Deliti neprecenljiv zaklad
PO PRIPOVEDOVANJU GLORIE MALASPINA
Ko nam je obala Sicilije izginila izpred oči, sva z možem začela osredotočati pozornost na cilj najinega potovanja, mediteranski otok Malto. Pričakovanje, da bova obiskala Malto, je bilo zelo vznemirljivo! Ko je ladja prečkala morje, sva premišljevala o doživetju apostola Pavla na Malti v prvem stoletju (DEJANJA APOSTOLOV 28:1-10).
BILO je leto 1953 in Malta zakonsko ni priznavala oznanjevalske dejavnosti Jehovovih prič. Leto pred tem sva diplomirala na Watchtowerjevi biblijski šoli Gilead in bila dodeljena v Italijo. Potem ko sva se le malo časa učila italijanskega jezika, sva bila željna izvedeti, kaj naju čaka na Malti.
Kako sem jaz, mlado dekle, postala misijonarka v tujih državah? Naj razložim.
Materin spodbuden zgled
Leta 1926, ko je naša družina živela v Fort Francesu, Ontario, Kanada, je moja mati od Preučevalca Biblije (kot so se takrat imenovali Jehovove priče) sprejela brošuro Millions Now Living Will Never Die (Milijoni sedaj živeči ne bodo nikoli umrli). Brala jo je z velikim zanimanjem in še isti teden obiskala skupinsko biblijsko preučevanje, kjer so uporabljali revijo Stražni stolp. Mati je bila željna bralka Biblije in vest o Božjem kraljestvu je sprejela kot zaklad, ki ga je iskala (Matevž 6:33; 13:44). Kljub močnemu nasprotovanju očeta in kljub temu, da je morala skrbeti za tri majhne deklice, se je zavzela za to, o čemer se je učila.
Materina neomajna vera je meni in mojima dvema starejšima sestrama, Thelmi in Violi, naslednjih 20 let ohranjala v mislih čudovito upanje na večno življenje v novem svetu pravičnosti (2. Petrov 3:13). Spoprijemala se je z mnogimi težkimi preizkušnjami, toda nikoli nismo dvomili o pravilnosti njene izbrane poti.
Leta 1931, ko sem bila stara šele deset let, smo se preselili na farmo v severni Minnesoti, ZDA. Tam smo bili ločeni od rednega druženja z Jehovovimi pričami, ne pa od materinega biblijskega poučevanja. Njena predana služba kolpolterke ali polnočasne služabnice, me je spodbudila, da sem se ji želela pridružiti pri tem delu. Leta 1938 smo moji sestri in jaz na zboru v Duluthu, v Minnesoti, s krstom simbolizirale svojo predanost Jehovu.
Potem ko sem leta 1938 končala gimnazijo, me je mati spodbudila, naj se vpišem v poslovni tečaj, da se bom lahko preživljala, ko bom pionir (novo ime za kolpolterja). Ta nasvet se je izkazal kot dober, še posebno ko se je oče odločil, da gre po svoje in nas prepusti samim sebi.
Deliti naš zaklad polnočasno
Sčasoma sem se preselila v Kalifornijo in leta 1947 pričela s pionirskim delom v San Franciscu. Ko sem sodelovala v pripravljalnem delu za zbor »All Nations Expansion« v Los Angelesu, sem spoznala Francisa Malaspina. Misijonarsko delo je bil cilj naju obeh in to je vodilo v začetek ljubezenske zveze. Poročila sva se 1949.
Septembra, leta 1951, sva bila s Francisom povabljena v 18. razred Gileada. Na dan diplomiranja, 10. februarja, 1952, po petih mesecih intenzivnega usposabljanja, je Nathan H. Knorr, predsednik šole, po abecednem redu glasno izgovarjal države, v katere naj bi bili poslani. Ko je rekel »Italija, brat in sestra Malaspina«, sva v mislih že potovala.
Nekaj tednov kasneje sva se v New Yorku vkrcala na ladjo za desetdnevno potovanje v Genovo, Italija. Giovanni DeCecca in Max Larson, iz osebja brooklynskega upravnega središča, sta bila v doku, da bi se poslovila od naju. V Genovi so naju pričakali misijonarji, ki so dobro poznali zamotanost imigracijskega procesa za vstop v državo.
Razburjena zaradi vseh stvari okoli naju, sva vstopila na vlak za Bologno. Ko sva prispela v mesto, sva videla, da je mesto še vedno poškodovano zaradi bombardiranja v drugi svetovni vojni. Toda bilo je tudi mnogo prijetnih stvari, kot je bil na primer vonj pražene kave, ki se mu ni bilo moč upirati in je napolnjeval jutranji zrak, ali pikanten vonj sijajnih omak, ki so jih pripravljali za brezštevilne vrste testenin.
Izpolnjevanje cilja
Službo sva začela z na pamet naučeno predstavitvijo in jo ponavljala, dokler niso dojeli pomena sporočila ali pa zaprli vrat. Zaradi želje, da bi se sama izražala, sva se začela pridno učiti jezik. Po štirih mesecih sva bila dodeljena na novo misijonarsko mesto, Neapelj.
To ogromno mesto je znano po svojih čudovitih razgledih. Všeč nama je bilo služiti tu, toda po naslednjih štirih mesecih je bil mož dodeljen za okrajno ali potujoče delo obiskovanja občin od Rima do Sicilije. Čez čas sva obiskala tudi Malto in celo Libijo v severni Afriki.
Potovanja z vlakom od Neaplja do Sicilije so bila v tistih letih preizkus telesne zdržljivosti. Vstopila sva v natrpan vlak in stala v nabito polnih hodnikih, včasih od šest do osem ur. Vendar je bila to dobra priložnost, da proučujeva ljudi okoli naju. Večkrat je velika pletenka doma narejenega vina služila kot sedež lastniku, ki je občasno uporabil njeno vsebino, da si je med dolgim potovanjem potešil žejo. Prijazni potniki so pogosto delili z nama svoj kruh in salamo, gostoljubna, srce ogrevajoča poteza, ki sva jo cenila.
Na Siciliji sva se srečala z brati, ki so v triinpolurnem nepretrganem vzpenjanju k občini na vrhu hriba nosili najine kovčke. Zaradi tople dobrodošlice krščanskih bratov, sva pozabila na svojo utrujenost. Včasih sva jahala mule zanesljivih nog, toda nikoli nisva gledala v globino, kamor bi padla, če bi mula naredila en sam napačen korak. Trdno zavzemanje naših bratov za biblijsko resnico kljub stiskam, naju je ojačalo. Zaradi ljubezni, ki so nama jo izkazovali, sva bila hvaležna, da sva z njimi.
Malta in Libija
Polna spominov na naše brate s Sicilije, sva odplula proti Malti. Tako kakor apostol Pavel, sva tudi midva tam srečala prijazne ljudi. V Zalivu St. Paul je bilo neurje in postalo nama je jasno, v kakšni nevarnosti je bila mala ladja v prvem stoletju. (Dejanja apostolov 27:39–28:10) Libija je bila naslednja država, ki sva jo obiskala. Kako sva se znašla v tej afriški državi, kjer je bilo naše delo prepovedano?
Že spet sva se spoprijemala s povsem drugačno kulturo. Ko sva hodila skozi stebriščne ulice v središču Tripolija, so prizori in zvoki mesta pritegnili mojo pozornost. Ljudje tam nosijo oblačila iz tkane kamelje dlake, da bi se zavarovali pred žgočo vročino puščave Sahare podnevi in mrazom ponoči. Naučila sva se razumeti in spoštovati način, kako se ljudje prilagajajo klimatskim razmeram tam, kjer živijo.
Previdna vnema bratov naju je veliko naučila o močnem zanašanju na Jehova in upoštevanju navodil tistih, ki so bolj izurjeni v oznanjevanju v takšnih okoliščinah. Naši krščanski bratje so bili različnih narodnosti, kljub temu so složno delali v službi Jehovu.
Nova zadolžitev
Zaradi nasprotovanja našemu oznanjevalskemu delu, sva morala zapustiti Italijo, toda z veseljem sva, leta 1957, sprejela novo oznanjevalsko zadolžitev v Braziliji. Prilagodila sva se tamkajšnjemu življenju in običajem, in po osmih mesecih je bil Francis povabljen k okrajnemu delu. Potovala sva z avtobusom, letalom ali peš. Potovanje po tej ogromni, lepi deželi je bilo, kot imeti učno uro geografije.
Najin prvi okraj je vključeval deset občin v mestu São Paulo, poleg tega pa še deset majhnih mest v notranjosti in vzdolž južnega obalnega področja zvezne države São Paulo. Takrat v tistih mestih ni bilo občin. Poiskala sva si bivališče in ko sva se namestila, sva od vrat do vrat oznanjala kraljestveno sporočilo. Puščala sva tudi vabila na predvajanje enega izmed izobraževalnih filmov Watch Tower Societyja.
Vstopiti na avtobus s filmi, projektorjem, transformatorjem, zbirko listin, literaturo, vabili in ročno štampiljsko opremo za odtis naslova predvajanja filma na vabila, ni bila lahka naloga. V primerjavi z vsem tem, sta bila najina majhna kovčka z oblačili malenkost. Zaradi potovanj po slabih cestah sva morala projektor držati v naročju, da ne bi razpadel.
Ko sva izbrala prostor za predvajanje filma, sva šla od vrat do vrat in puščala vabila (na predvajanje filma). Včasih so nama dovolili, da sva film predvajala v restavraciji ali hotelu. Ob drugih priložnostih sva kar na prostem med dvema koloma razprostrla rjuho. Spoštljivo občinstvo, od katerega mnogi niso še nikoli videli filma, je stalo in pozorno poslušalo, ko je Francis bral poročilo. Nato sva delila biblijsko literaturo.
Da bi dosegala vasi, sva potovala z avtobusom. Čez nekaj rek ni bilo zgrajenih mostov, zato so namestili avtobus na velik splav in pluli na drugo stran. Svetovali so nama, naj greva iz avtobusa, če bova videla, da drsi v reko, in skočiva na drugo stran splava, da naju ne bi potegnilo v vodo. K sreči nobeden od avtobusov, s katerim sva se midva peljala, nikoli ni zdrsnil v reko — še dobro, saj je bila reka znana po tem, da so v njej mesojede piranhe!
Potem ko sva leta 1958 obiskala mednarodni kongres v New Yorku, sva se vrnila v Brazilijo, kjer sva bila kmalu zopet v potujočem delu. Najino območje naju je vodilo do urugvajske meje na jugu, Paragvaja na zahodu, zvezne države Pernambuco na severu in Atlantskim oceanom na vzhodni strani Brazilije.
Kolonija gobavcev
Sredi šestdesetih sva sprejela povabilo, da filme Societyja predvajava v koloniji gobavcev. Moram priznati, da me je bilo nekoliko strah. O gobavosti sva vedela malo, samo tisto, kar sva prebrala v Bibliji. Ko sva prišla v notranjost ograjenega, belo pobarvanega prostora, so naju napotili v veliko dvorano. Prostor za naju in najino opremo je bil na sredini, ločen z vrvjo.
Elektrikar, ki nama je pomagal, je bil 40-letni prebivalec kolonije. Izgubil je dlani in zapestja ter tudi druge dele telesa, kar ga je močno skazilo. Najprej sem se neprijetno počutila, toda njegovo veselo vedenje in spretnost pri opravljanju svojega dela sta me sprostili. Kmalu smo se pogovarjali o mnogih stvareh, medtem ko smo zaključevali s potrebnimi pripravami. Od tisoč prizadetih oseb, ki so tam bivali, jih je bilo prisotnih čez dvesto. Ko so prišepali noter, sva opazila veliko različnih stadijev bolezni, ki jih je prizadela. Kako ganljivo, pretresljivo doživetje za naju!
Mislila sva na to, kar je Jezus rekel gobavcu, ki je prosil: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus se ga je dotaknil in mu zagotovil: »Hočem, bodi očiščen!« (Matevž 8:2, 3) Po končanem programu so mnogi pristopili, da bi se nama zahvalili za prihod. Njihova iznakažena telesa so živo pričevanje velikega trpljenja človeštva. Kasneje so krajevni Priče preučevali Biblijo s tistimi, ki so želeli izvedeti več.
Leta 1967 sva se vrnila v Združene države, da sva poskrbela za nekaj težjih zdravstvenih problemov. Še vedno ubadajoč se s tem, sva imela zopet prednost služiti v okrajnem delu. Naslednjih 20 let sem s Francisom sodelovala v potujočem delu po Združenih državah Amerike. Medtem je poučeval tudi v Šoli kraljestvene službe.
Kakšen vir spodbude je bil zame ljubeč mož in zvest spremljevalec, ki je uspešno opravil vsako dano zadolžitev! Skupaj sva imela prednost, da sva delila zaklad biblijske resnice na delih štirih kontinentov.
Zaklad, ki me je podpiral
V letu 1950 se je mati poročila z Davidom Easter, zvestim bratom, ki se je krstil leta 1924. Mnogo let sta skupaj služila v polnočasni službi. Vendar se je v materini zaključni življenjski dobi začela jasno kazati Alzheimerjeva bolezen. Mati je potrebovala veliko nege, saj je bolezen zmanjševala njene razumske sposobnosti. Moji sestri, ki sta jo podpirali, in David, so prevzeli nase težko odgovornost skrbeti zanjo, ker niso hoteli, da bi midva prenehala s posebno prednostjo polnočasnega služenja. Materin zgled zvestobe prav do smrti leta 1987, nam je bil v veliko pomoč pri načrtovanju naše poti v življenju. Upanje na nebeško nagrado, ki ga je gojila, nas je jačalo.
Leta 1989 sem opazila, da Francis ni bil več tako energičen kot sicer. Nisva slutila, da ga zdeluje shistosomiaza, dobro znana bolezen v mnogih delih sveta. Leta 1990 ga je bolezen premagala in izgubila sem ljubljenega partnerja, s katerim sem bila 40 let skupaj v Jehovovi službi.
Prilagoditve so del življenja. Nekatere so lahke, druge težke. Toda Jehova, Dajalec neprecenljivega zaklada biblijske resnice, me je podpiral po svoji organizaciji ter po ljubezni in spodbudi moje družine. Še vedno najdem zadovoljstvo v tem, ko željno pričakujem spolnitev vseh Jehovovih zanesljivih obljub.
[Slika na strani 23]
Ko sva bila z možem misijonarja v Italiji