Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem

Po pripovedi Miye Ideie

”Umiram! Umiram! Na pomoč!“ je vpil oče. Njegov glas je napolnil prostor, jaz pa sem planila iz hiše. Bila je polnoč, ko je oče dobil srčni napad. Stekla sem po starca, ki je stanoval v soseščini, toda ko sva se vrnila, očetovo srce ni več utripalo.

TO SE je zgodilo 14. decembra 1918. Tako sem pri trinajstih letih ostala brez staršev, mama mi je namreč umrla, ko mi je bilo sedem let. Ker sem tako zgodaj zgubila starše, sem se pričela spraševati, zakaj ljudje umirajo in kaj se zgodi po smrti.

Ko sem končala učiteljišče, sem začela učiti na osnovni šoli Shinagawa v Tokiu. Kasneje me je znanka spoznala z mladim Motohirom, s katerim sem se pri 22-ih poročila. Že 64 let deliva sladke in grenke trenutke življenja. Kmalu sva se preselila na Tajvan, ki je bil takrat pod japonsko upravo. V tistem času nisem niti pomislila, da bom v tej deželi našla nekaj, zaradi česar bom vriskala.

Stik z resnico

Spomladi leta 1932, ko sva živela v predmestju Chiaia v notranjosti Tajvana, naju je obiskal Saburo Ochiai. Povedal je, da biblijske prerokbe vključujejo obljubo o vstajenju mrtvih. (Janez 5:28, 29) Kako čudovit obet! Tako sem si želela spet videti mamo in očeta. Svoje besede je podprl z logičnimi argumenti, jasno je razlagal in dokazoval z Biblijo, zato so zvenele resnično. Čas je kar bežal in ves dan smo razpravljali o Bibliji. Kmalu je to zame postala privlačna knjiga.

Gospod Ochiai je kmalu odšel, pustil pa nama je knjige Creation, Harp of God (Harfa božja), Government, Prophecy, Light, in Reconciliation, ki jih je izdala Watch Tower Bible and Tract Society. Popolnoma so me prevzele in čutila sem, da moram to, kar sem prebrala, povedati tudi drugim. Če je Jezus pričel služiti v svojem domačem mestu, zakaj ne bi še jaz pričela kar tu, kjer živim? Poklicala sem sosedo. Nihče me ni učil, kako se oznanjuje, zato sem pač vzela Biblijo in knjige, ki sem jih prebrala, in se odpravila od hiše do hiše, ter oznanjala, kakor sem najbolje znala. Ljudje so se ugodno odzivali in sprejemali revije. Prosila sem Todaisho, tako se je takrat imenovala Družba Watch Towerja na Japonskem, da mi pošljejo 150 brošur The Kingdom, the Hope of the World, (Kraljestvo, upanje sveta), ki sem jih potem razdelila.

Nekega dne mi je oseba, ki je sprejela literaturo, povedala, da je tik za mano prišla policija in zaplenila knjige. Kmalu zatem so me obiskali štirje detektivi in zaplenili vse knjige in revije. Pustili so mi samo Biblijo. Pet let nisem srečala nikogar izmed Jehovovega naroda, toda ogenj resnice je še vedno tlel v mojem srcu.

Potem je prišel december 1937. Dva kolporterja z Japonske sta naju obiskala. Začudeno sem vprašala: ”Kako sta izvedela za naju?“ ”Tukaj imava vajini imeni,“ sta odgovorila. Jehova se naju je spomnil! Ti dve Priči, Yoriichi Oe in Yoshiuchi Kosaka, sta na starih kolesih prekolesarila kakih 240 km od Taipeha do Chiaia s polnima nahrbtnikoma prtljage. Ko smo se pogovarjali, sem se počutila kot etiopski evnuh, ki je rekel: ”Kaj mi brani, da ne bi bil krščen?“ (Apostolska dela 8:36) Še isti večer sva se z možem krstila.

Skrb za zaprte brate

Leta 1939 so po vsej Japonski nepričakovano začeli zapirati Jehovove priče. Val preganjanja je kmalu zajel tudi Tajvan. Aprila so zaprli brata Oe in Kosaka, dva meseca zatem pa še naju. Mene so spustili že naslednji dan, ker sem bila učiteljica, moža pa so obdržali v ječi štiri mesece. Ko so ga spustili, sva se preselila v Taipeh. To je bilo zelo dobro, saj sva tako bila bliže zaporu, kjer sta bila brata.

Taipehški zapor je bil strogo varovan. Vzela sem nekaj obleke in hrane ter se napotila na obisk k bratoma. Najprej se je za zamreženim oknom (30 x 30 cm) pojavil brat Kosaka s paznikom in detektivom. Bil je bled, ustnice pa je imel živo rdeče, kot sveže jagode. Zbolel je za tuberkolozo.

Potem je nasmejan prišel brat Oe in srečno ponavljal: ”Dobro, da si lahko prišla.“ Ker je bil v obraz rumen in nabuhel sem ga povprašala po zdravju. ”Kar v redu sem!“ je odgovoril. ”Tukaj je prav dobro; nobenih stenic ali uši. Lahko jem celo ajdove rezance. Tu je kot v vili,“ je rekel. Policaj in paznik nista mogla zadržati smeha: ”Tega zapornika Oa pa res ne moremo zlomiti!“

Znova zaprta

Okrog polnoči 30. novembra 1941, le nekaj dni zatem, ko sem obiskala brata, sva zaslišala razbijanje po vratih. Skozi steklena drsna vrata sem zagledala osem koničastih kap. Bili so policaji. Vdrli so v hišo in obrnili vsako stvar, toda zaman. Po eni uri preiskave so zaplenili le nekaj albumov s fotografijami, midva pa sva morala z njimi. Spomnila sem se, da so tudi Jezusa prijeli sredi noči. (Matej 26:31, 55-57; Janez 18:3-12) Misel, da se teh osem mož tako prizadeva z nama, me je prav zabavala.

Odvedli so naju v neznano ogromno temno zgradbo. Kasneje sva ugotovila, da je to zapor Taipeh Hichisei. Posadili so naju za pisalno mizo in naju zasliševali. Vedno znova so naju spraševali, koga poznava, in oba sva odgovarjala enako: ”Ne poznam nikogar.“ Kako naj bi sploh poznala brate na Japonskem? Poznala sva le brata Oa in Kosaka, toda molčala sva o vseh imenih, ki sva jih morda kdaj posredno slišala.

Od petih zjutraj sta me dva detektiva odvedla v celico. Kar nekaj časa je trajalo, da sem se privadila na novo okolje. Prvič v življenju sem naletela na stenice. Ti majhni insekti se veselijo vsakega prišleka, pri katerem bi se lahko gostili. Ostali dve ženski v celici so pustili pri miru in neusmiljeno napadli mene, čeprav sem jih ubijala. Končno sem popustila in jim dovolila, da so se gostili pri meni.

Naša hrana je bila skodelica napol kuhane riževe kaše, meni se je zdelo, da je kar surov riž. Skupaj s kašo smo dobile še nekaj slanih daikonovih listov (japonske redkve), na katerih je še vedno bilo nekaj peska. V začetku nisem mogla jesti, ker je hrana smrdela in bila umazana, pojedli sta jo sozapornici. Seveda sem jo sčasoma morala jesti, da bi preživela.

Življenje v zaporu je bilo pretresljivo. Nekoč sem slišala moškega, ki je bil osumljen vohunstva, kako je dan za dnem kričal zaradi mučenja. V sosednji celici sem videla umirati človeka v velikih mukah. To kar sem videla, mi je okrepilo občutek, da se ta stara stvarnost mora končati in zaupanje v Božje obljube je postalo močnejše kot kdajkoli.

Zasliševanje

Zaprta sem bila približno eno leto in v tem času so me petkrat zaslišali. Ko je prvič prišel tožilec, so me pripeljali v tesno zasliševalno sobico. Prvo, kar je rekel, je bilo: ”Kdo je večji, Amaterasu Omikami (boginja sonca) ali Jehova? Povejte mi!“ Pomislila sem, kako naj odgovorim.

”Povejte, kdo je večji, sicer vas bom udaril!“ je ponovil in me srepo gledal.

Mirno sem odvrnila: ”Na začetku Biblije piše ’V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo‘.“ Zdelo se mi je nepotrebno karkoli dodati. Ostal je brez besed, samo debelo me je pogledal in spremenil temo.

Zakaj sem pravzaprav bila v zaporu? V preiskovalnem poročilu je pisalo: ”Nevarna, ker s svojimi besedami in deli lahko zavaja javnost.“ Zato sem bila zaprta brez sojenja.

Jehova mi je vedno stal ob strani, ko sem prenašala vse to. Dobrohotno mi je naklonil žepno izdajo Krščanskih grških spisov. Nekega dne mi jih je v celico vrgel detektiv in rekel: ”Pustim vam, da imate to.“ Vsak dan sem jih brala, da bi si čimveč zapomnila. Poročila o neustrašenosti kristjanov prvega stoletja v Apostolskih delih so me zelo bodrila. Tudi 14 Pavlovih pisem mi je dajalo moč. Pavla so zelo preganjali, toda sveti duh ga je vedno podpiral. Takšna poročila so me utrjevala.

Shujšala sem in bila sem slaba, toda Jehova me je podpiral, večkrat tudi na nepričakovane načine. Neko nedeljo je prišel detektiv, ki ga nisem prej videla, s paketom, zavitim v ruto. Odprl je vrata celice in me odvedel na dvorišče. Ko sva prišla do velikega kafrinega drevesa je odprl paket. Glej, glej! Bile so banane in žemlje in detektiv mi je rekel, naj jih pojem. ”Vsi vi ste dobri ljudje. Vendar moramo z vami ravnati tako kot z zaporniki tukaj. Rad bi kmalu pustil to službo,“ je pripomnil. Od takrat so bili pazniki in detektivi z menoj prijazni. Zaupali so mi in mi dovolili čistiti njihove sobe in mi nalagali druga prednostna opravila.

Proti koncu leta 1942 me je poklical eden od detektivov, ki so naju z možem aretirali in dejal: ”Čeprav zaslužite smrtno kazen, vas bomo danes spustili.“ Mož se je vrnil domov kakšen mesec pred mano.

Ponoven stik s Pričami

Medtem, ko sva bila zaprta, je Japonska vstopila v drugo svetovno vojno. Leta 1945 pa sva slišala, da je Japonska vojno izgubila in bodo zato izpustili vse politične zapornike. Vedela sva, da je brat Kosaka zaradi bolezni v zaporu umrl, toda takoj sem poslala pisma v zapore v Taipeh, Hsinchu in ostala mesta, da bi izvedela, kje je brat Oe. Toda odgovora ni bilo. Kasneje sem izvedela, da ga je ustrelil oddelek za izvrševanje smrtnih kazni.

Leta 1948 sva dobila nepričakovano pismo iz Šanghaja. Poslal ga je brat Stanley Jones, ki ga je Gilead, nova misijonarska šola Jehovovih prič, poslala na Kitajsko. Jehova se naju je spet spomnil! Bila sem presrečna, da sem zopet prišla v stik z Jehovovo organizacijo. Minilo je sedem let, odkar sva videla brata Oe. In čeprav sem bila ves ta čas popolnoma odrezana od Jehovovih prič, sem drugim govorila o dobri vesti.

Bilo je pravo veselje, ko naju je brat Jones prvič obiskal. Bil je zelo prijazen in, čeprav ga nisva še nikoli srečala, sva se počutila, kot da naju je obiskal bližnji sorodnik. Kmalu zatem se je brat Jones napotil čez hribe v T’ai-tung, mož pa je šel z njim kot prevajalec. Čez kak teden sta se vrnila, medtem pa sta pripravila enodnevni kongres in krstila kakšnih 300 ljudi iz plemena Amis na vzhodni obali otoka.

Obisk brata Jonesa je bil zame pomemben še zaradi nečesa drugega. Do takrat sem oznanjevala sama. Sedaj, med obiskom brata Jonesa, pa sta se krstila mož in žena, lastnika hiše, v kateri sva stanovala. Od takrat sem razen veselja pri oznanjevanju Kraljestva velikokrat doživela še veselje ob poučevanju učencev. Kasneje sva se preselila v Hsinchu, kjer naju je brat Jones trikrat obiskal, ostal je po dva tedna. Zares sem uživala v tej koristni družbi. Ko je bil zadnjič pri naju, je rekel: ”Naslednjič bom pripeljal sodelavca, Harolda Kinga.“ Vendar ta ”naslednjič“ ni nikoli prišel, oba so namreč na Kitajskem kmalu zaprli.

V letu 1949 sta prišla na Tajvan misijonarja iz enajstega razreda šole Gilead, Joseph McGrath in Cyril Charles. Zelo sta razširila delo na Tajvanu, za bazo pa sta imela kar najin dom. Njun zgled me je zares opogumil. Žal so ju politične razmere prisilile, da sta odšla v Hong Kong. Nisem mogla zadržati solz, ko sta odhajala s policajem. ”Ne joči, Miyo,“ je rekel Joe, ”hvala ti“, in mi v roke stisnil svoj kemični svinčnik za spomin.

Vzgoja otroka

Z možem nisva imela otrok, zato sva posvojila moževo nečakinjo, ko je imela štiri mesece. Življenje njene matere je ogrožala astma.

V 1952. letu je brat Lloyd Barry, ki bil misijonar na Japonskem, obiskal Tajvan, da bi uzakonili delovanje Jehovovih prič. Bil je pri naju in to naju je zelo ohrabrilo. Takrat je bilo najini hčeri 18 mesecev. Dvignil jo je in jo vprašl: ”Kako je ime Bogu?“ Presenečeno sem ga vprašala: ”Misliš, da bi jo morali učiti, ko je še tako majhna?“ Odločno je pritrdil. Govoril mi je, da je zelo važno začeti otroka vzgajati že zelo zgodaj. Zapomnila sem si njegove besede: ”Ona je Jehovovo darilo za tvojo tolažbo.“

Takoj sem hčer Akemi pričela učiti, da bi poznala in ljubila Jehova in mu služila. Učila sem jo zlogov, začela sem s črkami e, ho, in ba, ki sestavljajo besedo Ehoba, Jehova po japonsko. Pri dveh letih je razumela vse, kar sem ji pripovedovala. Zato sem ji vsak večer pred spanjem pripovedovala biblijske zgodbe. Z zanimanjem jih je poslušala in si jih zapomnila.

Ko je bila stara tri leta in pol, nas je ponovno obiskal brat Barry. Akemi pa je prinesel Biblijo v pogovorni japonščini. Hodila je po sobi in ponavljala: ”Akemina Biblija! Akemina Biblija!“ Nekaj minut pozneje pa je bruhnilo iz nje: ”V Akemini Bibliji ni imena Jehova! Ne maram je!“ in jo vrgla na tla. Začudeno sem začela listati. Najprej sem poiskala Izaija, 42. poglavje, 8. vrstico. Namesto imena Jehova so napisali Gospod. Pogledala sem še druge stavke, toda nikjer ni bilo Božjega imena Jehova. Akemi se je pomirila, ko sem ji Jehovovo ime pokazala v svoji stari Bibliji v starinski japonščini.

Vrnitev na Japonsko

Leta 1958 smo se vrnili na Japonsko in se povezali s skupščino Sannomiya v mestu Kobe. Imela sem res veliko razlogov za hvaležnost Jehovu in to sem hotela pokazati tako, da postanem pionirka — polnočasna oznanjevalka Jehovovih prič. Prizadevala sem si v pionirski službi in tako imela možnost voditi mnogo biblijskih študijev in kakšnim 70-80 ljudem pomagati do resnice. Nekaj časa sem bila celo posebna pionirka, vsak mesec sem oznanjevala po 150 ur, ob tem pa še skrbela za moža in za hčer.

Ker smo na Tajvanu živeli več kot 30 let, je bilo življenje na Japonskem zame pravi kulturni šok, ki me je večkrat težko preskusil. V teh časih me je tolažila in podpirala Akemi, prav kot je rekel brat Barry pred mnogimi leti. Ko sem bila potrta, me je tolažila: ”Mama, bodi pogumna. Jehova bo poskrbel za izhod!“ ”Seveda bo!“ sem ji odgovorila in jo tesno objela. Kakšen vir spodbud! Kako se zato ne bi zahvalila Jehovu!

Svojo hčer podarim Jehovu

Akemi je postala oznanjevalka s sedmimi leti, poleti 1963. pa se je pri dvanajstih krstila. Z njo sem poskušala preživeti čimveč časa. (5. Mojzesova 6:6, 7) Ko je odraščala, je bilo včasih tudi težko, toda posebni pionirji, ki so prišli v našo skupščino, so jo spodbujali s svojim zgledom. Tako si je Akemi sčasoma postavila cilj, pioniranje v novih področjih.

Na okrožnem kongresu leta 1968 je v biblijski drami igrala v vlogi Jeftejeve hčerke. Ko sem gledala dramo, sem se odločila, da bom naredila tako kot Jefta — da bom svojo edino hčer, za katero sem do tedaj skrbela, podarila za polnočasno službo Jehovu. Kakšno bo življenje brez nje? To je bil zame kar precejšen izziv, saj sem že prekoračila 60 let.

V letu 1970 je prišel čas, da naju hči zapusti. Moj mož ji je dovolil in tako je kot pionirka odšla v Kyoto. Gotovo jo je bolelo srce, ker je razumela, kako se počutiva, ko odhaja. V slovo sem ji citirala besede iz Psalma 126:5, 6: ”Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem. Odhajajo, odhajajo z jokom, ko nosijo seme za setev; prihajajo, prihajajo z vriskanjem, ko nosijo svoje snope.“ (J. Krašovec) Te besede so osrčile tudi mene.

Kasneje se je Akemi poročila, oba z možem sta bila posebna pionirja. Od leta 1977, ko so njenega moža imenovali za pokrajinskega nadzornika, služita v potujoči službi. Velikokrat razgrnem zemljevid in po njem ”potujem“ skupaj s hčerko. Rada poslušam njena doživetja, prek nje pa sem se seznanila tudi z mnogimi sestrami.

Sedaj imam že 86 let. Minila so, kot bi mignil. Ne morem več toliko narediti kot nekoč, toda še vedno se veselim oznanjevanja. Če pomislim na svojih 60 let v resnici, se mi Božja pomirjujoča obljuba še bolj vsidra v srce. Da, Jehova, ’ki z zvestimi ravna zvesto‘, je poskrbel, da žanjem z velikim veseljem. (Psalm 18:25)

[Slika Miye Idei na strani 10]