Vrednost Nashovega papirusa

KAKO točno določiti starost starega hebrejskega biblijskega rokopisa? S to težavo se je srečal dr. John C. Trever 1948. leta, ko je prvič videl Mrtvomorski Izaijev zvitek. V njem mu je zbudila zanimanje oblika hebrejskih črk. Vedel je, da ga bo ravno oblika črk pripeljala do zvitkove starosti. S čim pa ga naj primerja? Pravilno je sklepal: samo s pisavo v Nashovem papirusu. Zakaj? Kakšen rokopis je to in od kod izvira?

Nashov papirus sestoji le iz štirih odlomkov 24 vrstic hebrejskega besedila. V širino meri 7,5 centimetra, v dožino pa 12,5 centimetra. Poimenovali so ga po W. L. Nashu, tajniku Družbe biblične arheologije, ki ga je 1902. leta kupil od egiptovskega trgovca. Naslednje leto ga je S. A. Cooke objavil v družbini izdaji Proceedings, nato pa so ga dali v hrambo cambriški univerzitetni knjižnici v Angliji. Vrednost tega papirusnega odlomka je povezana z njegovo starostjo. Učenjaki menijo, da izvira iz drugega ali prvega stoletja p.n.š. To je bil najstarejši hebrejski rokopis na papirusu, kar so jih kdaj našli.

Ko je dr. Trever primerjal barvne diapozitive Nashovega papirusa z zvitki pred seboj, je zelo natančno pregledal obliko in poteze posameznih črk. Nobenih dvomov ni bilo — bile so si zelo podobne. Kljub vsemu se mu je zdelo neverjetno, da bi bil tako obsežen rokopis, ki so ga zdaj odkrili, tako star kakor Nashov papirus. Vendar se je sčasoma izkazalo, da je prav sklepal. Mrtvomorski Izaijev zvitek izvira iz drugega stoletja p.n.š.!

Vsebina Nashovega papirusa

Analiza Nashovega papirusa odkrije, da je vseh 24 vrstic nepopolnih, na obeh koncih posameznih vrstic manjka vsaj kakšna črka, če že ne beseda. Papirus obsega dele desetih zapovedi iz 20. poglavja Druge Mojzesove ter nekaj vrstic iz 5. in 6. poglavja Pete Mojzesove knjige. Tako ne gre za običajen biblijski rokopis, temveč za s posebnim namenom sestavljeno besedilo. Očitno je bil del zbirke napotkov, ki so Juda spominjali na njegove odgovornosti do Boga. Pogosto se ponovi del biblijskega navedka, imenovan šema, ki se prične z vrstico iz Pete Mojzesove knjige 6:4. V tej vrstici piše: »Poslušaj, Izrael: Gospod [Jehova, NW] je naš Bog, Gospod [Jehova, NW] edini!«

Tetragram (JHVH, »Jehova«) iz te vrstice se dvakrat pojavi v zadnji papirusovi vrstici, poleg tega pa še na petih drugih mestih. Enkrat pa se pojavi brez prve črke.

Šema še posebej poudarja »edinost Božje osebnosti«. Po judovskem talmudu (Berakot 19a) naj bi bila zadnja beseda ehád (»edini«) »še posebej poudarjena, čeprav je bila izgovorjena s podaljševanjem posameznih zlogov« (W. O. E. Oesterley in G. H. Box). Nanašajoč se na Boga je tudi zavlečen ehád razglašal njegovo edinstvenost.

Danes Nashov papirus ni edini iz tistega časa, v jamah blizu Kumrana vzdolž obale Mrtvega morja so našli še nekaj zvitkov. Podrobne analize so potrdile, da mnogi od teh rokopisov izvirajo iz prvega in drugega stoletja p.n.š.a Čeprav Nashov papirus ni več najstarejši hebrejski rokopis, je še vedno zelo zanimiv. Ostaja edini hebrejski biblijski rokopis take starosti, najden v Egiptu.

[Podčrtne opombe]