Kdo je Jehova

,KDO je Jehova?‘ je pred 3500 leti vprašal ošabni faraon, egiptovski vladar. Trmasto je še pristavil: ,Ne poznam Jehova.‘ Moška, ki sta stala pred faraonom, sta vedela, kdo je Jehova. To sta bila Mojzes in Aron, telesna brata iz Izraelovega rodu Levija. Jehova ju je poslal, da bi pri egiptovskem vladarju dosegla, da spusti Izraelce na obhajanje verskega praznika v pustinjo (2. Mojzesova 5:1, 2).

Faraon pravzaprav ni hotel izvedeti odgovora. Pod njegovo oblastjo so duhovniki častili na stotine krivih božanstev. Celo faraona so imeli za boga! Po egiptovski mitologiji je bil faraon sin sončevega boga Ra ter utelešenje Horusa, božanstva s sokoljo glavo. Faraona so naslavljali z nazivi »mogočni bog« in »večni«. Zato ne preseneča, da je posmehljivo vprašal: ,Kdo je Jehova, čigar glas naj poslušam?‘

Mojzesu in Aronu ni bilo treba odgovoriti na to vprašanje. Faraon je vedel, da je Jehova Bog, ki so ga častili Izraelci, ki so trpeli v egiptovski sužnosti. Vendar je faraon, pa tudi ves Egipt, kmalu spoznal, da je Jehova pravi Bog. Podobno bo Jehova tudi danes dal spoznati svoje ime in božanskost vsakemu prebivalcu zemlje (Ezekiel 36:23). Koristilo nam bo, če bomo pregledali, kako je Bog Jehova poveličal svoje ime v starodavnem Egiptu.

Vzvišen nad egiptovskimi bogovi

Ko je faraon predrzno vprašal, kdo je Jehova, še pomislil ni, kaj vse bo zato doživel. Odgovoril mu je sam Jehova, tako da je poslal nad Egipt deset nadlog. Te nadloge niso prizadele le naroda, marveč tudi egiptovske bogove.

Nadloge so dokazale, da je Jehova vzvišen nad egiptovskimi božanstvi (2. Mojzesova 12:12; 4. Mojzesova 33:4). Zamislimo si vik in krik, ko je Jehova spremenil Nil skupaj z vsemi ostalimi egiptovskimi vodami v kri! Iz tega čudeža je faraon s svojim ljudstvom spoznal, da je Jehova vzvišen nad bogom Nila, Hapijem. Pomor rib v Nilu je bil udarec za egiptovsko religijo, saj so nekatere ribe častili (2. Mojzesova 7:19-21).

V naslednji nadlogi je Jehova poslal nad Egipt žabe. To je osramotilo egiptovsko boginjo žab, Hekt (2. Mojzesova 8:5-14). Tretja nadloga je zbegala čarodejske duhovnike, ki niso mogli ponoviti Jehovovega čudeža ter spremeniti prah v komarje. Vzkliknili so: »Prst Božji je to!« (2. Mojzesova 8:16-19). Egiptovski bog Tot, kateremu so pripisovali iznajdbo čarodejstva, ni bil sposoben pomagati tem šušmarjem.

Faraon je spoznaval, kdo je Jehova. Jehova je Bog, ki je lahko po Mojzesu objavil svoj namen ter ga nato izpolni tako, da je nad Egipčane privedel čudežne nadloge. Jehova je lahko tudi pričel in končal vsako nadlogo tako, kot je to sam hotel. Čeprav je faraon to spoznal, pa ga to ni navedlo, da bi se pokoril Jehovu. Namesto tega se je naduti egiptovski vladar še naprej trmasto upiral Jehovu.

Med četrto nadlogo so po deželi pustošili obadi. Vdirali so v hiše in najbrž jih je kar mrgolelo v zraku, ki je bil tudi predmet čaščenja, poosebljen bodisi z bogom Šujem bodisi z nebeško kraljico, boginjo Izido. Hebrejsko besedo za to žuželko prevajamo z »obad«, »pasja muha« in »hrošč« (New World Translation; Anton Chraska; Young). Če je šlo za svetega skarabeja, je Egipčane zadela nadloga žuželk, ki so jo imeli za sveto. Zamislimo si, ljudje niso mogli hoditi naokrog, ne da bi jih pohodili. Kakorkoli že, iz te nadloge se je faraon naučil nekaj novega o Jehovu. Medtem ko egiptovska božanstva niso mogla zaščititi svojih častilcev pred obadi, je Jehova lahko obvaroval svoje ljudstvo. Ta nadloga ter vse naslednje so zadele le Egipčane, ne pa Izraelcev (2. Mojzesova 8:20-24).

V peti nadlogi je prišla nad egiptovsko živino kužna bolezen. To je bil udarec in ponižanje za Hator, Apis pa tudi Nut, nebeško boginjo v obliki krave (2. Mojzesova 9:1-7). Šesta nadloga je prinesla ljudem in živalim tvore, kar je bilo ponižujoče za božanstva Tot, Izido in Pta, katerim so neupravičeno pripisovali zdravilne sposobnosti (2. Mojzesova 9:8-11).

Sedma nadloga je bila močna toča z ognjenimi bliski med točo. Ta nadloga je osramotila boga Rešpuja, domnevnega gospodarja bliskov in Tota, kateri naj bi kraljeval nad dežjem in gromom (2. Mojzesova 9:22-26). Osma nadloga, kobilice, je potrdila Jehovovo vzvišenost nad bogom plodnosti, Minom, domnevnim zaščitnikom pridelka (2. Mojzesova 10:12-15). Deveta nadloga, tridnevna tema nad Egiptom, je bila prezirljiva za boga sonca Ra in Horusa (2. Mojzesova 10:21-23).

Kljub devetim uničujočim nadlogam faraon še vedno ni hotel izpustiti Izraelcev. Njegova trdosrčnost je Egipt veliko stala, ko je Bog izvršil deseto, zadnjo nadlogo — smrt človeških in živalskih prvorojencev. Celo faraonov prvorojenec je umrl, čeprav so ga imeli za boga. Tako je Jehova ,izvršil sodbo nad vsemi egiptovskimi bogovi‘ (2. Mojzesova 12:12, 29, EI).

Faraon je zdaj poklical Mojzesa in Arona ter jima rekel: »Vstanite in odidite izmed ljudstva mojega, vidva in sinovi Izraelovi, in pojdite, služite GOSPODU, kakor sta govorila. Tudi črede svoje in goveda svoja vzemite s seboj, kakor sta govorila, in pojdite; in me tudi blagoslovite!« (2. Mojzesova 12:31, 32)

Zaščitnik svojega ljudstva

Izraelci so odšli, vendar se je faraonu kmalu zazdelo, da brezciljno tavajo po pustinji. Zdaj se je s svojimi služabniki vpraševal: »Kaj smo to storili, da smo odpustili Izraelce iz službe svoje!« (2. Mojzesova 14:3-5) Izguba suženjskega naroda je bil velik udarec za egiptovsko gospodarstvo.

Faraon je zbral svojo vojsko ter zasledoval Izraelce vse do Pihahirota (2. Mojzesova 14:6-9). Z vojaškega stališča so bili Egipčani v prednosti, saj so bili Izraelci ujeti med morjem in gorami. Vendar je Jehova ukrepal ter Izraelce zaščitil tako, da je mednje in Egipčane postavil oblak. Na egipčanski strani »je oblak delal temo«, tako da niso mogli napasti. Na drugi strani pa je oblak žarel, Izraelcem je »razsvetljeval noč« (2. Mojzesova 14:10-20).

Egipčani so nameravali pleniti in uničevati, pa kaj, ko jim je to preprečeval oblak (2. Mojzesova 15:9). In ko se je dvignil, glej čudež! Vode Rdečega morja so se razdelile in Izraelci so po suhem šli na drugo stran! Faraon pa se je s svojo vojsko zagnal po morskem dnu, odločen da ujame in oropa nekdanje sužnje. Vendar ošabni egiptovski vladar ni računal na Boga Hebrejcev. Jehova je povzročil zmešnjavo med Egipčani, tako da jim je z bojnih voz snel kolesa (2. Mojzesova 14:21-25a).

»Bežimo pred Izraelom!« so kričali egiptovski silaki, »kajti GOSPOD se bojuje zanje proti Egiptu.« Faraon je to s svojimi možmi prepozno spoznal. Mojzes pa je varen na drugi strani iztegnil roko proti morju in vode so se vrnile ter pobile faraona in njegovo vojsko (2. Mojzesova 14:25b-28).

Lastne izkušnje so ga izučile

Kdo je torej Jehova? Ponosni faraon je dobil odgovor na to vprašanje. Dogodki v Egiptu so dokazali, da je Jehova edini pravi Bog, povsem drugačen od ,ničvrednih bogov‘ narodov (Psalm 96:4, 5, NW). Jehova je s svojo strašno močjo »naredil nebesa in zemljo«. On je tudi Veliki osvoboditelj, ki ,je izpeljal ljudstvo svoje Izraela iz dežele Egiptovske z znamenji in čudeži in z mogočno roko . . . in z velikim strahom‘ (Jeremija 32:17-21). Kako odlično to dokazuje, da Jehova lahko zaščiti svoje ljudstvo!

Faraon se je tega bridko naučil iz lastnih izkušenj. Dejansko ga je zadnji nauk stal življenje (Psalm 136:1, 15). Veliko pametneje bi naredil, če bi iz ponižnosti vprašal: ,Kdo je Jehova?‘ Nato bi lahko ta vladar ravnal v soglasju z odgovorom, ki bi ga dobil. Na srečo mnogi ponižni ljudje danes spoznavajo, kdo je Jehova. Kaj je značilno za Jehovovo osebnost? Kaj pričakuje od nas? Naj naslednji članek še poglobi naše cenjenje Tistega, čigar edinemu je ime Jehova (Psalm 83:18).

[Navedba vira slike na strani 3]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.