Ali se lahko človeštvo reši grešnosti

S ŠTIRIMI mladoletnimi otroki je Chisako nekdaj čistila javna stranišča v mestu, ki je od njenega doma oddaljeno 600 kilometrov. Medtem je pojoč ponavljala zanjo nerazumljive sutre, oziroma budistične izreke. Pripadala je verski skupini, ki se je hotela dokopati do bistva vseh ver.

»Navkljub asketskemu življenju,« se spominja Chisako, »se nisem mogla spremeniti. Globoko v srcu drugim nisem mogla odpustiti, nisem jih mogla iskreno ljubiti.«

Celo v deželah Daljnega vzhoda, kjer večina ljudi ne pozna takšnega pojmovanja greha, kot ga uči Biblija, mnoge zaradi nagnjenosti h grešnosti grize vest. Tako je bilo tudi s Chisako. (Rimljanom 2:14, 15) Koga ni pekla vest, ker se ni usmilil človeka v stiski in kdo si ni grenko očital besed, ki jih ne bi smel nikoli izreči (Jakob 4:17)? Ali ne preži tako v mladih kot v starejših pošastna zavist?

Zakaj morijo ljudi takšni občutki? Zato ker, pa naj to verjamejo ali ne, nosijo v sebi občutek za to, kar ni prav, kar je greh. Neglede na to, če so ljudje pozorni na biblijski nauk o grehu ali ne, vsi so pod vplivom grešnih nagnjenj. Nek izvedenec za to področje je zaključil: »Saj so vsi grešili in so brez božje slave.« (Rimljanom 3:23)

Ali se lahko greh izbriše

Mnogi se še posebno v krščanskih deželah močno trudijo, da bi se znebili občutka krivde in greha. »Sama beseda ,greh‘ . . . je že skoraj izginila,« trdi Dr. Karl Menninger v svoji knjigi Whatever Became of Sin?. Vendar pa nam to, da se izogibamo besede greh, prav toliko pomaga, kot če bi se starec hotel izogibati besede starost. Poglejmo dejstvom v oči, v sebi nosimo grešna nagnjenja in nekdo nas mora rešiti iz tako nesrečnega položaja. Kdo?

Krščanski apostol Pavel je tudi tako vprašal, potem ko je priznal, da je nagnjen h grehu, čeprav si je želel, da bi ravnal čisto drugače: »Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil tega telesa, ki je zapisano smrti?« Sam je takole odgovoril: »Zahvaljen bodi Bog po Jezusu Kristusu, našem Gospodu.« Zakaj? Ker je Bog poskrbel za odpustitev greha po Jezusovi odkupni žrtvi. (Rimljanom 7:14-25)

Vseeno mnogi od 3.500,000.000 nekristjanov v svetu (dvakrat več kot tako imenovanih kristjanov) zamisel o odkupnini le stežka razumejo. Nauk o odkupnini je na primer postal za muslimana, ki je na Japonskem kratek čas preučeval Biblijo, največji kamen spotike. Za mnoge vzhodnjake je zamisel, da bi lahko nekdo umrl za vse, nekaj neobičajnega.

To je tudi razumljivo, saj celo nekateri v tako imenovanem krščanstvu ta osnovni nauk le težko doumejo. »Nauk o odkupu,« priznava New Catholic Encyclopedia, »je do neke mere nedorečen in sam po sebi še vedno za teologijo problematičen.«

V kako veliki meri vlada zmeda glede tega nauka, lahko lepo vidimo iz besed verskega pisca N. H. Barboura: »Kristusova smrt je bila v toliko poravnava kazni za grehe človeštva, kolikor je z buciko prebodena muha, ki v mukah umre, zadoščenje zemeljskemu očetu za slabo obnašanje njegovega otroka.« Z Barbourom se je družil Charles T. Russell, ki pa je spoznal, kako izredno pomembno je zastopanje tega nauka. Ločil se je od Barboura in 1879. leta je pričel izdajati nov časopis, ki je pozneje prerastel v revijo, ki jo držite v rokah. Od vsega začetka je Stražni stolp zagovarjal odkupno žrtev Jezusa Kristusa.

Ali je ta nauk sploh lahko sprejemljiv za tiste, ki nimajo »krščanske« preteklosti? Da bi to ugotovili, si pobližje poglejmo nauk o tem, da je en človek umrl za vse.