Jehova, nepristranski »sodnik vesoljne zemlje«
»Oče[ta] . . ., ki vsakogar sodi nepristransko, le po dejanjih.« (1. PETROVO 1:17)
1., 2. a) Zakaj bi nas misel, da je Jehova Veliki sodnik, morala navdati s strahom in nas potolažiti? b) Kakšna je vloga Jehovovih zemeljskih služabnikov v njegovi pravdi z narodi?
JEHOVA je veliki »Sodnik vesoljne zemlje« (1. Mojzesova 18:25). Kot Vrhovni Bog vesolja ima vso pravico, da sodi svoja stvarjenja. To je strah zbujajoča in hkrati tolažilna misel. To navidezno protislovje je ganljivo opisal Mojzes: »Kajti Gospod, vaš Bog, je Bog nad vsemi bogovi in Gospod nad vsemi gospodi, veliki, mogočni in strašni Bog, ki ne pozna pristranosti in ne sprejema podkupnine, ki pomaga do pravice siroti in vdovi in ljubi tujca ter mu daje živeža in obleke.« (5. Mojzesova 10:17, 18)
2 Kako izrazita uravnoteženost! Velik, mogočen, strah zbujajoč Bog, pa vendar je nepristranski in ljubeče ščiti sirote, vdove in doseljence. Le kdo bi si želel bolj ljubečega sodnika od Jehova? Jehova se v Izaijevi knjigi predstavi v tožbi zoper narode Satanovega sveta in poziva svoje zemeljske služabnike, da pričajo zanj (Izaija 34:8; 43:9-12). Prič ne potrebuje za to, da bi dokazal svojo božanskost in legitimno prevzvišenost. Svojim pričam je podaril izjemno prednost: da vsemu človeštvu oznanjajo njegovo vrhovnost. Priče so pokorne njegovi upravičeni prevzvišenosti, z javno službo pa spodbujajo še druge, naj se podložijo oblasti Vrhovnega sodnika.
Jehovov način sojenja
3. Kako lahko povzamemo Jehovov način sojenja in kako je to prišlo do izraza v primeru Adama in Eve?
3 V začetku človeške zgodovine je Jehova nekatere nasprotnike sodil sam. Njegovo sojenje je bilo zgled za tiste njegove služabnike, ki so bili pozneje odgovorni za sojenje njegovega ljudstva (Psalm 77:12, 13, v NW 11, 12). Njegovo sojenje lahko povzamemo v tehle besedah: odločno, kadar je potrebno, in usmiljeno, kadar je mogoče. Adam in Eva sta bila popolni človeški stvarjenji, ki sta se namerno uprla, zato nista zaslužila usmiljenja. Jehova ju je obsodil na smrt. Do njunih potomcev pa je bil usmiljen. Odložil je izvršitev smrtne obsodbe nad Adamom in Evo in jima tako dovolil, da sta imela otroke. Njunim potomcem je ljubeče priskrbel upanje na rešitev iz suženjstva grehu in smrti (1. Mojzesova 3:15; Rimljanom 8:20, 21).
4. Kako je Jehova ravnal s Kajnom in zakaj je ta primer še posebej zanimiv?
4 Posebej zanimivo je Jehovovo ravnanje s Kajnom, to je namreč prvi zapisani primer, ki se tiče nepopolnega potomca Adama in Eve, ,prodanega grehu‘ (Rimljanom 7:14). Ali je Jehova to upošteval in s Kajnom ravnal drugače kakor z njegovimi starši? Ali je ta primer lahko poučen za današnje krščanske nadzornike? Poglejmo. Ko je opazil Kajnov napačen odziv, ker njegova žrtev ni bila sprejeta, ga je ljubeče posvaril pred nevarnostjo, ki je prežala nanj. Star pregovor pravi: Bolje preprečiti kakor zdraviti. Jehova je kolikor je le mogel opozoril Kajna, naj ne dovoli, da ga grešna težnja premaga. Skušal mu je pomagati, da bi ,delal dobro‘ (1. Mojzesova 4:5-7). Takrat je Bog prvič pozval grešnega človeka, naj se pokesa. Ker se Kajn ni pokesal in je zagrešil zločin, ga je Jehova obsodil na pregnanstvo, kazen pa ublažil s prepovedjo, da ostali ljudje ne smejo umoriti Kajna (1. Mojzesova 4:8-15).
5., 6. a) Kako je Jehova ravnal s predpotopno generacijo? b) Kaj je Jehova storil pred izvršitvijo obsodbe nad Sodomčani in Gomorčani?
5 Ko je Jehova pred potopom videl, »da je hudobija ljudi na zemlji velika . . . in bil je v srcu žalosten« (1. Mojzesova 6:5, 6). »Žal« mu je bilo, da je večina predpotopnih ljudi zlorabila svojo svobodno voljo in bo zato nad njimi moral izvršiti obsodbo. Kljub temu jih je ustrezno opozoril, veliko let je uporabljal Noeta za »glasnika pravičnosti«. Jehova torej ni imel razloga, da bi ,prizanesel svetu brezbožnih‘ (2. Petrovo 2:5).
6 Podobno je moral Jehova soditi tudi pokvarjene Sodomčane in Gomorčane. Toda bodimo pozorni na to, kako je ravnal. Slišal je »vpitje« o gnusnem obnašanju teh prebivalcev, četudi je o tem molil samo pravični Lot (1. Mojzesova 18:20; 2. Petrovo 2:7, 8). Toda preden je ukrepal, je ,stopil doli‘ in s svojimi angeli preveril stanje (1. Mojzesova 18:21, 22; 19:1). Vzel si je tudi čas in Abrahamu zagotovil, da ne bo nepravično ukrepal (1. Mojzesova 18:23-32).
7. Kaj se lahko starešine, ki so v pravnih odborih, naučijo iz zgledov Jehovovega načina sojenja?
7 Kaj se lahko iz teh zgledov naučijo današnji starešine? Jehova je v primeru Adama in Eve izkazal ljubezen in usmiljenje tistim, ki pri tem niso bili vredni graje, vseeno če so bili njuni sorodniki. V Kajnovem primeru je Jehova vnaprej videl nevarnost, ki je prežala na Kajna, in ga je prijazno opozoril in ga skušal odvrniti od greha. Celo po tem, ko ga je pregnal, je bil do njega obziren. Nad predpotopno generacijo je izvršil obsodbo šele po dobršni meri potrpljenja. Pri ravnanju s trdovratnimi hudobneži ,je bil v srcu žalosten‘. Žal mu je bilo, da so se ljudje uprli njegovemu pravičnemu vladanju in da jih bo zato dolžan obsoditi (1. Mojzesova 6:6; primerjaj Ezekijel 18:31; 2. Petrovo 3:9). Proti Sodomi in Gomori je ukrepal šele, ko je preveril dejstva. Kako odlični zgledi za tiste, ki se morajo danes ukvarjati s pravnimi primeri!
Ljudje-sodniki v času patriarhov
8. Katere temeljne Jehovove zakone so poznali v patriarhalnih časih?
8 Čeprav tedaj očitno še ni bilo nobenega zapisanega zakonika, je patriarhalna družba poznala temeljne Jehovove zakone in Božji služabniki so jih bili dolžni ubogati. (Primerjaj 1. Mojzesovo 26:5.) Edenska drama je pokazala, da je potrebno poslušati in se podložiti Jehovovi prevzvišenosti. Kajnov primer je razkril, da Jehovu umor ni pogodu. Takoj po potopu je Bog dal človeštvu zakone o svetosti življenja, umoru, smrtni kazni in uživanju krvi (1. Mojzesova 9:3-6). Ob pripetljaju z Abrahamom, Saro in Abimelekom, gerarskim kraljem blizu Gaze, je Jehova strogo obsodil prešuštvo (1. Mojzesova 20:1-7).
9., 10. Kaj kaže, da je patriarhalna družba imela sodstvo?
9 V tistih dneh so pravne težave reševali družinski poglavarji. Jehova je za Abrahama izjavil: »Ampak dam mu to vedeti zato, da zapove svojim sinovom in svoji hiši za seboj, naj se drže Gospodovega pota ter delajo po pravičnosti in pravici.« (1. Mojzesova 18:19) Abraham je nesebično in razsodno rešil spor med svojimi in Lotovimi pastirji (1. Mojzesova 13:7-11). Juda je kot patriarhalni poglavar in sodnik svojo snaho Tamaro obsodil na kamnanje in sežig, ker je domneval, da je prešuštvovala (1. Mojzesova 38:11, 24; primerjaj Jozue 7:25). Ko pa je zvedel za vsa dejstva, jo je proglasil za pravičnejšo od sebe (1. Mojzesova 38:25, 26). Kako pomembno je pred razsodbo raziskati vsa dejstva!
10 Tudi Jobova knjiga omenja sodni sistem in kaže, kako zaželjeno je nepristransko sojenje (Job 13:8, 10; 31:11; 32:21). Job se je spominjal časa, ko je bil spoštovan sodnik ob mestnih vratih, stregel je pravici in branil vdove in sirote (Job 29:7-16). To dokazuje, da so v patriarhalni družbi »starešine« sodili med Abrahamovimi potomci celo pred izhodom iz Egipta in preden je Bog pravno organiziral narod Izrael (2. Mojzesova 3:16, 18). Mojzes je določila postavine zaveze predložil ,starešinam‘, izraelskim starejšim možem, ki so zastopali ljudstvo (2. Mojzesova 19:3-7).
Izraelski sodni sistem
11., 12. V čem se je po mnenju dveh biblicistov izraelski sodni sistem razlikoval od sodstva pri drugih narodih?
11 Izraelski pravni sistem se je bistveno razlikoval od tistega pri sosednjih narodih. Civilno in kazensko pravo nista bila ločena. Prepletali so ju moralni in verski zakoni. Prestopek proti bližnjemu je bil prestopek proti Jehovu. André Chouraqui je v knjigi The People and the Faith of the Bible napisal: »Ne le po definiciji prekrškov in kaznih, temveč po samem duhu zakonov, se hebrejska pravna tradicija razlikuje od sosednjih. . . . Tora [postava] ni ločena od vsakdanjega življenja; s tem ko deli blagoslov in prekletstvo, nadzoruje naravo in vsebino vsakdanjika. . . . V Izraelu . . . je v mestu skorajda nemogoče razločiti sodne dejavnosti. Skrite so v življenju, ki je povsem usmerjeno k spolnjevanju volje živega Boga.«
12 Ta edinstveni položaj je povzročil, da je bilo pravo v Izraelu na veliko višji ravni kot pri sosednjih narodih. Biblicist Roland de Vaux piše: »Izraelska postava se kljub podobni obliki in vsebini bistveno razlikuje od določil orientalskih ,pogodb‘ in členov njihovih ,zakonikov‘. To je verski zakon. . . . Z izraelsko postavo se ne more primerjati noben orientalski zakonik, saj je njeno avtorstvo v celoti pripisano Bogu. Če vsebuje in pogosto tudi zlije etične in obredne predpise, je to zaradi tega, ker obsega vsa področja božanske zaveze in ker ta zaveza ureja medčloveške odnose in tudi odnos ljudi do Boga.« Zato ni čudno, da je Mojzes vprašal: »In kje je velik narod, ki bi imel tako pravične zakone in naredbe, kakor je vsa ta postava, ki vam jo danes dajem?« (5. Mojzesova 4:8)
Sodniki v Izraelu
13. Glede česa je Mojzes odličen zgled za današnje starešine?
13 Kakšni so morali biti sodniki v tako vzvišenem sodnem sistemu? O prvem nad Izraelom postavljenim sodnikom je v Bibliji izjavljeno: »Mož Mojzes pa je bil zelo krotek, bolj kot vsi ljudje na zemlji.« (4. Mojzesova 12:3) Ni bil preveč samozavesten (2. Mojzesova 4:10). Čeprav je moral soditi ljudstvo, je včasih postal njihov odvetnik pred Jehovom, prosil ga je, naj jim odpusti, in je celo sam daroval žrtve zanje (2. Mojzesova 32:11, 30-32). V pesmi je rekel: »Kot rosa naj pada moj govor, kot ploha na sveže zelenje in kot naliv na zelišče.« (5. Mojzesova 32:2) Daleč od tega, da bi se pri sojenju ljudstva zanašal na lastno modrost, je izjavil: »Kadar koli imajo namreč kako pravdo, pridejo k meni, da razsodim med enim in drugim in naznanim božje zakone in njegove odredbe.« (2. Mojzesova 18:16) Kadar je dvomil, je zadevo predložil Jehovu (4. Mojzesova 9:6-8; 15:32-36; 27:1-11). Mojzes je odličen zgled za starešine, ki danes ,pasejo Božjo čredo‘ in razsojajo (Apostolska dela 20:28). Njihov odnos do bratov bi moral biti kot »rahel dež na travo« (NW).
14. Kakšni so po duhovni plati bili možje, ki jih je Mojzes v Izraelu postavil za sodnike?
14 Sčasoma Mojzes ni več zmogel sam nositi bremena sojenja ljudstvu (2. Mojzesova 18:13, 18). Sprejel je tastov nasvet, naj si najde pomoč. Kakšni možje so bili izbrani? Takole beremo: » ,Izberi pa iz vsega ljudstva zmožne, bogaboječe, zanesljive in nesebične može . . .‘ Mojzes je torej izbral iz vsega Izraela zmožne može in jih postavil za poglavarje čez ljudstvo: za načelnike čez tisoč, čez sto, čez petdeset in čez deset. In sodili so ljudstvu vsak čas: težje zadeve so spravljali pred Mojzesa, vse manjše zadeve pa so sodili sami.« (2. Mojzesova 18:21-26)
15. Kakšne so bile zahteve za izraelske sodnike?
15 Pri tem opazimo, da starost ni bila edino merilo za izbiranje sodnikov. Mojzes je rekel: »Vzemite si po svojih rodovih modrih, pametnih in izkušenih mož, da vam jih postavim za predstojnike.« (5. Mojzesova 1:13) Dobro je vedel za besede mladega Elihuja spred mnogih let: »Niso priletni vedno modri, ne vedo, kaj je prav, le starci.« (Job 32:9) Seveda so to morali biti ,izkušeni možje‘. Toda predvsem so morali biti sposobni, bogaboječi, vredni zaupanja, nepodkupljivi, modri in razsodni. Očitno je torej, da v Jozuetovi knjigi 23:2 in 24:1 omenjeni ,poglavarji‘ in ,sodniki‘ niso bili ločeni od ,starešin‘, temveč so bili izbrani izmed njih. (Glej Insight on the Scriptures, II. zvezek, 549. stran)
Po pravici
16. Kaj bi morali danes upoštevati o navodilih, ki jih je Mojzes dal novim sodnikom?
16 Mojzes je tem postavljenim sodnikom takole naročil: »In takrat sem vašim sodnikom ukazal: ,Zaslišujte pravde svojih bratov in sodite pravično prepir, ki ga ima kdo z bratom ali tujcem! Pri sodbi se ne ozirajte na osebe! Poslušajte majhnega kakor velikega! Ne bojte se nikogar; zakaj sodba je božja! Zadevo pa, ki je za vas pretežka, predložite meni [Mojzesu], da jo zaslišim!‘ « (5. Mojzesova 1:16, 17)
17. Koga so postavili za sodnike in kako jih je opozoril kralj Josafat?
17 Seveda pa so se lahko obračali na Mojzesa samo, dokler je živel. Zato so poskrbeli za nadaljnje priprave, težje primere naj bi namreč predajali duhovnikom, levitom in posebej postavljenim sodnikom (5. Mojzesova 17:8-12; 1. kroniška 23:1-4; 2. kroniška 19:5, 8). Kralj Josafat je takole naročil sodnikom, ki jih je postavil po judovskih mestih: »Glejte, kaj delate! Kajti ne sodite v imenu ljudi, ampak v imenu Gospoda, . . . Tako ravnajte: v strahu Gospodovem, v zvestobi in s popolnim srcem! Pri vsaki pravdi, ki pride k vam od vaših bratov, ki prebivajo v svojih mestih, . . . jih poučujte, da se ne pregrešijo zoper Gospoda in ne pride jeza nad vas in nad vaše brate; tako delajte, da se ne pregrešite!« (2. kroniška 19:6-10)
18. a) Povej nekaj načel, ki so se jih morali držati sodniki v Izraelu? b) Na kaj so morali misliti sodniki in kateri biblijski stavki kažejo posledice, ker so pozabili na to?
18 Izraelski sodniki so med drugim morali upoštevati naslednja načela: enakopravnost bogatih in revnih (2. Mojzesova 23:3, 6; 3. Mojzesova 19:15); dosledno nepristranskost (5. Mojzesova 1:17); nepodkupljivost (5. Mojzesova 16:18-20). Sodniki so morali ves čas misliti na to, da sodijo Jehovovim ovcam (Psalm 100:3). Pravzaprav je Jehova zavrgel meseni Izrael tudi zaradi tega, ker duhovniki in pastirji niso sodili po pravici in so trdo ravnali z ljudstvom (Jeremija 22:3, 5, 25; 23:1, 2; Ezekijel 34:1-4; Malahija 2:8, 9).
19. Kakšne vrednosti je za nas raziskovanje Jehovovih meril za pravico pred našim štetjem in kaj bomo raziskali v naslednjem članku?
19 Jehova se ne spreminja (Malahija 3:6). Ta kratki pregled sojenja v Izraelu in Jehovovega stališča do vsakršnega izkrivljanja pravice bi moral dati misliti starešinam, ki so danes odgovorni za razsojanje. Jehovov sodniški zgled in sodni sistem, ki ga je uvedel v Izraelu, sta uveljavila načela, ki so vzorec za pravično sojenje v krščanski skupščini. To bomo obdelali v naslednjem članku.
Vprašanja za ponovitev
◻ Kako bi lahko povzeli Jehovov način sojenja?
◻ Kako je Jehovovo ravnanje s Kajnom in s predpotopnim rodom zgled za njegov način razsojanja?
◻ Kdo je sodil v patriarhalnih časih in kako?
◻ V čem se je izraelski sodni sistem razlikoval od sodstva ostalih narodov?
◻ Kakšni možje so bili v Izraelu postavljeni za sodnike in katera načela so morali upoštevati?
[Slika na strani 10]
V času patriarhov in pozneje v Izraelu so postavljeni starejši možje razsojali ob mestnih vratih