Z izražanjem priznanja tešiti eno od temeljnih človekovih potreb

»TO STE dobro opravili!« »Vesel sem vašega uspeha!« »Zelo ste se potrudili, ponosni smo na vas!« Takšne iskrene besede, zlasti če jih izreče kdo, ki ga spoštujete, veliko pripomorejo k večjemu samospoštovanju. Ljudem se kar zasmeje srce, kadar jim je naklonjeno priznanje. Zaradi njega bolje delajo in so srečnejši. Da, kakor je zdrava hrana nujna za telo, je tudi zasluženo priznanje nujno za razum in srce.

Neki slovar definira priznanje kot »sprejetje koga za vrednega upoštevanja in pozornosti« ter kot dejanje, ko koga »posebej opazimo ali mu izkažemo pozornost«. To pa je tesno povezano s spoštovanjem, z občutkom cenjenja, ki izraža, ko se ga komu izkaže, razumno mnenje oziroma vrednotenje in določeno priznanje, ki si ga kdo zasluži.

Priznanje — temeljna potreba

Izraziti priznanje, kadar je le-to zasluženo, je razumno in pravilno. Jezus nam je zgled za to priskrbel v prispodobi o sužnjih, katerim je gospodar zaupal svoje imetje. Ta gospodar je izkazal priznanje za upravljanje njegovega imetja z besedami: »Dobro, vrli in zvesti hlapec« (Matevž 25:19-23). Vendar se na takšen zaslužen poklon zelo pogosto pozabi. To pa zavira navdušenje in zagon. Iona je to takole povedala: »Priznanje vam daje čutiti, da ste potrebni, zaželeni in cenjeni [. . .]. Da vam zagon. Če pa ste prezrti, vam to vzame pogum in vas razočara.« Patrick dodaja: »Težko je potem ohraniti visoko kakovost in učinkovitost.« Kako nujno je torej, da se naučimo, kako in kdaj nakloniti priznanje. Vsak od nas hrepeni po zagotovilu, da ga ljudje okrog njega sprejmejo medse. To je temeljna človekova potreba.

Pohvala, dodatna odgovornost ali celo gmotno darilo vas spodbode, da se še dalje karseda trudite. Pri tem ni pomembno ali ste roditelj, mož, žena, otrok, član občine ali nadzornik. »Ko mi je izkazano priznanje,« pravi Margaret, »sem srečna, čutim, da sem potrebna in želim biti še boljša.« Andrew se strinja, ko pravi: »Kar poletim in hočem zato biti še marljivejši.« Toda predno se komu izkaže priznanje in spoštovanje, je treba skrbno razmisliti in dobro presoditi.

Pri izražanju priznanja posnemajte Jehovov zgled

Najodličnejši zgled v izražanju priznanja drugim za njihove zasluge je Bog Jehova. On prizna tiste, ki so priznanja vredni. Opazil je može, kot so bili Abel, Enoh in Noe (1. Mojzesova 4:4; 6:8; Juda 14). Priznanje je izkazal tudi Davidu za njegovo izjemno zvestobo (2. Samuelova 7:16). Počastil je Samuela, ki pa je kot prerok dolga leta častil Njega. Nemudoma se je odzval na Samuelovo molitev, naj pomaga premagati Filistejce (1. Samuelova 7:7-13). Ali se ne bi počutili počaščene, če bi bili deležni takšnega božjega priznanja?

S priznanjem sta tesno povezana tudi hvaležnost in cenjenje. Biblija nas priganja, naj ‚bomo hvaležni‘ za vse, kar nam je storjeno (Kološanom 3:15; 1. Tesaloničanom 5:18). Čeprav to meri predvsem na hvaležnost Jehovu, pa je ta potrebna tudi v vsakodnevnem življenju. Apostol Pavel je to upošteval. Naklonil je priznanje Febi, ki ‚je bila v pomoč mnogim‘, ter Priski in Akvilu, ki sta zanj in za druge »tvegala glavo« (Rimljanom 16:1-4). Zamislite si, kako so se počutili, ko so bili deležni takšne javno izrečene hvaležnosti. Koristilo pa je tudi Pavlu, ko je okusil veselje ob izražanju priznanja, časti in spodbude. Tudi mi lahko posnemamo Jehova in njegove hvaležne častilce ter izkazujemo primerno priznanje tistim, ki jim gre. (Dejanja apostolov 20:35)

Izkazovanje priznanja v družini

»Že majhno priznanje lahko veliko pripomore k zadovoljnemu življenju,« pravi Mitchell, soprog in krščanski starešina. »Tisti pa, ki vam priznanje nakloni, se vam morda za vedno prikupi.« Krščanski mož, denimo, nosi veliko odgovornost in mora odločati o pomembnih rečeh, od katerih je odvisna tudi družinska blaginja. Poskrbeti mora za družinske duhovne, gmotne in čustvene potrebe (1. Timoteju 5:8). Kako hvaležen je zato, kadar se mu izkaže primerno priznanje za njegovo od Boga dano nalogo družinskega poglavarja in kadar mu žena izkaže »globoko spoštovanje« (Efežanom 5:33, NW)!

Tudi dela, ki ga opravlja gospodinja in ki je skrito očem javnosti, ne gre prezreti. Moderne ideje morda takšno delo ponižujejo, mu jemljejo dostojanstvo in ga razvrednotijo. Toda ugaja Bogu (Titu 2:4, 5). Kako poživljajoče je, če kak pozoren mož, kot glava, svoji ženi nakloni priznanje, s tem da jo pohvali, še posebej za stvari, v katerih se odlikuje (Pregovori 31:28)! Rowena o svojem možu pravi: »Kadar mi izkaže priznanje za moje delo, sem mu laže podložna ter mu izkažem čast in spoštovanje.«

Ameriški pedagog Christian Bovee je nekoč rekel: »Razumna pohvala otrokom pomeni isto, kakor rožam sonce.« Da, celo majhnemu otroku je treba stalno zagotavljati, da je dragocen član družine. V najstniških letih pa se otrok, ko se oblikuje in doživlja nove čustvene in telesne spremembe, vse bolj zaveda svojega zunanjega videza ter kar hrepeni po neodvisnosti in priznanju. Tačas najstniku še zlasti veliko pomeni občutek, da ga imajo starši radi, in želi, da se z njim ravna razumevajoče in prijazno. Enako tudi ostareli starši in stari starši vedno znova potrebujejo potrditev, da so še vedno koristni ter ljubljeni in da zdaj ‚na stare dni niso zavrženi‘ (Psalm 71:9; 3. Mojzesova 19:32; Pregovori 23:22). Primerno zadovoljevanje potrebe po priznanju v družini povečuje srečo in uspeh.

Izražanje priznanja znotraj krščanske občine

Ne da se povedati, kolikšne vrednosti je razvijanje iskrenega zanimanja za druge v krščanski občini ter velikodušno izražanje cenjenja za njihovo delo in trud. V tem bi morali prednjačiti krščanski starešine, tako da drugim v občini izkazujejo priznanje za njihove dosežke in trud. »Šele tedaj, ko sem bila nekajkrat deležna pastirskih obiskov, sem ugotovila, kako spodbudne so besede priznanja in koliko pripomorejo k zadovoljstvu in sreči,« je povedala Margareta. »Spoznala sem, česa je kdo prikrajšan, če se mu ne izkaže povsem navadnega priznanja.« Kako dober razlog, da do vseh v občini kažemo pristno, ljubeče zanimanje! Naklonite jim priznanje za njihovo dobro delo. Velikodušno jih pohvalite in spodbudite. V mnogih občinah so tudi starši samohranilci, ki si zelo prizadevajo v svoje otroke vtisniti duhovne vrednote. Takšni roditelji zaslužijo posebno pohvalo. Namesto na negativne strani se osredinite na pozitivne. Naj drugi vidijo, da ste jim bratovsko naklonjeni. Naj vidijo, da se zanje zanimate. Tako ravnajo ljubeči nadzorniki, da zidajo občino (2. Korinčanom 10:8). Posamezniki se lahko takšnim zvestim, ki trdo delajo v njihovo dobro, oddolžijo s tem, da jim naklonijo zasluženo priznanje in spoštovanje (1. Timoteju 5:17; Hebrejcem 13:17).

Pri tem pa obstaja še drugi vidik. Želja po priznanju je, kot je znano, zelo močna. Verski voditelji so si v Jezusovih dneh z njo dali kar preveč opravka. Jezus je moral pokarati tudi svoje učence zaradi njihovega napačnega stališča o tem. (Marko 9:33-37; Lukež 20:46) Kristjani morajo biti razumni in uravnovešeni. Želja po priznanju je lahko duhovno nevarna, če se je ne brzda (Jakob 3:14-16). Kako žalostno bi bilo na primer, če bi se kak starešina prevzel in bi od drugih zahteval, da sprejmejo njegovo vzvišeno stališče o samem sebi (Rimljanom 12:3).

Apostol Pavel je sokristjane v Rimu modro opomnil: »Z bratovsko ljubeznijo srčno ljubite drug drugega; v spoštovanju dajajte prednost drug drugemu« (Rimljanom 12:10). Te besede so namenjene predvsem krščanskim starešinam, ki morajo stalno priznavati Kristusa za Glavo občine. Podložnost njegovi desnici, v kateri drži oblast, jasno kažejo s tem, da upoštevajo njegovo vodstvo po svetem duhu, biblijskih načelih in Upravnem organu »zvestega in preudarnega sužnja« (NW). (Matevž 24:45-47; glejte Razodetje 1:16, 20; 2:1.)

Kadar se torej starešine zberejo in prosijo Jehova za vodstvo pri pasenju njegove črede, si prizadevajo, da so njihove odločitve svetopisemsko pravilne. Krščanska skromnost, krotkost in ponižnost bodo vsakega od njih zaščitile, da se ne bi na takšnih shodih skušal poviševati, gospodovati nad svojimi brati in jim vsiljevati svoje mnenje (Matevž 20:25-27; Kološanom 3:12). Predsedujoči starešinskega telesa bo storil dobro, če bo, kadarkoli bo le mogoče, sostarešine vnaprej povabil, naj dajo svoje predloge, nato pa jim dovolj zgodaj pred starešinskim shodom priskrbel dnevni red, da bodo imeli čas skrbno in v molitvi premisliti o vsaki nakazani točki. Med shodom ne bo skušal starešinam oblikovati mnenja, temveč jih bo raje spodbudil, naj o stvareh, ki jih obravnavajo, ‚srčno‘ govorijo (1. Timoteju 3:13). Vsi starešine pa bi morali pozorno poslušati mnenje drug drugega in z veseljem uporabiti znanje sostarešin, ki imajo dolgoletne krščanske izkušnje (2. Mojzesova 18:21, 22).

Seveda pa nadzorniki razumejo, da lahko Kristus po kateremkoli starešinu posreduje biblijska načela, potrebna za rešitev nečesa ali za odločanje o čem pomembnem. Če se vsakemu starešinu izrazi primerno priznanje za njegov prispevek k skrbi za duhovno dobro občine, bo v starešinstvu prevladal dober duh. (Dejanja apostolov 15:6-15; Filipljanom 2:19, 20)

Prizadevajmo si za to, da dajemo in si zaslužimo vredno priznanje

Izkazano priznanje izgrajuje. Spodbuja in je zaželeno. »Četudi ne naredimo nič posebnega,« pravi Mary, »potrebujemo spodbudo zaradi naše lastne samopotrditve.« Iskreno pohvalite vsakodnevna prizadevanja drugih. S tem jim boste življenje naredili vrednejše in zadovoljnejše. Vsi pa, starši, otroci, nadzorniki in člani krščanske občine, si priznanje lahko zaslužite z načinom govorjenja in dela. Biblija z naklonjenostjo govori o marljivih, skromnih in ponižnih ljudeh (Pregovori 11:2; 29:23; Hebrejcem 6:1-12). Naučite se prijazno priznati drugim, koliko vam pomenijo. Ko delate z njimi, upoštevajte njihove občutke. Apostol Pavel je dal takle nasvet: »Vsi bodite enega mišljenja, sočutni, bratoljubni, milosrčni, ponižni« (1. Petrov 3:8). To pa zahteva, da drugim izkazujete priznanje in tako tešite eno od temeljnih človekovih potreb.