Žalujemo, toda nismo brez upanja

»Nočemo [. . .], da bi ne vedeli, bratje, za pokojne, da se ne žalostite kakor tudi drugi, ki nimajo upanja.« (1. TESALONIČANOM 4:13)

1. Kaj človeštvo stalno okuša?

ALI vam je že kdaj umrl kdo od najdražjih? Večina, neglede na starost, nas je že okusila žalost ob izgubi sorodnika ali prijatelja. Morda nam je umrl kdo od starih staršev, staršev, ali pa morda zakonec, ali otrok. Starost, bolezen in nesreče so običajni povzročitelji smrti. K bridkosti in žalosti pa pridenejo še zločini in nasilje. Po vsem svetu vsako leto umre poprečno več kot 50 milijonov ljudi. Leta 1993 jih je poprečno vsak dan umrlo kar 140.250. Smrt s tem svojim davkom prizadene prijatelje ter družino in občutek izgube, ki ga povzroči, je sila velik.

2. Kaj je videti nenaravno pri umiranju otrok?

² Mar ne sočustvujemo s starši iz Kalifornije (ZDA), ki jih je pretresla smrt noseče hčerke v nenavadni avtomobilski nesreči? Naenkrat so bili ob svojo edinko in ob dojenčka, ki bi bil njihov prvi vnuk. Mož te žrtve pa je izgubil ženo in svojega prvega sina oziroma hčer. Za starše je kar nekako nenaravno, če jim umre otrok, pa naj je ta mlad ali star. Nenaravno je pač, če otroci umrejo pred starši. Seveda pa vsi radi živimo. Zato je smrt vsekakor naš sovražnik. (1. Korinčanom 15:26)

Smrt vdre v človeško družino

3. Kako je Abelova smrt najverjetneje vplivala na Adama in Evo?

³ Greh in smrt kraljujeta že kakih 6000 let človeške zgodovine, vse od upora naših prvih človeških staršev, Adama in Eve. (Rimljanom 5:14; 6:12, 23) Biblija nam ne pove, kako sta se Adam in Eva odzvala, ko je njun sin Kajn ubil svojega brata Abela. Več kot dovolj razlogov pa je v prid sklepanja, da ju je to prav gotovo zelo potrlo. Prvič sta namreč lahko videla smrti v obraz, ki se je odražala na obrazu njunega lastnega sina. Videla sta, kakšne posledice je prineslo to, da sta se uprla in zlorabila svojo svobodno voljo. Kajn se je kljub Božjim svarilom odločil zagrešiti prvi bratomor. Eva je bila ob Abelovi smrti gotovo zelo prizadeta. To lahko spoznamo iz njenih besed, ki jih je izrekla, ko je rodila Seta: »Kajti, reče, povrnil mi je Bog seme drugo za Abela, ker ga je Kajn ubil.« (1. Mojzesova 4:3-8, 25)

4. Zakaj mit o nesmrtni duši ni mogel potolažiti ob Abelovi smrti?

⁴ Naša prva človeška starša sta tudi na sebi lahko občutila resničnost Božje obsodbe, ki je glasila, da bosta ‚morala umreti‘, če se bosta uprla in bila neposlušna. Očitno se mit o nesmrtnosti duše kljub Satanovi laži do takrat še ni razvil, zato jima ta ni mogel dati nobene lažne tolažbe. Bog je namreč Adamu rekel samo: »[In] povrneš [se] v zemljo, ker si bil vzet iz nje; kajti prah si in v prah se povrneš.« Omenjal ni nikakršnega nadaljnjega obstoja v obliki nesmrtne duše v nebesih, peklu, vicah, očiščevališču, niti kje drugje. (1. Mojzesova 2:17, EI; 3:4, 5, 19) Adam in Eva sta bila pač živi duši, ki sta grešili, zato sta slednjič umrla in ni ju bilo več. Kralj Salomon je po navdihnjenju rekel: »Živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo ter nimajo plačila več, ker je njih spomin pozabljen. Kakor njih ljubezen, tako je njih sovraštvo in njih gorečnost davno izginila, in nimajo več deleža vekomaj na vsem, kar se godi pod solncem.« (Propovednik 9:5, 6)

5. Kakšno je pravo upanje za mrtve?

⁵ Kako resnične so te besede! Kdo se sploh še spominja prednikov izpred dvesto ali tristo let? Celo za njihove grobove največkrat nihče ne ve ali pa se že dolgo zanje nihče ne zmeni. Toda ali naj to pomeni, da za naše drage umrle ni nobenega upanja več? Nikakor. Marta je o svojem že umrlem bratu Lazarju Jezusu rekla naslednje: »Vem, da vstane ob vstajenju poslednji dan.« (Janez 11:24) Hebrejci so verjeli, da bo Bog v prihodnosti obudil mrtve. Kljub temu pa so žalovali, kadar so izgubili koga, ki so ga imeli radi. (Job 14:13)

Zvesti, ki so žalovali

6., 7. Kako sta se na smrt odzvala Abraham in Jakob?

⁶ Abraham, ki je živel pred skoraj štiri tisoč leti, je, ko mu je umrla žena Sara, »prišel [. . .] žalovat zaradi Sare in jokat po njej«. Ta zvesti Božji služabnik je ob izgubi svoje ljubljene in zvestovdane žene pokazal globoke občutke. Ni ga bilo sram pokazati žalosti s solzami, pa čeprav je bil pogumen in možat človek. (1. Mojzesova 14:11-16; 23:1, 2)

⁷ Podobno je bilo z Jakobom. Kako se je odzval, ko so ga prevarali, da je Jožefa, njegovega sina, ubila zver? V Prvi Mojzesovi knjigi 37:34, 35 takole beremo: »In Jakob raztrga oblačila svoja ter si ogrne ledja z žimovino, in žaloval je po sinu svojem mnogo dni. In vstali so vsi sinovi njegovi in vse hčere njegove, da bi ga tolažili, a branil se je tolažbe, govoreč: Ne, kajti doli pojdem žalosten k sinu svojemu v grob. In jokal je oče njegov za njim.« Pač, čisto človeško in naravno je, da pokažemo svojo žalost, kadar nam umre kdo, ki ga imamo radi.

8. Kako so navadno Hebrejci kazali svojo žalost?

⁸ Nekateri morda menijo, da je bil Jakobov odziv glede na sodobne oziroma njihove krajevne običaje že kar pretiran in sentimentalen. Vendar je Jakob odraščal v drugem času in drugačni kulturi. Ta njegov način žalovanja, namreč nošenje žimovine, je prvi te vrste, ki je omenjen v Bibliji. Kot spoznamo iz Hebrejskih spisov, so ljudje izražali žalost še tako, da so objokovali umrlega, zlagali žalostinke, pa tudi tako, da so sedeli v pepelu. Vidimo torej, da Hebrejcem ni bilo prepovedano iskreno žalovati.a (Ezekiel 27:30-32; Amos 8:10)

Žalost v Jezusovem času

9., 10. a) Kako se je Jezus odzval na Lazarjevo smrt? b) Kaj nam ta njegov odziv pove o njem samem?

⁹ Kaj pa lahko povemo o Jezusovih zgodnjih učencih? Ko je denimo umrl Lazar, sta njegovi sestri Marta in Marija z jokom in solzami žalovali za njim. Kako pa se je odzval popolni človek Jezus, ko je prišel k njima? Janez poroča: »Marija je [. . .] prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: ‚Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl.‘ Ko je Jezus videl, kako joka in kako jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, ga je do srca ganilo in je vzdrhtel. Vprašal je: ‚Kam ste ga položili?‘ Rekli so mu: ‚Gospod, pridi in poglej!‘ Jezus se je zjokal.« (Janez 11:32-35, EI)

¹⁰ »Jezus se je zjokal.« Teh nekaj besed nam veliko pove o Jezusovi človečnosti, sočutju in občutkih. »Jezus je jokal«, pa čeprav je bil popolnoma prepričan o vstajenjskem upanju. (Janez 11:35, King James Version) Poročilo nato nadaljuje, kaj so rekli opazovalci vsega tega: »Poglejte, kako ga je [Lazarja] imel rad.« Če je torej ob izgubi prijatelja jokal popolni človek Jezus, potem tudi danes ni nič sramotnega niti za moškega niti za žensko, če žaluje in joka. (Janez 11:36, EI)

Kakšno je upanje za mrtve

11. a) Kaj se lahko naučimo iz biblijskih zgledov o žalovanju? b) Zakaj ne žalujemo tako kakor ljudje, ki nimajo upanja?

¹¹ Kaj pa se lahko naučimo iz teh biblijskih zgledov? To, da je žalovati čisto človeško in naravno ter da nas ne bi smelo biti sram navzven pokazati svoje žalosti. Čeprav nam je zaradi vstajenjskega upanja lažje, pa je smrt dragega človeka kljub temu boleča izguba, ki hudo prizadene. Z njo se tako nenadoma in tako žalostno končajo leta, morda celo desetletja, tesnega prijateljstva in sodelovanja. Res pa je, da ne žalujemo tako kakor ljudje, ki nimajo upanja oziroma kakor tisti z lažnim upanjem. (1. Tesaloničanom 4:13) Niti nas ne zapeljuje nikakršen mit o tem, da ima človek nesmrtno dušo ali pa da se reinkarnira in živi še naprej. Namesto tega vemo, da je Jehova obljubil ‚nova nebesa in novo zemljo, v katerih prebiva pravičnost‘. (2. Petrov 3:13) Vemo, da bo »obrisal [. . .] vse solze z [naših] oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Zakaj prejšnji svet je minil.« (Razodetje 21:4, EI)

12. Kako je Pavel izrazil svoje upanje na vstajenje?

¹² Kakšno pa je upanje za umrle?b Krščanski pisec Pavel nas pod navdihnjenjem tolaži in navdaja z upanjem. Takole piše: ‚Najzadnji sovražnik, smrt, se odpravi.‘ (1. Korinčanom 15:26) V prevodu EI pa je to takole napisano: »Kot zadnji sovražnik pa bo uničena smrt.« Zakaj je bil apostol Pavel o tem lahko tako prepričan? Zato ker ga je spreobrnil in poučil nekdo, ki je bil sam obujen od mrtvih, namreč Jezus Kristus. (Dejanja apostolov 9:3-19) Zato je Pavel lahko rekel tudi naslednje: »Ker je po človeku [Adamu] prišla smrt, je po človeku [Jezusu] prišlo tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi mrjo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli.« (1. Korinčanom 15:21, 22)

13. Kako so se očividci odzvali na Lazarjevo vstajenje?

¹³ Močno pa nas tolaži in navdaja z upanjem za prihodnost tudi to, kar se naučimo od Jezusa. Kaj je Jezus denimo storil pri Lazarju? Stopil je h grobu, v katerem je Lazarjevo truplo ležalo že štiri dni, odmolil, »in ko je to rekel, zakliče z močnim glasom: Lazar, pridi ven! In mrtvec izide, povezan na nogah in rokah s povoji, in njegov obraz je bil obvezan s prtom. Veli jim Jezus: Razvežite ga in pustite, naj odide.« Ali si lahko zamislite presenečen in hkrati radosten pogled na Martinem in Marijinem obrazu? In kako osupli so morali biti sosedje, ko so videli čudež! Ni čudno, da je veliko opazovalcev začelo verovati v Jezusa. Nasprotno pa so se njegovi verski sovražniki ‚posvetovali, kako naj ga umore‘. (Janez 11:41-53)

14. Kaj je naznanjalo Lazarjevo vstajenje?

¹⁴ Jezus je to nepozabno obujenje priredil pred mnogo očividci. Naznanjalo je vstajenje, do katerega bo prišlo v prihodnosti in ki ga je nekoč prej sam napovedal, ko je rekel: »Ne čudite se temu; kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov in pridejo ven: kateri so delali dobro, na vstajenje življenja, in kateri so delali hudo, na vstajenje sodbe.« (Janez 5:28, 29)

15. Kakšen dokaz za Jezusovo vstajenje sta imela Pavel in Ananija?

¹⁵ Apostol Pavel je, kot smo že omenili, verjel v vstajenje. Na podlagi česa pa? Pavel je bil še kot Savel na slabem glasu, saj je bil poznan po tem, da je preganjal kristjane. Njegovo ime in sloves sta vernikom pognala strah v kosti. Saj, ali ni bil navsezadnje prav on tisti, ki je odobril, da so do smrti kamenjali krščanskega mučenca Štefana? (Dejanja apostolov 8:1; 9:1, 2, 26) Toda ko je potoval v Damask, ga je vstali Kristus spametoval, s tem da ga je za nekaj časa udaril s slepoto. Savel je nato slišal glas, ki mu je rekel: »Savel, Savel, kaj me preganjaš? On pa reče: Kdo si, Gospod? A Gospod reče: Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.« Isti vstali Kristus je nato naročil Ananiju iz Damaska, naj gre v hišo, kjer je Savel molil, in mu povrne vid. Tako Savel kakor Ananija sta torej na temelju lastnih izkušenj imela vse razloge, da verjameta v vstajenje. (Dejanja apostolov 9:4, 5, 10-12)

16., 17. a) Kako vemo, da Pavel ni verjel v grško zamisel o prirojeni nesmrtnosti človeške duše? b) Kakšno trdno upanje nam daje Biblija? (Hebrejcem 6:17-20)

¹⁶ Poglejmo, kako se je Savel, apostol Pavel, zagovarjal, ko so njega samega kot preganjanega kristjana privedli pred guvernerja Feliksa. Preberimo si to iz knjige Dejanja apostolov 24:15, EI: »In zaupam v Boga, da bodo vstali pravični in krivični.« Pavel očitno ni verjel v pogansko grško zamisel o prirojeni nesmrtnosti človeške duše, ki naj bi domnevno prešla v nekakšno mitološko posmrtno življenje oziroma podzemlje. Verjel je v nauk o vstajenju in o njem tudi učil. To bo za nekatere pomenilo, da bodo obdarjeni z obuditvijo v nebesa in bodo tam kot nesmrtna duhovna stvarjenja skupaj s Kristusom, za večino pa bo to pomenilo oživitev na popolno zemljo. (Lukež 23:43; 1. Korinčanom 15:20-22, 53, 54; Razodetje 7:4, 9, 17; 14:1, 3)

¹⁷ Biblija nam torej jasno obljublja in daje trdno upanje, da bodo z vstajenjem mnogi spet videli svoje drage tu na zemlji, na kateri pa bodo takrat čisto drugačne razmere. (2. Petrov 3:13; Razodetje 21:1-4)

Uporabna pomoč za žalujoče

18. a) Katero koristno sredstvo je bilo objavljeno na kongresih »Pobožen strah«? (Glej okvirček.) b) Na katera vprašanja je še treba odgovoriti?

¹⁸ Ostali so nam spomini in žalost. Kaj naj naredimo, da bi preboleli to bridko izgubo ljubljene osebe? Kaj lahko storijo drugi, da bi pomagali ožaloščenim? Kaj pa lahko storimo, da bi pomagali iskrenim ljudem na terenskem oznanjevanju, ki prav tako žalujejo, pa so brez vsakega pravega upanja? Kakšno tolažbo še lahko najdemo v Bibliji glede naših dragih, ki spijo smrtni sen? Naslednji članek bo obravnaval nekaj predlogov.

[Podčrtne opombe]

Ali lahko odgovorite?

◻ Zakaj lahko rečemo, da je smrt sovražnik?

◻ Kako so svojo žalost pokazali Božji služabniki v biblijskih časih?

◻ Kakšno je upanje za naše drage umrle?

◻ Na čem je temeljila Pavlova vera v vstajenje?

[Okvir na straneh 8, 9]

Uporabna pomoč za žalujoče

Na kongresih »Pobožen strah« 1994-95 je Watch Tower Society objavila izid nove brošure Ko vam nekdo, ki ga imate radi, umre. Ta brošura, polna spodbud, je bila izdana zato, da bi potolažila ljudi iz vseh narodov in jezikov. Kot ste verjetno že opazili, je v njej preprosta biblijska razlaga smrti in stanja mrtvih. Še pomembnejše pa je, da osvetljuje obljubo, ki jo je dal Bog po Kristusu Jezusu. Obljubil je vstajenje v življenje na očiščeno rajsko zemljo. Ta brošura zares potolaži žalujoče. Zato bo prav gotovo uporabno sredstvo v naši krščanski službi in bo vzbudila zanimanje pri ljudeh. Rezultat pa bo še več biblijskih poukov na domu. Vprašanja za preučevanje so obzirno nameščena v okvirčkih proti koncu vsakega dela. Tako pri nobeni iskreni osebi, ki žaluje, ne bo težko ponoviti obravnavanega.

[Slika na strani 8]

Jezus je jokal, ko je Lazar umrl

[Slika na strani 9]

Jezus je obudil Lazarja iz mrtvih

[Navedba vira slike na strani 7]

W. Bouguereau, po izvirnem diapozitivu iz Photo-Drame of Creation, 1914, Prvo žalovanje