Vstajenje – za koga in kdaj

PRIPETILO se je leta 32 našega štetja v Betaniji, kjer je živel Lazar s svojima dvema sestrama, Marto in Marijo. Sestri sta Jezusu sporočili, da je Lazar zbolel. Jezus je Lazarja in njegovi sestri imel rad. Zato se je odpravil v Betanijo. Med potjo je Jezus pojasnil svojim učencem: »Lazar, prijatelj naš, je zaspal; pa grem, da ga prebudim.« Učenci so menili, da Jezus misli na dobesedno spanje. Zato jim je Jezus pojasnil: »Lazar je umrl.« (Jan. 11:1–15)

Obiskovalci so prispeli štiri dni po Lazarjevi smrti. Ko je Jezus videl Marijo in ostale jokati, se je tudi sam ‚razjokal‘ in s tem pokazal svojo globoko ljubezen in sočutje. (Jan. 11:17, 35) Lazarjevo truplo so že položili v jamo. Jezus je velel odstraniti kamen, ki je zapiral vhod v grobnico. Pomolil se je k svojemu Očetu in potem glasno vzkliknil: »Lazar, pridi ven!« In Lazar je prišel ven. Kakšno veselje je ob tem moralo zajeti njegovi sestri! (Jan. 11:38–45)

Ta dogodek nas navdušuje z resničnim upanjem v vstajenje. Kakorkoli že, smrt je na splošno strašen sovražnik, ki nam jemlje naše ljubljene in nič ne kaže, da jih bo Jezus nemudoma obudil. Vemo, da so mnogi od teh, nam dragih ljudi, dobri in zelo ljubeznivi. Zato je razumljivo, da se poraja vprašanje ...

Zakaj morajo ljudje umirati?

Če želimo dobiti natančen, zanesljiv odgovor, se moramo ozreti nazaj, vse do človekovega začetka v Edenskem vrtu. Bog je tam preskusil Adamovo poslušnost in mu zapovedal, naj ne je sadežev z določenega drevesa. Bog mu je rekel, da ‚bo moral umreti‘, če bi on in Eva jedla to sadje. (1. Mojz. 2:17, EI) Ko ju je izkušal Satan, sta bila Bogu neposlušna in tako sta padla na tem strogem izpitu. Posledica je bila smrt.

Zakaj takšna kazen za dozdevno majhen prestopek? Njuno dejanje je bilo majhno, toda prestopek je bil izredno resen – šlo je za upor popolnega Adama in Eve proti njunemu Stvarniku. Izgubila sta popolnost in Bog jima je izrekel smrtno obsodbo. Kljub temu pa je Bog poskrbel, da bo ta pravična obsodba razveljavljena za Adamove potomce. Kako? Pavel je pisal, da je »Kristus Jezus ... dal samega sebe v odkupnino za vse«. (1. Tim. 2:5, 6; Rim. 5:17)

V kakšnem stanju so mrtvi

Lazar je bil mrtev štiri dni. Če bi vi bili mrtvi, vendar bi v resnici štiri dni živeli v duhovnem področju in bi potem bili obujeni, ali ne bi želeli o tem pripovedovati drugim? Toda Lazar ni ničesar pripovedoval o tem, da je živel v kakem drugem področju. V Bibliji piše: »Mrtvi pa ničesar več ne vedo.« (Prop. 9:5, EI; Ps. 146:3, 4)

Pretehtajte globlji pomen tega. Milijoni ljudi verjamejo v vice, čeprav se ta beseda v Bibliji ne pojavlja. Še mnogo več jih verjame, da obstoja tudi ognjeni pekel. Vendar celo svojega sovražnika ne bi želeli celo večnost žgati v ognju. Če vi nočete tako kruto ravnati, ali bi potem to delal naš ljubeči Stvarnik in bi mučil ljudi v peklenskem ognju? Prosimo vas, da razmislite o zgoraj omenjenem tolažilnem biblijskem zagotovilu – da mrtvi »ničesar več ne vedo«.

Po Svetem pismu je število tistih, ki bodo vladali s Kristusom v nebesih, sorazmerno majhno. Jezus jih je opisal kot ‚malo čredo‘. (Luk. 12:32) Apostol Janez je videl »Jagnje [Jezusa Kristusa] stoječe na [nebeški] gori Sionu in z njim stoštiriinštirideset tisoči, ... ki so odkupljeni od zemlje«. (Raz. 14:1–3) To torej pomeni, da gre za ljudi, ki so umrli in bili kasneje obujeni v nebeško življenje s Kristusom.

Kot si lahko predstavljate, se je ljudem pomagalo s tem, da so jim bile pojasnjene te biblijske resnice – da ni tam nobenih vic ne gorečega pekla in da je upanje za umrle osebe v možnosti vstajenja v nebeško življenje. Toda če je teh od mrtvih obujenih ljudi v nebesih tako malo, kakšno upanje imajo potem ostali?

Zemeljsko vstajenje

Jezus Kristus je slovesno odprl pot k vstajenju v življenje v nebesih. (Hebr. 9:24; 10:19, 20) Potemtakem Janez Krstnik ni imel deleža pri nebeškem vstajenju, ker je bil umorjen preden je umrl Jezus in odprl pot v nebeško življenje. Jezus je rekel: »Med rojenimi od žena ni večjega od Janeza Krstnika, in vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.« (Mat. 11:11, EI) Kakšno nagrado je Bog obljubil temu zvestemu možu in ostalim njemu podobnim, ki so umrli?

Poiščite v svoji Bibliji Lukov evangelij 23. poglavje in berite od 39. do 43. vrstice. Eden od zločincev, ki je visel poleg Jezusa, je rekel: »Jezus, spomni se me, kadar prideš v kraljestvo svoje.« Jezus mu je zagotovil, da bo prišel v raj. S tem ni mislil na nebesa, ampak na zemeljski raj, ki bo takšen kot je bil prvotni raj.

Vstajenje – vir tolažbe

To utemeljeno biblijsko upanje nas res lahko potolaži, saj imamo razlog, da ga pričakujemo. Zakaj? Zato, ker je Jehova ljubezen. (1. Jan. 4:8) Ko je Bog dopustil, da je njegov Sin umrl sramotne smrti, je dejansko dokazal to svojo čudovito lastnost, ljubezen. Pred tem je Jezus rekel: »Bog je namreč svet [človeštvo] tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jan. 3:16, EI)

Tudi Jezus je pokazal izjemno ljubezen, ker je dal svoje življenje kot odkupnino za verujoče človeštvo. Sam je rekel: »Kakor tudi Sin človekov ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi in da življenje svoje v odkupnino za mnoge.« (Mat. 20:28)

Carolann, ki smo jo omenili v prvem članku in je v strašni nesreči izgubila več svojcev, se je počutila hudo prizadeto. Toda tolažilo jo je spoznanje, da njeni ljubljeni umrli ne trpijo. Kaj ji je še pomagalo, da je prišla k sebi? Ljubezen in pristno sočutje, ki so ji ga izkazovali njeni duhovni bratje, Jehovine priče, sta ji resnično pomagala. (Ps. 34:18)

Molitve k Jehovi tudi zelo pomagajo. Mnogo noči se je prebujala, misleč, da so vse to bile le moreče sanje, nato pa jo je resničnost strla. Prošnje k Jehovi so jo pomirjale in sedaj veliko bolj ceni to, kar je napisal Pavel: »Ničesar si ne ženite k srcu, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvami, s prošnjami in z zahvalami. In mir, ki ga daje Bog in ki presega vse, kar si lahko predstavljamo, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« (Fil. 4:6, 7, EI)

To, kar je doživela Shirley, prav tako pokaže, kako tolažilno je lahko upanje na vstajenje. Njen mali sin Riccardo je bil takoj mrtev, ko je težak kos betona padel na njegov prsni koš in poškodoval njegovo malo srce. Po tej tragediji, ki se je zgodila januarja 1986. leta, je Shirley rekla prijateljem: »Bilo je kakor mora.« V rimskokatoliški cerkvi je slišala tele besede: »Bog bo sodil žive in mrtve.« Shirley je začela premišljevati: ‚Če bo Bog sodil žive in mrtve, kako potem lahko nekdo ve, kam gredo ljudje po smrti? In če so v nebesih, zakaj jih bo kasneje obudil, da bi jim sodil? Razen tega, kako bodo obujeni, če so pa živi v nebesih?‘ Biblija nikjer ne omenja vstajenja živih, ampak samo vstajenje mrtvih.

Shirley se je o tem pogovorila z možem, ki je bil seznanjen z vsebino Biblije. Brž, ko je Shirley razumela nekaj od tega, kar piše v Bibliji, ni nikoli več šla v cerkev. Sorodnik, ki je Jehovina priča, je začel marca 1986. leta s Shirley in njenim možem preučevati Biblijo in kmalu sta se krstila. Ona sedaj sklepa: »Kako čudovito je poznati resnico, vedeti za vstajenje in vedeti kako čudovita oseba je Jehova.«

Kdaj bo vstajenje

Apostol Janez je v videnju zagledal ‚veliko množico, ki je nihče ne bi bil mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom‘. (Raz. 7:9, EI) Dejstvo, da velika množica ‚stoji pred Božjim prestolom‘, se sklada z dejstvom, da jim je namenjeno življenje na zemlji. (Iz. 66:1) Če bi nekdo izmed njih sedaj umrl, kdaj bo vstal? Biblija nam ne pove dneva, vendar bo do tega prišlo po bližnji vojni, v kateri bo Bog z zemlje odstranil vse tiste, ki ne želijo živeti po njegovih pravičnih merilih. (2. Tes. 1:6–9) Potem bo nastopil sodni dan in vstajenje vseh tistih, ki lahko po Božjem mnenju upajo na zemeljsko vstajenje. (Jan. 5:28, 29; Ap. dela 24:15) Spolnitev biblijskih prerokb potrjuje, da bodo ti zanimivi in čudoviti dogodki kmalu nastopili! (Raz. 16:14–16)

Učenci so Jezusa nekoč vprašali: »Kakšno znamenje bo napovedalo tvoj prihod in dovršitev sveta?« V odgovoru je Jezus omenil vojne, pomanjkanje hrane, potrese, kužne bolezni in svetovno oznanjevanje dobre vesti o kraljestvu. (Mat. 24:3–14, EI; Luk. 21:7–11)

Ta pomembna prerokba se je začela spolnjevati 1914. leta, ko je izbruhnila prva svetovna vojna. Ubitih je bilo na milijone in v mnogih državah je povzročila lakoto ter pomanjkanje hrane. Svetovno stanje se je med in po drugi svetovni vojni le še poslabšalo.

Mnogi menijo, da je najhujši primer kužnih bolezni AIDS. »Epidemija je tako široko razširjena in tako smrtonosna, da jo strokovnjaki primerjajo s črno smrtjo, ki je v 14. stoletju pomorila četrtino evropskega prebivalstva.« (Reader’s Digest, junij 1987)

Kako čudovit dogodek bo vstajenje, če pomislimo na današnje strahote! To bo čas nepopisne radosti, ko bodo družine, ki jih je razbila smrt, kot je to bilo pri Carolann in Shirley, zopet združene. Očitno bo sedaj vsakdo med nami pametno ravnal, če bo svoje življenje uredil po Božji volji in se na ta način pripravil za čas, ko se bo začelo vstajenje.

[Okvir na strani 6]

Prav tako kot iz posekanega drevesa spet poženejo mladice, lahko Bog iz mrtvih obudi tiste, ki so v njegovem spominu, piše v Bibliji. (Job 14:7–9, 14, 15)