Vzgojiti otroke v krščansko osebnost
WANDINA mati, ki jo je mož zapustil, se je zelo trudila, da bi hčeri privzgojila krščanske lastnosti. Ko je bila Wanda stara 12 let, je bil ta trud preizkušen. Takrat je bila Wanda namreč prisiljena skupaj s svojim mlajšim bratom in sestro za nekaj časa zapustiti mater in živeti pri očetu. Ker oče ni bil veren, je nastalo vprašanje: kako se bo Wanda obnašala brez materinega nadzora?
Podobno se lahko zgodi vsem krščanskim staršem, saj pride čas, ko morajo otroci sami odločati, tedaj se preizkusi njihova vera. Otroci bodo morda, kot je bila Wanda, ločeni od krščanskih staršev. Morda v šoli na njih pritiskajo sovrstniki, da naj delajo nápak ali pa so v velikih skušnjavah. Krščanski starši upajo in molijo, da bi njihovi otroci v takem trenutku imeli dovolj močno krščansko osebnost in bi zdržali preizkušnjo.
Kako pa lahko starši vzgojijo otroke s krščanskimi lastnostmi? Preden povemo, kaj se je zgodilo z Wando, poglejmo kako Biblija pomaga odgovoriti na to vprašanje. Osnovo za odgovor najdemo v besedah apostola Pavla kristjanom v Korintu: ”Kajti drugega temelja ne more nihče položiti razen tega, ki je položen, ki je Jezus Kristus. Če pa kdo zida na ta temelj zlato, srebro, drago kamenje, drva, seno, strn: vsakega delo postane očitno; kajti dan ga razodene, ker se v ognju odkrije, in ogenj preizkusi delo vsakega, kakšno je.“ (1. Korinčanom 3:11-13, AC)
Temelj
Zakaj je Pavel pisal te besede? Vzrok je bil ta, da je tudi sam začel s programom utrjevanja krščanskih osebnosti v Korintu in pri tem naletel na težave. Seveda Pavlov vzgojni program ni vključeval njegovih lastnih otrok. Zajemal je le tiste, ki so prek njegovega oznanjevanja postali kristjani. Poučeval jih je kot duhovne potomce in zato, kar je rekel, velja tudi za starše. (1. Korinčanom 4:15)
Pavel je šele pred kratkim prišel v Korint in tu osnoval krščansko skupščino. Tisti, ki so bili dovzetni za njegovo oznanjevanje, so zelo spremenili svojo osebnost. Nekateri med njimi so bili prej nemoralni, tatovi, malikovalci in pijanci. (1. Korinčanom 6:9-11) Toda uspeli so prilagoditi razmišljanje krščanskemu mišljenju, ker je Pavel položil pri njih edini dober temelj, ki je obstajal. Kakšen temelj je bil to? ”Kajti drugega temelja ne more nihče položiti razen tega, ki je položen, ki je Jezus Kristus.“ (1. Korinčanom 3:11, AC)
Kako pa je Pavel polagal ta temelj pri poučevanju novih vernikov v Korintu? Sam pravi: ”Tudi jaz, ko sem prišel k vam, bratje, nisem prišel z visokostjo besede ali modrosti oznanjevat vam pričevanja Božjega. Odločil sem se namreč, da ne bom vedel kaj drugega med vami razen Jezusa Kristusa in tega na . . . [mučilni kol, NW] razpetega.“ (1. Korinčanom 2:1, 2, AC; Apostolska dela 18:5) Ni usmerjal pozornosti nase, oziroma ni lepšal resnice s plitkim modrovanjem, ki bi jo morda naredilo privlačnejšo. Raje je usmerjal pozornost na Jezusa Kristusa in na to, kako je le-tega uporabljal Bog.
Dejstvo je, da je Jezus pomemben in močan temelj krščanske zgradbe. Priskrbel je odkupno žrtev. Sedaj vlada kot nebeški kralj in kot tak bo kmalu uničil Božje nasprotnike v Harmagedonu. Nato bo v tisočletni vladavini služil Božji pravičnosti in kot Božji veliki duhovnik bo človeštvo postopoma privedel do popolnosti. Ali si sploh lahko kdo želi kakšen drug temelj?
Zaradi tega bomo storili prav, če pri utrjevanju krščanske osebnosti otrok posnemamo apostola Pavla; tako smo lahko prepričani, da bodo cenili te življenjsko važne resnice. Od najzgodnejšega detinstva bi otroke morali učiti, da ljubijo Jezusa zaradi tega, kar je storil in kar še vedno dela za nas. (1. Petrovo 2:8)
Zgradba
Pavel je sicer res položil ta dober temelj, toda po njegovem odhodu je sam razvoj doživel nekaj zastojev. (1. Korinčanom 3:10) Podoben problem skusijo danes mnogi starši. Otroke vzgajajo v krščanski veri, in so prepričani, da ti vedo, kaj je resnica. Toda ko odrastejo, se mnogi otroci oddaljijo od vere ali pa jo celo zavržejo. Zakaj? Često je vzrok gradbeni material, ki so ga starši uporabljali.
Pavel je rekel, da lahko oblikujemo osebnosti z vgrajevanjem dragocenega materiala: zlata, srebra in dragih kamnov. Lahko pa jih gradimo tudi s poceni materiali: lesom, senom in slamo. (1. Korinčanom 3:12) Če graditelj uporablja zlato, srebro in drago kamenje, bo njegova zgradba gotovo izredne kakovosti, kakor tudi izredne vrednosti. Toda graditelj, ki gradi le z lesom, senom in slamo bo zgradil samo nekaj pomožnega, začasnega in slabega.
Izgleda, da so v Korintu uporabljali slabe duhovne materiale. Nekateri, ki so nadaljevali z gradnjo na temelju, ki ga je položil Pavel, so gradili slabo, niso postavili močnih, trajnih konstrukcij. Zato so začeli Korinčani ravnati po človeško in med njimi so zavladali nesloga, zavist in razprtije. (1. Korinčanom 1:10-12; 3:1-4) Kako bi se lahko to preprečilo? Z utrjevanjem s trdnejšimi in kvalitetnejšimi materiali.
Ti predstavljajo tiste kreposti, ki so osnova krščanske osebnosti. Katere lastnosti pa so to? Apostol Peter je omenil eno: ”Da se preskušnja vaše vere, mnogo dragocenejša od zlata. . . skaže.“ (1. Petrovo 1:6, 7, EI) Kralj Salomon je omenil še dve: modrost in razsodnost, imeti to dvoje ”je boljše, kot pridobitev srebra“. (Pregovori 3:13-15) Kralj David nas spominja še na to, da sta strah Jehovov in spoštovanje njegovih zapovedi ’zaželjena bolj kot zlato‘. (Psalm 19:9, 10)
Te in še druge dragocene materiale lahko vgradimo v krščanske osebnosti, da bi svojim otrokom pomagali prestati preizkušnje. Kako pa smo lahko prepričani, da jih utrjujemo s takšnimi materiali? S tem, da posvečamo pozornost srcu — otrokovemu in našemu.
Uspešno utrjevanje
Vlogo, ki jo ima srce staršev pri gradnji, vidimo v zapovedi, ki jo je dal Jehova staršem v starem Izraelu: ”Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu.“ Potem pa nadaljuje: ”Zabičaj jih svojim otrokom.“ (5. Mojzesova 6:6, 7) Torej, preden lahko vzgajamo druge, moramo utrditi sebe. Otroci bi morali v vsem, kar govorimo in kar delamo, videti, da je naša osebnost zgrajena iz pravih materialov. (Kološanom 3:9, 10)
Tedaj bo naše učenje doseglo njihova srca. Jezus, najboljši graditelj krščanskih osebnosti, je segal v srca s prispodobami in vprašanji. (Matej 17:24-27; Marko 13:34) Tudi starši vedo, da so te metode poučevanja zelo uspešne. Zato s prispodobami napravljajo krščanske resnice bolj privlačne za srca mlajših otrok, z dobro premišljenimi vprašanji pa poskušajo odkriti, kaj starejši otroci dejansko mislijo in o čem razglabljajo v svojih srcih. (Pregovori 20:5)
Ko je Mojzes želel v Izraelcih zbuditi željo, da bi ostali zvesti, je rekel: ”Da držiš Gospodove zapovedi in njegove postave, ki ti jih danes zapovedujem tebi v dobro.“ (5. Mojzesova 10:13, AC) Podobno bodo starši storili prav, če otrokom ne bodo samo razlagali Božjih meril, temveč da jim nazorno prikažejo, zakaj jim poštenost, moralna čistost in dobra družba koristijo.
Končno pa je tudi sam Jezus rekel: ”Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.“ (Janez 17:3, AC) Če otroci že v rani mladosti Jehova osebno spoznajo, če se naučijo pogovarjati se z njim o problemih in sami skusijo, kako odgovarja na molitve, razvijajo najvažnejši del krščanske osebnosti: osebni odnos s Stvarnikom.
Ogenj
Pavel je ugotovil, da so se ob nepravilni gradnji v Korintu ukoreninile posvetne lastnosti kot so sektaštvo in razdori. To je bilo nevarno kajti, kot je razložil: ”Ogenj preizkusi, delo vsakega, kakšno je.“ (1. Korinčanom 3:13, AC)
Kaj je ogenj? To je lahko vsaka preizkušnja, ki jo Satan povzroči kristjanu. Lahko je to pritisk vrstnikov, telesne skušnjave, pridobitništvo, preganjanje ali pa samo razkrajajoči vpliv dvoma. Takšne preizkušnje bodo brez dvoma prišle. ”Vsakega delo postane očitno; kajti dan ga razodene, ker se v ognju odkrije.“ Modri starši utrjujejo osebnosti otrok v pričakovanju, da bodo otroci preizkušeni. Vendar so prepričani, da bodo z Jehovovo pomočjo otroci prestali preizkušnje. Če starši imajo takšno stališče, bodo bogato blagoslovljeni.
Plačilo
Pavel pravi: ”Če ostane komu delo, katero je postavil na njem, prejme plačilo.“ (1. Korinčanom 3:14, AC) Apostol Pavel je bil nagrajen. Kristjanom v mestu Tesaloniki, kjer je tudi duhovno utrjeval, je pisal: ”Kajti kdo je naše upanje, ali veselje, ali slave venec? Ali ne tudi vi pred Gospodom našim Jezusom Kristusom o prihodu njegovem? Vi ste zares slava naša in veselje.“ (1. Tesaloničanom 2:19, 20)
Wandina mati je bila poplačana. Ko se je 12 letna Wanda znašla sama, brez matere, je v začetku pred spanjem jokala. Potem pa se je spomnila materinega nasveta, naj se o problemih pogovori v molitvi z Jehovom. Molila je in že kmalu ji je prišlo na misel, da bi v telefonskem imeniku poiskala ali kje blizu stanujejo Jehovove priče. Našla jih je in zvedela, da ena družina živi v isti ulici, blizu očetovega doma. ”Kako sem bila srečna!“ pravi Wanda.
Ta družina jo je spodbudila, da so se Wanda in mlajši brat in sestra vrnili h krščanski dejavnosti. ”Pripraviti sem nas morala za sestanke v dvorani“, pravi. ”Morala sem oprati obleke, nas počesati in se prepričati, da smo res čisti in dostojni.“ Za dekletce je bilo to trdo delo, toda uspela je. Nekaj časa jih je oče sicer poskušal odvračati od obiskovanja sestankov, toda ker so ga prosili jim je končno dovolil, da hodijo.
Pozneje so se otroci vrnili k materi. Ko je bila Wanda stara 15 let, je sčasoma izrazila željo, da postane misijonarka. Da, delo Wandine matere je prestalo preizkušnjo. Sedaj se veseli plačila ko vidi, kako njena hčerka sama trdno zastopa resnico. Naj bi vsi krščanski starši podobno uspeli pri utrjevanju krščanske osebnosti otrok.
[Okvir na strani 27]
Kot je pokazal ta članek, se morajo starši zelo potruditi, da bi utrdili krščansko osebnost otrok, pa tudi otroci imajo določeno odgovornost. Tudi oni se morajo, kot vsi kristjani, utrjevati. (Efežanom 4:22-24) Starši imajo sicer res čudovito priložnost, da jim pri tem pomagajo, toda končno se mora vsak sam odločiti, da bo služil Jehovu.