Koliko je bila ura

”KOLIKO je ura?“ Kako pogosto si že to vprašal? V naši hiteči moderni dobi, se še kako zavedamo časa. Čas točno upravlja takorekoč večino naših dnevnih opravkov: od jutranjega vstajanja pa odhajanja na delo, dnevnih obrokov in srečanj s prijatelji, če omenimo le nekatere. Odvisni smo od cele vrste pripomočkov — ur, budilk, siren, radijskih sprejemnikov — ki nam povedo, koliko je pravzaprav ura.

Kako pa je bilo v biblijskih časih, ko ljudje niso imeli časomerov, kot so naši? Kako so takrat merili čas? Ali o tem Biblija kaj govori? Če poznaš uro, ob kateri se je nek biblijski dogodek odigral, lahko dobiš čisto nov vpogled v Božjo besedo in to ti poveča veselje pri proučevanju Biblije.

Merilci časa, ki jih je dal Bog

Na začetku so dogodke določali na osnovi opazovanja sonca in meseca ”dveh velikih luči“, ki jih je Stvarnik postavil na nebu, ”da bi ločile dan od noči“. (1. Mojzesova 1:14-16) Tako sta na primer ”ko je zasvitala jutranja zarja“ angela priganjala Lota in njegovo družino, da bežijo iz obsojene Sodome. (1. Mojzesova 19:15, 16) In bilo je ”ob večernem času“, ko je Abrahamov zvesti služabnik prispel do vodnjaka, kjer je srečal Rebeko. (1. Mojzesova 24:11, 15)

Včasih pa so časovni podatki bolj točni. Na primer Abimeleku, nasilnemu sinu sodnika Gedeona, je bilo rečeno, naj napade mesto Sihem ”zjutraj . . ., ko vzide sonce“. (Sodniki 9:33) Očitno je za to bil taktičen razlog. Blesk vzhajajočega sonca za Abimelekovimi vojaki je zelo otežil braniteljem Sihema, da bi razpoznali napadajoče vojske v ”senci gora“. (Sodniki 9:36-41)

Jezikovne posebnosti izražanja časa

Hebrejci so označevali čas z barvitimi in zanimivimi izrazi. Ne posredujejo le vtisa o okolici in navadah kraja dogajanja, ampak odkrivajo tudi nekatere stvari v zvezi z okoliščinami dogodka.

Tako na primer 1. Mojzesova knjiga 3:8 pove, da se je tisti dan, ko sta Adam in Eva grešila, Jehova pogovarjal z njima ”ob hladilnem vetriču dneva“ (AC), kar pomeni, da je bilo to malo pred sončnim zahodom, ko začne pihati hladen vetrič, ki ublaži dnevno vročino. Približevanje zaključka dneva je navadno čas sprostitve in počitka. Kljub temu Jehova ni preložil te važne pravne zadeve na naslednji dan, saj je še bil čas, da se uredi.

Na drugi strani pa pokaže 1. Mojzesova knjiga 18:1, 2, da sta prišla Jehovova angela k Abrahamovemu šotoru pri Mamrejevem hrastu ”ob dnevni vročini“. Predstavljaj si žgoče opoldansko sonce nad griči Judeje. Vročina je bila verjetno neznosna. Navadno je bil to čas kosila in počitka. (Glej 1. Mojzesova 43:16, 25; 2. Samuelova 4:5.) Poročilo pravi, da je Abraham ”sedel pri vhodu v šotor“, kjer se je zrak vsaj malo gibal; verjetno ob kratkem počitku po kosilu. Zato lahko še veliko bolj cenimo gostoljubnost tega starega moža, ko beremo, ”da jim je hitel naproti“. Abraham ”je nato hitel v šotor“ povedat Sari, naj pripravi kruh, nakar je ”tekel . . . h govedi“ in ’hitro pripravil tele‘. Vse to je storil ob dnevni vročini. (1. Mojzesova 18:2-8)

Nočne ure pri Hebrejcih

Hebrejci so očitno delili noč na tri razdobja imenovana ”straže“. Vsaka teh je zavzemala tretjino časa med sončnim zahodom in sončnim vzhodom, ali kakšne štiri ure, odvisno od letnega časa. (Psalm 63:6) Tako je Gideon napadel Madianski tabor, ”ko se je začela srednja straža“, ki je trajala nekako od desetih ponoči do okrog dveh zjutraj. Napad ob tem času je stražarje seveda popolnoma presenetil. Prav gotovo si oprezni Gedeon ne bi mogel za napad izbrati strateško bolj ugodnega časa! (Sodniki 7:19)

Ob času izhoda iz Egipta, je Jehova ”gnal morje z močnim vzhodnim vetrom celo noč nazaj“ in omogočil Izraelcem, da so ga prekoračili po suhem. Egipčani so jih dohiteli, ko je bila že ”jutranja straža“ in Jehova je povzročil v egiptovskem taboru zmedo; končno pa jih je uničil, tako da se ”morje . . . ob jutranji zori vrnilo na svoje navadno mesto“. (2. Mojzesova 14:21-27) Tako je bilo morje skoraj celo noč razdeljeno in so ga lahko Izraelci prečkali.

V prvem stoletju

Nekako v prvem stoletju, so Judje privzeli štetje časa z dvanajstimi urami na dan. To nam pojasnjuje tudi, zakaj je Jezus v eni svojih prispodob rekel: ”Ali nima dan dvanajst ur?“ (Janez 11:9) Te ure so šteli od sončnega vzhoda do sončnega zahoda oziroma od približno šestih zjutraj do šestih zvečer. ”Tretja ura“ je bila tako lahko okrog devetih zjutraj. V tem času je ob binkoštih bil izlit sveti duh. Ko so ljudje obtoževali učence, da ’so se napili sladkega vina‘, je Peter takoj pobil te obtožbe. Seveda nihče ne bi mogel biti pijan ob tej zgodnji uri dneva! (Apostolska dela 2:13, 15)

Podobno pridobi na pomenu tudi Jezusovo stališče ”Moja jed je, da izvršujem voljo tistega, ki me je poslal“ če upoštevamo časovni faktor. Po poročilu iz Janezovega evangelija 4:6 ’je to bilo okrog šeste ure‘ ali okrog poldneva. Potem ko so celo dopoldne pešačili skozi hribovito Samarijo, so bili Jezus in njegovi učenci lačni in žejni. Ko so se vrnili s hrano, so ga zato učenci tudi silili naj nekaj pojé. Očitno so malo vedeli o moči in hrani, ki ju je Jezusu dajalo opravljanje Jehovovega dela. Jezusova izjava je bila nedvomno več kot besedna fraza. Jezusa je dejansko krepilo to, da je delal Božje delo, celo če je minilo že več ur odkar je jedel. (Janez 4:31-34)

Ker se glede na letno dobo čas sončnega vzhoda in zahoda spreminja, so časovni podatki o kakem dogodku le približni. Če torej beremo, da se je nekaj zgodilo ob tretji, šesti ali deveti uri — je često mišljen čas približno ob tej uri. (Matej 20:3, 5; 27:45, 46; Marko 15:25, 33, 34; Luka 23:44; Janez 19:14; Apostolska dela 10:3, 9, 30) Kadar pa je časovni dejavnik bistven za pripoved, so navedeni natančnejši časovni podatki. Tako so na primer možu, ki je hotel zvedeti, ali je njegovemu sinu zaradi Jezusove sposobnosti res bolje, odgovorili sužnji: ”Včeraj ob sedmi uri (ob enih popoldan) ga je mrzlica popustila.“ (Janez 4:49-54)

Delitev noči

V času rimske oblasti so Judje izgleda prevzeli grško in rimsko delitev noči na štiri straže namesto na tri, kot so to počeli poprej. V Markovem evangeliju 13:35 se je Jezus očitno skliceval na to štiridelno razdelitev. ”Zvečer“ je pomenilo stražo, ki se je začela ob sončnem zahodu in je trajala do okrog devetih zvečer. ”Opolnoči“ ali druga straža se je začela okrog devete ure in končala ob polnoči. ”Ob petelinjem petju“ pa je bil čas od polnoči do okrog tretje ure. Zadnja straža ali straža ”ob zori“ se je iztekla ob svitu ali nekako ob šestih. Straža ob ”petelinjem petju“ je posebno zanimiva zaradi tega, kar je Jezus rekel Petru, po Markovem evangeliju 14:30: ”Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš ti trikrat zatajil.“ Medtem ko nekateri komentatorji trdijo, da se ”dvakrat“ nanaša na določene časovne trenutke — na polnoč oziroma na svitanje — navaja A Dictionary of Christ and the Gospels (Slovar o Kristusu in evangelijih), izdal James Hastings, da ”dejansko pojejo petelini ponoči ob kateremkoli času od polnoči naprej in to ne samo na vzhodu ampak tudi povsod drugod.“ Jasno je torej, da Jezus ni rekel točno kdaj ga bo Peter zatajil. Hotel je le posebej potrditi to kar je povedal Petru in kar se je točno spolnilo še tisto noč. (Marko 14:72)

”Ob četrti nočni straži“ — med tretjo in šesto uro zjutraj — je Jezus hodil po vodi Galilejskega jezera in prišel k svojim učencem, ki so bili v čolnu ”precej tečajev“ od brega. Sedaj verjetno lažje razumemo, zakaj so se učenci ’prestrašili in rekli: ”Prikazen je“, ter od strahu zavpili.‘ (Matej 14:23-26) Po drugi strani pa to kaže, da je bil Jezus precej časa sam na gori, kjer je molil. Ker je bilo to kmalu po tem, ko je Herod Antipa dal obglaviti Janeza Krstnika in pa tik pred pasho na začetku zadnjega leta Jezusove zemeljske službe, se je moral Jezus pravgotovo še bolj posvetiti osebni molitvi k svojemu Očetu.

Poleg omenjenih štirih straž so takrat nočni čas določali še z dvanajstimi urami. Da bi varno prepeljal Pavla v Cezarejo, je vojaški komandant Klavdij Lizija povedal svojima stotnikoma, naj imata ”ob tretji nočni uri“ pripravljeno skupino 470 vojakov. (Apostolska dela 23:23, 24) Tako so lahko Pavla varno pod zaščito noči prepeljali iz Jeruzalema.

Spoznaj dnevni čas

Branje in razmišljanje o dogodkih iz časa starodavnega Božjega naroda sta izvor veselja in duhovne moči. Če pa lahko v svoje razglabljanje vključiš še določene časovne podatke, boš pravgotovo še z večjim veseljem proučeval Biblijo. Zakaj? Ker boš tako Božjo besedo še bolje spoznal. Izdaji, kot Insight on the Scriptures in New World Translation of the Holy Scriptures With References (obe je izdala Watchtower Bible and Tract Society of New York, Inc.) sta v tem pogledu neprecenljiva pripomočka. Pomagala ti bosta najti odgovor na vprašanje: ”Koliko je bila ura?“