»Jehovova roka« v mojem življenju

PRIPOVEDUJE LAWRENCE THOMPSON

NEKEGA večera leta 1946 sva z očetom sedela v avtomobilu in opazovala severni sij, kako je poplesaval na nebu. Pogovarjala sva se o Jehovovi veličini in naši neznatnosti. Obujala sva spomine na leta, ko je bilo delovanje Jehovovih prič v Kanadi prepovedano. Očetova pripoved o tem, kako je Jehova v teh letih podpiral in vodil svoje ljudstvo, se je vtisnila vame.

ČEPRAV mi je bilo šele 13 let, sem lahko doumel resničnost tega, o čemer mi je pripovedoval. Vsadil mi je občutek nujnosti oznanjevanja, saj nas čaka še zelo veliko dela. Citiral je Četrto Mojzesovo knjigo 11:23 ter naglasil, da Jehovova roka zares ni nikoli prekratka. Le naše pomanjkanje vere in zaupanja ga omejuje v tem, kar dela za nas. To je bil dragocen pogovor očeta in sina, ki ga ne bom nikoli pozabil.

Preučevanje izdaj družbe Watch Tower, še posebej knjige Salvation (Odrešitev), izdane leta 1939, je močno vplivalo na mojo mladost. Nikoli ne bom pozabil njene dramatične uvodne ponazoritve: »Nabito poln potniški vlak drvi s 160 kilometri na uro. Reko mora prečkati po mostu, ki naredi ovinek za skoraj 180 stopinj, tako da lahko potniki v zadnjem delu vlaka vidijo lokomotivo. . . . Človeka, ki sedita v zadnjem delu vlaka, . . . opazita, da na drugem koncu del mostu gori ter se ruši v reko. Uvidita, da jim preti velika nevarnost. Nujno je treba ukrepati. Ali bosta lahko pravočasno ustavila vlak ter rešila življenja mnogim potnikom?«

Knjiga je sklenila z naukom iz prispodobe: »Podobno se danes vsi narodi in ljudstva na Zemlji srečujejo z veliko nevarnostjo. Po Božji zapovedi so posvarjeni, da je tik pred njimi velika nesreča, Harmagedon. . . . Vsakdo, ki je posvarjen, se mora zdaj odločiti, po kateri poti bo krenil.«

Brzi vlak, goreči most in nujnost oznanjevanja so se mi nepozabno vtisnili v spomin.

Zgodnja oznanjevalska dejavnost

Oznanjevati sem pričel leta 1938, ko mi je bilo pet let. Pionirja Henry in Alice Tweed (polnočasna služabnika) sta me jemala s seboj. Dnevno smo se z ljudmi pogovarjali od 10 do 12 ur. Takšno celodnevno služenje Jehovu me je zelo veselilo. Zato sem bil naslednje leto navdušen, ko sta mi oče in mama dovolila, da postanem oznanjevalec in delovanje tudi poročam.

Takrat smo sodelovali pri informativnih pohodih. Hodili smo po glavnih mestnih ulicah, na sebi smo imeli plakate z gesli, ki so razkrinkavala krivo religijo in opozarjala na Božje kraljestvo. Uporabljali smo tudi prenosne gramofone in pred vrati stanovalcev predvajali svetopisemska sporočila. Predvajali smo govore J. F. Rutherforda, predsednika družbe Watch Tower. Nekatere od njih sem znal že na pamet. Še vedno imam v ušesih njegov glas: »Vedno znova slišimo: religija je zanka in prevara!«

V Kanadi so naše delovanje prepovedali

Med drugo svetovno vojno so tudi v Kanadi, tako kakor v nacistični Nemčiji in drugod, prepovedali delovanje Jehovovih prič. Toda delo, za katerega nas je Bog pooblastil, smo nadaljevali, čeprav samo z Biblijo. Poslušno smo se držali biblijskih navodil (Matevž 28:19, 20; Dejanja apostolov 5:29). Naučili smo se, kako obvladovati okoliščine, ko policija vdre na naše shode ali v domove. Pridobili smo si tudi izkušnje, kako pričevati pred sodniki in odgovarjati pri navzkrižnem zaslišanju.

S starejšim bratom Jimom sva spretno metala brošure iz premikajočega vozila na hišne pragove in verande. Poleg tega sva bila kurirja, včasih pa sva tudi stražila, kadar so bratje prečkali mejo, da bi obiskali kongrese v Združenih državah Amerike.

Naša hiša je stala na obrobju Port Arthurja (zdaj Thunder Bay) v Ontariju, in sicer na kakšnem hektarju zemlje, obkroženim z drevjem in grmičevjem. Imeli smo kravo, tele, prašiče in kokoši — kar je bila odlična krinka za naše delo, pomagali smo namreč mladim sokristjanom, ki so jih hoteli zapreti zaradi oznanjevanja Božjega kraljestva.

Na našem odmaknjenem dvorišču so se ponoči ustavljali avtomobili, tovornjaki in stanovanjski vozovi z mladimi kristjani. Te mlade ljudi smo nastanili pri nas, jih skrivali, preoblekli, nahranili, nato pa so nadaljevali svojo pot. Oče in mati ter ti drugi začetniki, ki so bili z vso dušo predani služabniki, so v moje mlado srce vtisnili služenje in ljubezen do Boga Jehova.

Avgusta 1941 sem življenje predal Jehovu ter se daleč v gozdu krstil v majhnem jezeru. Za ta dogodek se nas je pozno ponoči kar nekaj zbralo v svetilničarjevi koči. Očitno je policija nekaj slutila, zato je skrbno nadzorovala jezero z lučmi, vendar nas ni odkrila.

Mnoge veje polnočasne službe

Leta 1951 sem končal gimnazijo ter odpotoval na svoje pionirsko področje v skoraj 1600 kilometrov oddaljeni Cobourg v Ontariu. Občina je bila majhna, jaz pa sem bil brez pionirskega tovariša. Toda pomislil sem na to, da Jehovova roka ni nikoli prekratka, najel sobo, si sam kuhal in bil srečen, da služim Jehovu. Naslednje leto so me povabili delat v podružnico družbe Watch Tower v Torontu. Tu sem se naučil mnogo dragocenega, kar me je izboljšalo za nadaljnjo kraljestveno službo.

Po letu pioniranja v Torontu sem se poročil z Lucy Trudeau. Pozimi leta 1954 so naju kot pionirja poslali v Levis v Quebec. Vreme je bilo strupeno mrzlo; drhal in policija sta nam z nadlegovanjem hoteli nagnati strah v kosti; in izziv za naju je bil naučiti se francosko. Ves ta čas Jehovova roka ni nikoli bila prekratka. Čeprav so to bili težki časi, sva doživela mnogo blagoslovov.

Tako so naju denimo prosili, naj pregledava ladji (Arosa Star in Arosa Kulm), s katerimi je Družba leta 1955 nameravala prepeljati delegate na velike mednarodne kongrese v Evropi. Vodilni delavci ladijskih družb so naju včasih gostoljubno sprejeli, saj so hoteli, da bi jim Družba dala delo, kar je bil prijeten kratek premor od naporne službe v Quebecu v tistem času.

Jeseni leta 1955 so me povabili, naj služim kot potujoči nadzornik. Pozimi sva obiskovala odročne občine v ledenomrzlem severnem Ontariu. Naslednje leto sva v Združenih državah Amerike obiskala Watchtowerjevo gileadsko biblijsko šolo. Po šolanju pa so naju poslali za misijonarja v Brazilijo (Južna Amerika).

Z vso dušo in srcem sva poprijela za najino novo nalogo ter se kmalu toliko naučila portugalsko, da sva lahko oznanjevala in poučevala. Na začetku leta 1957 so me zopet postavili za potujočega nadzornika. Zdaj sva namesto ledenega mraza na severu morala prenašati pasjo vročino. Mnogokrat sva se morala ustaviti ter otresti vroč pesek s čevljev ali pa odsekati sladkorni trs ter ga prežvečiti, da bi obnovila moči. Toda bila sva blagoslovljena.

V mestu Regente Feijo sem govoril z načelnikom policije, ki je zatem ukazal, naj vsi zaprejo trgovine in se zberejo na mestnem trgu. V senci širokolistnatega cvetočega drevesa sem imel pred vsemi meščani biblijsko predavanje. Danes je tamkaj občina Jehovovih prič.

Vzgajanje najinih otrok v Braziliji

Ko je Lucy leta 1958 zanosila, sva se naselila v Juiz de Fori ter delovala kot posebna pionirja. V naslednjih dveh letih sta se nama rodili hčerki Susan in Kim. Izkazali sta se za pravi blagoslov na oznanjevanju. Bili sta posebnost v mestu. Ko sva ju vozila v otroškem vozičku po kamnitih ulicah, so si ju ljudje ogledovali. Ker je v Recifu primanjkovalo kraljestvenih oznanjevalcev, smo se preselili v ta izredno vroč kraj le malo južneje od ekvatorja.

Leta 1961 nisem le pomagal pri organizaciji letalskega prevoza Prič, ki so obiskale kongres v Sao Paulu, marveč sem tudi sam bil na tem nepozabnem kongresu. Ko smo se z letalom vozili že kakšnih 20 minut, se je nenadoma pričelo strmo spuščati. Vse potnike je razmetalo po kabini. Notranjost letala je polomilo, sedeže je potrgalo s podnožij. Potniki so bili krvavi in potolčeni. Na srečo je pilotu uspelo preprečiti strmogljavljenje letala, ter smo varno pristali. Nihče od nas ni bil toliko poškodovan, da ne bi mogel nadaljevati potovanja proti Sao Paulu z drugim letalom. To je bil čudovit kongres, vendar sem si takrat rekel, da ne bom nikoli več letel!

Ko sem se s kongresa vrnil domov, me je čakala že naslednja naloga. Pripraviti sem moral kongres daleč v teresinskem pragozdu v zvezni državi Piaui. Tja sem moral potovati z letalom. Čeprav me je bilo strah, sem nalogo sprejel ter stvar prepustil v Jehovove roke.

Leta 1962 se nama je v Recifu rodil sin Greg. Družina se je tako povečala, da več nisem mogel pionirati, lahko pa sem še naprej spodbujal majhno občino. Otroci so naju z ženo vselej željno spremljali pri oznanjevanju, saj sva se trudila, da sva jim naredila to službo zanimivo. Vsak od njih je že pri treh letih lahko pri vratih predstavil dobro vest. Poskrbela sva, da jim je obiskovanje shodov in oznanjevanje na področju prešlo v kri in meso. Tudi takrat, ko je kdo v družini zbolel, je pri njem ostal le eden, drugi pa smo šli na shod ali na oznanjevanje.

Vsa leta sva se z otroki redno pogovarjala o njihovem šolanju in življenjskih ciljih. Pripravljala sva jih na službo v Jehovovi organizaciji. Pazila sva, da niso bili izpostavljeni kvarnim vplivom, na primer televiziji. Dokler so bili otroci v najstniških letih, nismo imeli TV sprejemnika. Čeprav sva imela sredstva, jih nisva razvajala z gmotnimi stvarmi. Tako sva za vse tri kupila samo eno kolo.

Skupaj smo počeli kar največ stvari, igrali smo košarko, plavali in hodili na družinske izlete. Na izletih smo obiskali krščanske kongrese ter betele po raznih državah. Na teh izletih smo se lahko med seboj veliko in sproščeno pogovarjali. Tako sva lahko z Lucy izvedela, kaj je v srcih najinih otrok. Jehovu sva zelo hvaležna za ta čudovita leta!

Najino desetletno bivanje v tropskem pasu blizu ekvatorja je škodljivo vplivalo na Lucyijino zdravje. Zato sva z veseljem sprejela novo nalogo v nekoliko zmernejšem podnebju na jugu, v Curitibi v zvezni državi Parana.

Vrnitev v Kanado

Leta 1977, po približno 20 letih življenja v Braziliji, sem se z družino vrnil v Kanado, da bi pomagal skrbeti za bolehnega očeta. To je bila za najino družino velikanska kulturna sprememba okolja! Medtem pa naša duhovnost ni doživela spremembe, saj smo še naprej z ljubečo krščansko bratovščino sodelovali v vseh krščanskih dejavnostih.

V Kanadi je postala polnočasna služba družinska zadeva, saj sta obe hčerki stopili v vrste polnočasnih pionirjev. Imeli smo skupen družinski proračun. Vsak zaslužek od delne zaposlitve smo dali v družinsko blagajno, iz katere smo krili stroške vzdrževanja doma in treh avtomobilov, katere smo rabili na dokaj raztresenem področju. Vsak teden smo se po družinskem preučevanju Biblije pogovarjali o družinskih načrtih. Ti pogovori so vsakemu od nas pomagali uvideti, kakšni so naši cilji in kako bomo izkoristili svoje življenje.

Najin sin Greg si je kakor že njegovi starejši sestri postavil za cilj polnočasno službo. Ko mu je bilo šele pet let, je dejal, da želi delati v podružnici Družbe, v betelu. Tega cilja ni nikoli pozabil. Ko je končal gimnazijo, naju je vprašal: »Kaj mislita, ali naj zaprosim za betelsko službo?«

Čeprav sva se s težkim srcem sprijaznila z njegovim odhodom, sva brez obotavljanja odgovorila: »Nikjer ne boš tako občutil Jehovove roke kot ravno v betelu, v samem srcu Jehovove organizacije.« Čez dva meseca je že bil v kanadskem betelu. To je bilo leta 1980 in še zdaj dela tam.

Na začetku 1980-ih let sva se z Lucy znašla pred novim izzivom. Bila sva spet na začetku, ponovno sama. Susan se je poročila in je pionirala skupaj z možem, Kim in Greg pa sta delala v betelu. Kaj pa naj bi počela midva? Odgovor na to vprašanje sva kmalu našla. Leta 1981 so naju namreč povabili, da delujeva v portugalskem okraju, ki se razteza na kakšnih 2000 kilometrih kanadskega ozemlja. Še vedno uživava v potujoči službi.

Kim se je poročila in obiskala gileadsko šolo. Zdaj skupaj z možem delujeta v okrajni službi v Braziliji. Susan z možem živi v Kanadi. Imata dva otroka. Susanin mož pionira. Čeprav je zadnja leta naša družina zaradi različnih nalog v polnočasni službi ločena, pa smo si kljub temu duhovno in čustveno blizu.

Z Lucy se veseliva čudovite prihodnosti, ko bo najina družina živela na očiščeni zemlji (2. Petrov 3:13). Tako kot Mojzes v davnini, sva tudi midva na svoji koži občutila resničnost odgovora na retorično vprašanje iz Četrte Mojzesove knjige 11:23: »Je li mar roka GOSPODOVA prekratka? Zdaj pa boš videl, ali se ti zgodi po moji besedi ali ne.« Zares, nič ne more preprečiti Jehovu, da ne bi blagoslavljal svojih služabnikov, ker mu služijo z vsem srcem.

[Slika na strani 25]

Z ženo Lucy