Odločil sem se za napredovanje v zrelosti

PO PRIPOVEDI CARLA DOCHOWA

»Kaj izbrati, napredovanje v zrelosti ali vrnitev v greh?« Takšen je bil naslov enega od člankov v Stražnem stolpu, 15. junija 1948. Ta članek me je zvlekel iz duhovne nevarnosti, ki mi je pretila v kmetijski pokrajini Združenih držav Amerike, v misijonarski poklic v Južni Ameriki, ki ga opravljam že več kot 43 let.

RODIL sem se 31. marca 1914, v neki brunarici v Vergasu (Minnesota), kot tretji od štirih fantov. Imel sem srečno otroštvo. Spominjam se, kako sem z očetom ribaril. Vendar je bila mati pogosto bolna, zato sem moral v petem razredu pustiti šolo, da sem ji lahko pomagal v gospodinjstvu. Dopolnil sem trinajst let, ko so ugotovili, da ima pljučnega raka.

Mati je vedela, da ne bo več dolgo živela, zato me je pripravljala na to, da jo bom lahko nadomestil. Tako je navadno sedela v kuhinji in mi govorila, kako naj kaj skuham oziroma spečem. Učila me je tudi prati perilo, obdelovati vrt in skrbeti za kakih sto piščancev. Spodbujala me je tudi k temu, da bi vsak dan prebral po eno poglavje iz Biblije. Kljub temu da sem slabo bral, sem jo ubogal. Mati me je tako deset mesecev učila, nato pa je 27. januarja 1928 umrla.

Vojna spremeni naše življenje

Septembra 1939 se je začela druga svetovna vojna, in v naši luteranski cerkvi smo vsako nedeljo molili za vojake. Moj starejši brat Frank se je odločil, da ne bo ubijal. Zato je odklonil vojaško službo, in so ga prijeli. Na zaslišanju je izjavil: »Nedolžnih ne bom ubijal, pa tudi če me ubijete!« Obsodili so ga na prestajanje enoletne zaporne kazni na McNeil Islandu, ki leži ob obali države Washington.

Tu je našel več kot 300 Jehovovih prič, ki so jih zaprli zaradi njihove popolne nevtralnosti med vojno. (Izaija 2:4; Janez 17:16) Kmalu se je z njimi povezal ter se krstil kar v zaporu. Ker se je dobro vedel, so mu kazen skrajšali na devet mesecev. Tako smo novembra 1942 izvedeli, da so ga izpustili. Frank nam je brž začel pripovedovati dobro vest o Božjem kraljestvu. Skrbno smo to sporočilo preverili v svoji Bibliji in kmalu smo lahko vsi spoznali, da je to, o čemer nas Frank uči, resnica.

Ovire pri duhovnem napredku

Leta 1944 sem se preselil k stricu v okolico Malte (Montana). S stricem sva imela nekaj skupnega: šest mesecev po poroki sta naju zapustili ženi. Stric je bil vesel, da sem mu pomagal pri kmetovanju in kuhanju. Dobiček sva si delila na pol. Stric mi je tudi obljubil, da bom podedoval njegovo 260-hektarsko kmetijo, če bom ostal pri njem. To so bila zelo uspešna leta za kmetovanje, in jaz sem v tem zelo užival! Vsako leto sva imela bogato žetev in mernik pšenice sva prodajala kar za 3,16 dolarjev.

Vendar stricu ni bilo všeč to, da sem obiskoval shode v majhni občini Prič v Malti. Zato sem se 7. junija 1947 na okrajnem zboru Jehovovih prič v Wolf Pointu krstil, ne da bi on kaj vedel. Takrat me je tudi neki krščanski brat povabil, da bi postal pionir ali polnočasni služabnik. Čeprav sem si sam srčno želel, da bi svoje življenje uporabil za to, pa sem mu odvrnil, da mi stric nikoli ne bi dovolil tej službi nameniti toliko časa.

Nedolgo zatem mi je ta prijatelj, ki me je na zboru nagovarjal k polnočasni službi, pisal. Pismo je v roke dobil stric. Odprl ga je in prebral. Ves nasršen me je postavil pred izbiro: ali neham oznanjevati ali pa moram od hiše. Ta ultimat mi je prišel kar prav. Zelo rad sem namreč kmetoval, zato ne vem, ali bi lahko odšel kar sam od sebe. Tako pa sem se vrnil k svojim domačim v Minnesoto. Vsi so bili takrat že krščeni in povezani z občino Detroit Lakes.

Domači so me spočetka spodbujali k pioniranju. Leta 1948 pa so se začeli duhovno ohlajati. To je bilo ravno takrat, ko je izšel članek »Kaj izbrati, napredovanje v zrelosti ali vrnitev v greh«, ki me je duhovno dvignil. To pa sem takrat potreboval. Članek je svaril, da »bomo prav gotovo želi zelo slabe posledice, če ne bomo hoteli hoditi skladno z napredujočim spoznanjem«. V njem je še pisalo: »Ne moremo si privoščiti, da bi stali na mestu in tako počasi zaostali, temveč moramo napredovati v pravičnosti. Najboljše sredstvo proti vrnitvi v greh je to, da napredujemo in ne, da se ustavimo.«

Bilo mi je jasno, da je bistven problem moje družine v tem, da bi radi obogateli, pa čeprav so sami v opravičilo navajali vse kaj drugega. Videli so, da bi jim lahko gmotno koristilo, če bodo več časa posvetili kmetovanju in manj oznanjevanju. Mene pa ta želja po bogastvu ni zapeljala. Sklenil sem, da bom pioniral. Vedel pa sem, da to ne bo lahko. Pomislil sem celo, da tega ne bom zmogel. Zato sem se leta 1948 preskusil. Namenoma sem zaprosil, da bi s pioniranjem začel v najneugodnejšem delu leta, v decembru.

Lotil sem se pionirske službe

Jehova je moj trud blagoslovil. Nekega dne, na primer, ko je bilo zunaj –27 stopinj Celzija in povrhu še vetrovno, sem kot običajno oznanjeval na ulici. Roke sem ves čas prestavljal: prezeblo sem dal v žep, z drugo pa držal revije, dokler ni tudi ta prezebla in sem jo moral dati v žep. Nakar me je ogovoril moški. Povedal je, da me je že nekaj časa opazoval, potem pa vprašal: »Kaj neki je v teh revijah tako pomembnega? Dajte mi ti dve, da jih preberem.«

Sčasoma sem opazil, da druženje z domačimi spravlja v nevarnost mojo duhovnost. Zato sem Watch Tower Society zaprosil, da me premesti. Moje novo področje je tako bilo Miles City (Montana) in tam sem služil kot sluga občine, kakor smo takrat rekli predsedujočemu nadzorniku. Živel sem v prikolici, ki je merila dva krat tri metre, in se preživljal z delom v kemični čistilnici. Tu in tam pa sem šel tudi na dnino in pomagal pri žetvi, delu, ki sem ga imel najraje.

Ves ta čas sem dobival novice o vedno slabšem duhovnem stanju mojih domačih. Nazadnje so se skupaj z drugimi v občini Detroit Lakes obrnili proti Jehovovi organizaciji. V občini jih je od 17 kraljestvenih oznanjevalcev ostalo zvestih le 7. Družina je hotela tudi mene zvabiti iz Jehovove organizacije. Spoznal sem, da je rešitev samo v tem, da napredujem. Toda kako?

Prizadevati si za misijonarsko službo

Med mednarodnim kongresom v New York Cityju leta 1950 sem bil navzoč pri podelitvi diplom misijonarjem 15. razreda Watchtowerjeve biblijske šole Gilead. Razmišljal sem: Ko bi le lahko bil med temi, ki bodo šli služit Jehovu v tuje dežele.

Poslal sem prošnjo in sprejeli so me v 17. razred Gileada, ki je začel s poukom februarja 1951. Šola je stala na čudovitem kraju, na farmi v severnem delu države New York. O kako sem si želel po pouku delati na farmi, če bi bilo le mogoče v hlevu s kravami ali pa zunaj na polju! Toda John Booth, ki je bil tedaj nadzornik Kraljestvene farme, mi je dejal, da sem edini, ki se vsaj malo spozna na kemično čiščenje. Zato sem začel opravljati to delo.

Za nekoga, ki je naredil samo pet razredov, na Gileadu ni bilo lahko. Čeprav smo morali zvečer vse luči pogasniti do 10.30, pa sem se nemalokrat učil vse do polnoči. Nekega dne me je eden od učiteljev poklical v svojo pisarno in me nagovoril: »Carl, vidim, da tvoje ocene niso preveč dobre.«

O ne, sem pomislil, rekli mi bodo, naj odidem.

Toda učitelj mi je ljubeče svetoval, kako bi lahko bolje izkoristil čas, da se mi ne bi bilo treba tako pozno učiti. Prestrašeno sem ga vprašal: »Ali sem dovolj dober, da bom lahko ostal v Gileadu?«

»Seveda,« je odvrnil. »Ne vem pa, ali boš lahko diplomiral.«

V tolažbo so mi bile besede Nathana H. Knorra, šolskega predsednika. Študentom je nekoč prej dejal, da mu ocene ne pomenijo toliko, kolikor privrženost misijonarjev, ki vztrajajo v svojih nalogah.

Najtežji predmet mi je bil španščina. Vendar sem upal, da bom dobil področje na Aljaski, kjer je hladno podnebje, na kakršnega sem bil navajen že od doma. Pa še v angleščini bi lahko oznanjeval. Torej si lahko zamislite, kako presenečen sem bil, ko sem sredi šolanja dobil področje na Ekvadorju (Južna Amerika). Seveda, govoriti bom moral špansko in to prav na soparnem ekvatorju!

Nekega dne me je v Gileadski šoli obiskal predstavnik FBI-ja. Spraševal me je o sinu sluga občine v Detroit Lakesu, ki je zapustil našo organizacijo. Takrat je bila korejska vojna, on pa se je hotel ogniti vojaški službi, zato je trdil, da je Jehovova priča. Predstavniku sem povedal, da ta mladenič ni več Jehovova priča. Ko se je poslavljal, mi je zaželel: »Naj vas vaš Bog blagoslovi pri vašem delu.«

Pozneje sem izvedel, da so mladeniča že v eni njegovih prvih bitk v Koreji ubili. Kako žalosten konec za nekoga, ki bi lahko v Božji organizaciji napredoval v zrelosti!

Končno je prišel ta srečni dan, 22. julij 1951, dan podelitve diplom. Iz moje družine na podelitvi kajpada ni bilo nikogar, kljub temu pa je bila moja radost popolna, saj sem toliko napredoval, da sem lahko diplomiral.

Prilagajanje na tuje področje

Ko sem prišel na področje, sem ugotovil, kako prav mi bo prišel mamin pouk. Kuhanje, ročno pranje perila in pomanjkanje tekoče vode zame ni bilo nič novega. Toda oznanjevati po špansko je pač bilo nekaj novega! Precej dolgo sem si pomagal z natisnjenim govorom v španščini. Potreboval sem tri leta, da sem v španščini lahko imel javni govor, pa še takrat sem moral imeti obsežne zapiske.

V Ekvadorju je bilo leta 1951, ko sem prišel tja, manj kakor 200 kraljestvenih oznanjevalcev. Nekako prvih 25 let se je zdelo, da pridobivanje učencev le počasi napreduje. Naši, biblijski nauki so se namreč precej razlikovali od nesvetopisemskih tradicij katolicizma. Naša privrženost biblijskim načelom, ki govorijo o zvestobi enemu zakonskemu tovarišu, je bila še posebej nepriljubljena. (Hebrejcem 13:4)

Kljub temu smo lahko oddali veliko biblijske literature. To dobro ilustrira naša služba v Machali, mestu, ki leži sredi bananinih nasadov. Ko sva z Nicholasom Wesleyjem leta 1956 prispela tja, sva bila tu edina Pričevalca. Navadno sva šla na pot že zgodaj zjutraj, in to s prekucnikom, tovornjakom, kakršne so takrat uporabljali pri gradnji avtomobilskih cest. Ko sva se prepeljala že dobršen kos poti, sva izstopila in nato pričevala ljudem vso pot nazaj do tam, kjer sva stanovala.

Nekega dne sva se dogovorila, da se bova pomerila, kateri bo oddal več revij. Spominjam se, da sem bil opoldan pred Nickom, toda do večera sva oba oddala po 114 revij. Pri vsakomesečnem raznosu revij sva le-teh oddala na stotine. Šestkrat sem oddal več kot tisoč revij na mesec. Samo pomislite, koliko ljudi je lahko iz teh revij zvedelo biblijske resnice!

V Machali smo imeli tudi to čast, da smo lahko zgradili prvo lastno kraljestveno dvorano v Ekvadorju. To je bilo leta 1960, pred 35 leti. V tistih prvih začetkih nas je bilo le po kakih 15 navzočih na shodih. Danes pa je v Machali 11 uspešnih občin!

Obisk Združenih držav Amerike

Proti koncu sedemdesetih let sem se za dopust vrnil v Združene države Amerike in preživel nekaj ur s Frankom. Frank me je s svojim avtomobilom odpeljal na grič, od koder sva lahko videla vso dolgo dolino Red Riverja. Kako lep je bil pogled nanjo, na njeno rumeneče se žito, ki je valovalo v vetru, na to prostrano polje pšenice, katere klasje se je pod težo zrn kar vesilo. V daljavi se je dobro videla tudi Sheyenne River z drevesi na obeh bregovih. Moje uživanje v tej blagodejni lepoti je prekinil brat, ko je začel s svojimi običajnimi frazami.

»Če ne bi bil tak osel in letal tam doli po Južni Ameriki, bi tudi to lahko bilo tvoje!«

»Frank,« sem ga takoj prekinil. »Pri priči nehaj s tem.«

Ničesar več ni rekel. Nekaj let kasneje je nenadoma umrl zaradi kapi in zapustil tri prekrasne ranče v Severni Dakoti, ki so skupaj merili več kot 400 hektarjev, ter 260-hektarsko kmetijo v Montani, katero mu je zapustil stric.

Vsi moji domači so zdaj že pokojni. Toda vesel sem, da imam zdaj v Detroit Lakesu, kjer smo pred davnimi leti vsi skupaj postali Jehovove priče, duhovno družino več kakor 90-ih krščanskih bratov in sester.

Še vedno duhovno napredujem

Zadnjih petnajst let je obrodilo v Ekvadorju bogato duhovno žetev. Leta 1980 je bilo kraljestvenih oznanjevalcev le 5000, zdaj pa jih je več kakor 26.000. Sam sem bil blagoslovljen s tem, da sem lahko precej več kot stotim pomagal do krsta.

Zdaj ko jih imam 80, se moram za 30 ur oznanjevanja precej bolj potruditi, kakor sem se moral za kvoto 150 ur leta 1951. Zato pa od leta 1989, ko sem zvedel, da imam raka na prostati, čas okrevanja izkoriščam za branje. Od tega leta sem že devetnajstkrat prebral Biblijo in šestkrat knjigo Jehovah’s Witnesses—Proclaimers of God’s Kingdom. Tako lahko še dalje duhovno napredujem.

Pač, imel sem možnosti, da bi požel gmotne koristi na kmetijskih področjih Združenih držav Amerike. Toda materialno bogastvo se ne da primerjati z radostjo, ki sem jo okusil pri duhovni žetvi. Ekvadorska podružnica me je obvestila, da sem na svoji misijonarski poti oddal dobrih 147.000 revij in 18.000 knjig. Na vse te gledam kot na duhovno seme. Nekaj tega je že vzklilo, drugo pa bo morda še vzklilo v srcih ljudi, ko bodo brali o teh kraljestvenih resnicah.

Ne morem si zamisliti ničesar boljšega od tega, da skupaj s svojimi duhovnimi otroci in milijoni drugih, ki so se odločili, da bodo služili našemu Bogu Jehovu, napredujem v Božji novi svet. Denar ob koncu tega hudobnega sveta ne bo rešil nikogar. (Pregovori 11:4; Ezekiel 7:19) Če pa bomo napredovali v zrelosti, bomo še dalje uživali sadove našega duhovnega dela.

[Slika na strani 24]

Pripravljen za pioniranje v Miles Cityju (Montana) leta 1949

[Slika na strani 24]

Nakupovanje vode za misijonarski dom leta 1952

[Slika na strani 25]

Oznanjevanje v Machali leta 1957

[Slika na strani 25]

Od leta 1989, ko sem zbolel, sem že 19-krat prebral Biblijo