So vojne neubežljive
VOJNA je moreča značilnost novic. Nedvomno vas poročila o surovostih vznemirijo. Morda vas čudi, zakaj mora pri reševanju toliko sporov spregovoriti orožje. Ali ljudje nikoli ne bodo znali živeti v miru?
Izgleda, da se zdravilo za vojno izmika bolj kakor zdravilo za aids. V dvajsetem stoletju so se vojskovali celi narodi, v boj so poslali milijone moških in stotine mest spremenili v ruševine. Pokolom pa ni videti konca. Donosna trgovina z orožjem zagotavlja, da bodo svetovne vojske in gverile s krutostmi nadaljevale.
Bolj ko je postajalo orožje smrtonosno, bolj vrtoglavo je naraščalo število vojnih izgub. V prvi svetovni vojni je bilo ubitih ali ranjenih več kakor polovica od 65 milijonov vojskujočih se vojakov. Kakih 30 let kasneje pa sta samo dve atomski bombi ugasnili življenja več kot 150.000 japonskih civilistov. Spori so po drugi svetovni vojni v večini lokalni. Vseeno pa sejejo smrt, še posebej med civilisti, ki štejejo zdaj 80 procentov vseh vojnih izgub.
Prava ironija je, da so se ti masovni pokoli zgodili ravno v času, ko so se ljudje brez primere naprezali izključiti vojno, kot enega izmed načinov za reševanje sporov med narodi. Ko se je pred kratkim končala hladna vojna, so ljudje na veliko upali, da bo na dan le prišel nov miroljuben svetovni red. Kljub temu pa svetovni mir ostaja, kot vedno, le prazno upanje. Zakaj?
Biološka potreba?
Nekateri zgodovinarji in antropologi trdijo, da so vojne neubežljive, celo potrebne, preprosto zato ker so del evolucijskega boja za obstanek. Tako je razmišljal tudi vojaški analitik Friedrich von Bernhardi, ki je leta 1914 dokazoval, da vojna »koristi biološkemu, družbenemu in moralnemu napredku«. Po neki teoriji je vojna način, kako se znebiti šibkih osebkov ali narodov in pustiti najsposobnejše.
Ta teorija pa bi težko potolažila milijone vojnih vdov in sirot. Takšno mišljenje ni le moralno odbijajoče, ampak se tudi ne meni za kruto resničnost modernega vojskovanja. Brzostrelka ne gleda na najsposobnejše in bomba uniči tako močne kakor šibke.
Adolf Hitler ni upošteval treznih lekcij prve svetovne vojne. Sanjal je, da bo z vojaškimi osvajanji ustvaril raso gospodarjev. V svoji knjigi Mein Kampf je napisal: »Človeštvo je postalo veliko v večnem boju, uniči pa ga le večni mir. . . . Močnejši morajo vladati, ne pa se mešati s šibkimi.« Namesto da bi dvignil človeško raven, je Hitler žrtvoval milijone življenj in opustošil ves kontinent.
Če vojna ni biološka potreba, kaj potem sili človeštvo v samouničenje? Katere sile ženejo narode v ta »barbarska početja«?a Sledi seznam glavnih dejavnikov, ki ovirajo najboljša prizadevanja pomirjevalcev.
Vzroki vojne
Nacionalizem. Pogosto ga izzovejo politiki in generali ter je ena najmočnejših sil, ki pospešujejo vojno. Večina vojn se sproži, da bi varovale »nacionalne pravice« in branile »nacionalno čast«. Če prevlada nacionalistična miselnost lahko celo čisto agresijo pojasnimo kot preprečitev sovražniku da napade mojo državo.
Etnična mržnja. Dolgotrajno sovraštvo med rasami, plemeni in etničnimi skupinami je zanetilo in prilivalo olje na ogenj mnogim lokalnim vojnam. Nedavni zgledi tega so tragične državljanske vojne v bivši Jugoslaviji, Liberiji in Somaliji.
Gospodarsko in vojaško tekmovanje. Pred prvo svetovno vojno, ko je na zunaj izgledalo mirno, so evropske sile močno okrepile svoje vojske. Nemčija in Velika Britanija sta tekmovali v izgradnji bojnega ladjevja. In ker je vsak večji narod, ki se je končno vpletel v pokol, pričakoval, da bo vojna povečala njegovo moč in mu gospodarsko koristila, je to ustvarilo ugodne razmere za boj.
Religiozni spori. Religiozne razlike, še posebej če so okrepljene z rasnimi nesoglasji, lahko predstavljajo eksplozivno mešanico. Boji v Libanonu in Severni Irski, kakor tudi vojne med Indijo in Pakistanom, so imele korenine v religiozni mržnji.
Neviden vojni hujskač. Biblija odkriva, da je »bog tega sveta«, Satan Hudič, zdaj bolj dejaven kot kdajkoli prej (2. Korinčanom 4:4). Ker je poln srda in ima le »malo časa«, izziva razmere, denimo vojne, ki slabšajo že tako žalostno stanje na zemlji (Razodetje 12:12).
Teh glavnih povzročiteljev vojne ni lahko izkoreniniti. Platon je pred več kot 2000 leti dejal, da »so samo mrtvi že videli konec vojne«. Je njegova žalostna ocena grenka resnica, ki jo moramo sprejeti? Ali pa imamo razlog za upanje, da bo nekega dne svet brez vojne?
[Podčrtne opombe]
a Tisti, ki je vojno opisal kot »barbarsko početje«, je bil Napoleon. Ker je večino svojih zrelih let preživel v vojski in je bil skoraj 20 let njen vrhovni komandant, je lahko kar sam izkusil barbarstva bitk.
[Navedba vira slike na strani 2]
Naslovnica: detajl iz slike Johna Singerja Sargenta Gassed (Zastrupitev s plinom), Imperial War Museum, London
[Navedba vira slike na strani 3]
Instituto Municipal de Historia, Barcelona