Vprašanja bralcev
◼ Sta lov in ribolov primerna za kristjana?
Ker so v različna reagiranja na lov pogosto vključena globoka čustva, je za kristjana najboljše, da si prizadeva razumeti in se prilagoditi mišljenju, kakršnega ima v zvezi s tem Bog Jehova, najdemo pa ga v Bibliji.
Bog je človeštvu dovolil gospodariti nad ’zvermi‘ kot nad ’živino‘. Spočetka ljudje tudi niso imeli niti Božjega dovoljenja niti potrebe, da bi ubijali živali za hrano. (1. Mojzesova 1:24, 29, 30) Šele po potopu je Bog človeštvu dovolil jesti živalsko meso, kateremu je iztekla ’njegova kri, ki je njegova duša‘. (1. Mojzesova 9:3, 4) To je bilo bodisi meso domačih bodisi divjih živali.
Izraelci so za zakol redili živali kot so ovce in govedo, če so si zaželeli mesa. Da so si priskrbeli hrano, so tudi lovili in ribarili. (5. Mojzesova 12:20-24; 14:4-20) To soglaša z Božjimi simboličnimi besedami, ko pravi, da ”pošljem k mnogim ribičem, govori Gospod [Jehova, NS], da jih bodo lovili kakor ribe; in nato pošljem k mnogim lovcem, da jih bodo lovili“. (Jeremija 16:16) Pozneje je vključil Jezus med svoje apostole ribiče in jih usmeril na pravo ribiško delovanje. (Matej 4:18-22; 17:27; Luka 5:2-6; Janez 21:4-7)
Ko si je ostareli patriarh Izak zaželel okusne mesne jedi, je njegov sin Jakob rad zaklal dva mlada kozlička in mu pripravil jed. Ezav je ujel divjo žival, da je pripravil divjačino za svojega očeta. Upoštevaj, da si je Izak zaželel meso divje živali, čeprav je imel na razpolago meso domačih živali. Upoštevaj tudi, da sta oba sinova ubijala živali v prehrambene namene, ne sicer za sebe, pa vendarle za hrano. (1. Mojzesova 27:1-19)
Živali pa so lahko ubijali tudi iz drugih razlogov, ne le zaradi njihovega mesa. Iz živalskih kož so si izdelovali obleko. (2. kraljev 1:8; Marko 1:6; Hebrejcem 11:37) Iz živalskih kož so si tudi izdelovali zaščitna pokrivala in orodje in to celo iz kož nečistih živali, ki jih Izraelci niso jedli. (2. Mojzesova 39:33, 34; 4. Mojzesova 24:7; Sodniki 4:19; Psalm 56:8)
Božja zahteva, naj se kri usmrčene živali izlije na zemljo, bi morala lovce spomniti na to, da je živalsko življenje njegovo in da morajo zato biti spoštljivi in ne objestni. (3. Mojzesova 17:13) Nimrod je očitno pobijal živali ter se je verjetno ponašal s svojo lovsko veščino, velikostjo ali številom svojega ulova ali pa s trofejami, ki so bile iz njih izdelane. Bil je ”velik lovec pred Gospodom [tj, v nasprotovanju Jehovi, NS].“ (1. Mojzesova 10:9, EI]
Takšno navdušenje nad lovom ali ubijanjem živali, ali nad vlečenjem rib iz vode, se lahko razvije tudi pri kristjanu. Mnogo lovcev ali ribičev, ki so temeljito preiskali svoje srce, je odkrilo, da so bili okuženi z ’veseljem do ubijanja‘. Takšna vznemirljiva doživetja pa gredo z roko v roki z objestnim nespoštovanjem živalskega življenja. Čeprav ni napak loviti ali ribariti, (kadar se to počne z namenom prehrane ali zaradi drugačnega ustreznega razloga), pa ne bi bilo prav, če bi kristjan to počel v duhu, ki spominja na Nimroda. Poleg tega pa obstaja še nevarnost, da bi iz čistega užitka pričeli loviti, ubijati ali zbirati trofeje.
Stražni stolp od 1. novembra 1983, je razpravljal o tem, zakaj pravi kristjani ne posedujejo strelnega orožja, ne za uporabo proti drugim, ne za svojo zaščito. (25. do 28. strani.) Premišljevanje o tem je nekatere Jehovine priče navedlo na to, da so ponovno premislili celo o posedovanju lovških pušk. Kar precej se jih je odločilo, da se orožja popolnoma znebi ali pa ga nimajo več na vidnih mestih, kjer bi bilo na razpolago ob vsakem trenutku. Ti kristjani tako ne dajejo vtisa, da so ponosni na orožje ali da zaupajo vanj. Razen tega se lahko, če ne posedujejo lovskih pušk ali pa jih vsaj ne hranijo na lahko dosegljivem mestu, prepreči kakšno nesrečo. Smrtonosno orožje tako ne more priti v roke otrok, ki bi lahko koga nenamerno ranili ali ubili, in tudi ne bo pri roki, kadar je nekdo zelo prestrašen ali pa neprišteven. (Primerjaj Pregovori 22:3, EI.)
Nekateri kristjani imajo morda radi kakšno divjačino ali ribe in najlažje tâko hrano dobijo, če gredo na lov ali ribolov. Eni uživajo na zraku in pri opravilih, povezanih z lovom v gozdovih, druge pomirja ribarjenje. Biblija ne govori proti temu, prav tako ni potrebno presojati ali drugi pri tem uživajo ali ne. Primer Izaka in njegovih sinov kaže, da ni potrebno sprožati sporno vprašanje, če bi kdo jedel divjačino ali ribe. (Matej 7:1-5; Rimljanom 14:4)
Apostol Peter je očitno premagal nagnjenost do ribarjenja. Z nekaj ribami, ki so ležale blizu, mu je vstali Jezus pomagal, da je razmislil o svojem občutenju do rib in ribiškega poklica. Jezus ga je vprašal. ”Simon Jonov, ljubiš li me bolj nego ti?“ (Janez 21:1-3, 9-15; glej Stražni stolp od 1. novembra 1989, 30. stran.)
Podobno mora vedeti kristjan, ki ima sicer čisto vest, ko gre za lov ali ribarjenje, čemu v tem primeru daje prednost. Kaj bo naredil, če je lovska ali ribiška sezona odprta v času, ko so na programu skupščinski sestanki? Ali njegovi pogovori kažejo, da je ponosen na svoje zmožnosti pri lovu ali ribarjenju? Kaj ni lepo, ko zrel kristjan, ki si včasih zaželi loviti ali ribariti, reče s prepričanjem: ”Da, Gospod [Jehova, NS], ti veš, da te ljubim [bolj kot te opravke].“ (Janez 21:16)