: »Varujte se kvasu farizejev.« (Lukež 12:1) Tudi mi se moramo danes ,varovati‘ samopravičnosti oziroma paziti, da ne bi postali verski hinavci.
Pri tem bi se morali zavedati, da oseba ne postane samopravična kar čez noč. To nagnjenje se namreč priplazi postopoma, v nekem časovnem razdobju. Posameznik pa si lahko celo nenamerno pridobi nezaželene osebnostne poteze farizejev.
Vzvišena drža
Katere so nekatere osebnostne poteze, ki se jih moramo ,varovati‘? Samopravičen posameznik ponavadi »govori in stoji ter gleda, kot da ni nikoli naredil nič narobe«, pojasnjuje Encyclopædia of Religion and Ethics. Samopravičneži so tudi bahavi in se povišujejo, kar je bil glavni problem farizejev.
Jezus je opisal to farizejsko držo s prispodobo: »Dva človeka sta šla gori v tempelj molit, eden je bil farizej, a drugi cestninar. Farizej se ustopi in moli sam s seboj tako: Bog, zahvaljujem te, da nisem kakor drugi ljudje: razbojniki, krivičniki, prešeštniki ali kakor tale cestninar. Postim se dvakrat na teden, desetino dajem od vsega, karkoli imam.« V nasprotju z njim je cestninar ponižno priznal svoje napake in se tako izkazal za pravičnejšega od bahavega farizeja. Jezus je povedal to prispodobo tistim, »ki so sami v sebe zaupali, da so pravični, a druge so zaničevali«. (Lukež 18:9-14)
Kot nepopolni ljudje bi se lahko zaradi naših naravnih sposobnosti oziroma prednosti občasno čutili boljši od drugih. Toda kristjani bi morali takoj odpraviti takšne misli. Morda imate mnogo let izkušenj v krščanskem življenju. Morda ste spreten biblijski učitelj. Ali pa izpovedujete, da ste bili maziljeni za vladanje s Kristusom v nebesih. Nekateri v občini imajo posebne prednosti kot polnočasni služabniki, starešine ali kot službeni pomočniki. Vprašajte se: ,Kako bi se počutil Jehova, če bi to, kar sem dobil od njega, uporabil kot temelj za mišljenje, da sem pomembnejši od drugih?‘ To mu prav gotovo ne bi ugajalo. (Filipljanom 2:3, 4)
Kadar kristjan zaradi od Boga danih sposobnosti, prednosti ali dane oblasti kaže duha vzvišenosti, v resnici krade Bogu slavo in ugled, kar pa si zasluži le On. Biblija jasno opominja kristjane ,naj ne mislijo o sebi več, nego se spodobi misliti‘. Roti nas: »Bodite ene misli med seboj; ne mislite visoko, temuč sočustvujte z nizkimi. Ne zdite se razumni sami sebi.« (Rimljanom 12:3, 16)
»Ne sodite«
Po neki biblijski enciklopediji samopravična oseba »šteje sebe ali za moralno pokončno ali da je v pravičnem položaju pred Bogom, ker je vdana črki pravnih zahtev ne glede na duha le-teh«. Drugo delo opisuje samopravične kot »pretirano verne ljudi, ki ves svoj čas porabijo za iskanje hudobnosti na drugih«.
Farizeji so bili krivi tega. Sčasoma so se jim zdela njihova človeška pravila pomembnejša od Božjih zakonov in načel. (Matevž 23:23; Lukež 11:41-44) Postavili so se za sodnike in se nagibali k obsojanju vsakogar, kdor ni ustrezal njihovim samopravičnim merilom. Njihova vzvišena drža in pretirana domišljavost je proizvedla potrebo po nadzorovanju drugih ljudi. Njihova nezmožnost nadzorovanja Jezusa jih je razjezila, zato so načrtovali, kako bi ga umorili. (Janez 11:47-53)
Kako neprijetno je biti v družbi koga, ki se postavlja za sodnika, ki vedno išče napake ter temeljito preiskuje in nadzoruje vsakogar okoli sebe. Res, nihče v občini ni pooblaščen, da bi lahko drugim vsiljeval svoja mnenja in lastna pravila. (Rimljanom 14:10-13) Uravnovešeni kristjani se zavedajo, da mnogi vidiki dnevnega življenja spadajo v področje osebnega odločanja. Še posebej pa bi se morali obsojanja drugih ogibati tisti, ki se nagibajo k dovršenosti in so zahtevni.
Resda je krščanska občina pooblaščena, da ima smernice, ki prispevajo h gladkemu delovanju Jehovove zemeljske organizacije. (Hebrejcem 13:17) Toda nekateri so izkrivili te smernice ali pa dodali svoja lastna pravila. V neki pokrajini so morali vsi učenci pri podajanju govora v teokratični šoli oznanjevanja nositi obleke in imeti zapete suknjiče. Učenec, ki tega ni naredil, v prihodnje ni mogel več podajati govorov. Namesto da postavljamo takšna trdna pravila, ali ne bi bilo razumneje in v soglasju z duhom Božje Besede dati potrebno prijazno, osebno navodilo? (Jakob 3:17)
Samopravičnost lahko podpira tudi mnenje, da kristjanu, če prestaja mnogo osebnih težav, prav gotovo primanjkuje duhovnosti. Točno to pa so o zvestem Jobu mislili samopravični Elifaz, Bildad in Zofar. O položaju niso imeli popolne slike, zato je bilo od njih povsem neprimerno, da so Joba obdolžili napačnega ravnanja. Jehova jih je kaznoval zaradi njihovega izkrivljenega ocenjevanja Jobovih preizkušenj. (Glej Jobovo knjigo, poglavja 4, 5, 8, 11, 18, 20.)
Zgrešena gorečnost
Samopravičnost in gorečnost sta pogosto medsebojno povezana. Apostol Pavel je govoril o versko naravnanih Judih, »da imajo gorečnost za Boga, ali ne po pravem spoznanju. Zakaj ne poznavajoč Božje pravičnosti in hoteč utrditi lastno pravičnost, se niso podvrgli pravičnosti Božji.« (Rimljanom 10:2, 3) Tudi sam Pavel je bil kot farizej skrajno goreč, čeprav je bila njegova gorečnost zgrešena, saj ni temeljila na Jehovovi pravičnosti. (Galatom 1:13, 14; Filipljanom 3:6)
Biblija primerno opominja: »Ne bodi prepravičen in ne kaži se modrega čez mero: zakaj bi se pogubljal?« (Propovednik 7:16) Kristjan lahko začne svojo pot v občini zelo vestno, toda njegova vestnost in gorečnost se lahko izrodita v samopravičnost. Kadar verske gorečnosti ne vodi Jehovova pravičnost, ampak človeška modrost, lahko ta rani druge. Kako?
Starši lahko na primer preveč zavzeto skrbijo za duhovne potrebe drugih in v teku časa zanemarijo potrebe svoje lastne družine. Ali pa so starši prekomerno goreči in zahtevajo od svojih otrok več, kot ti sploh lahko naredijo. (Efežanom 6:4; Kološanom 3:21) Nekateri otroci, ki ne morejo izpolniti takšnih nerazumnih zahtev, se odzovejo tako, da živijo dvojno življenje. Razumen oče ali mati bo upošteval omejitve svoje družine in naredil primerne prilagoditve. (Primerjaj 1. Mojzesova 33:12-14.)
Skrajna gorečnost nas lahko oropa tudi taktičnosti, zmožnosti vživeti se v čustva drugih in blagosti, kar je nujno potrebno pri našem ravnanju z drugimi. Oseba se lahko zelo trudi pri pospeševanju dela v prid Kraljestva. Toda s tem ko hodi po poti skrajne gorečnosti, lahko rani ljudi. Pavel je rekel: »In ko bi imel proroštvo in bi vedel vse skrivnosti in imel vse spoznanje, in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, a ljubezni ne bi imel, nič nisem. In ko bi porazdal v živež ubogim vse, kar imam, in ko bi dal svoje telo, da zgorim, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne koristi.« (1. Korinčanom 13:2, 3)
Bog je naklonjen ponižnim
Kot kristjani moramo razpoznati nevarnost samopravičnosti preden le-ta udari. Ogibati se moramo vzvišene drže, navade obsojanja drugih in slepe gorečnosti, ki temelji na človeški modrosti.
Medtem ko se ,varujemo‘ farizejske drže, bi se bilo bolje osredotočiti na naše lastne težnje in nagnjenja, kakor pa da bi obsojali druge kot samopravičneže. Resda je Jezus sodil farizeje in jih obsodil, da so »gadja zalega«, ki si zasluži večno uničenje. Toda Jezus je lahko bral srca ljudi. Mi ne moremo. (Matevž 23:33)
Iščimo Božjo pravičnost in ne naše lastne. (Matevž 6:33) Le takrat nam bo Jehova naklonjen, saj Biblija vse nas opominja: »Opašite [si] ponižnost, da služite drug drugemu, ker ,Bog se upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost [nezasluženo dobrotljivost, NW]‘.« (1. Petrov 5:5)