Abraham – zgled za vse, ki želijo biti Božji prijatelji
»In vera se mu ni omajala ..., [bil je] popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti.« (Rim. 4:19–21, EI)
1. Zakaj je Satan želel razvrednotiti poročilo o Abrahamu?
BOŽJA beseda, zapisana v Svetem pismu, je »živa in silovita«. (Hebr. 4:12, EI) Zato je poročilo o Jehovinem ravnanju z Abrahamom zgled vsem, ki želijo biti Božji prijatelji, pa čeprav so ti zapisi stari že preko 3500 let. (Rim. 15:4) Satan, naš največji sovražnik, to ve, zato je s pomočjo trditev verskih voditeljev, da gre zgolj za mit, skušal to poročilo razvrednotiti. (2. Kor. 11:14, 15)
2. Kakšno stališče so imeli do Abrahama Jezusovi učenci?
2 Kot del ‚Svetega pisma, navdihnjenega od Boga‘, je poročilo o Abrahamu resnično in »koristno za [krščansko] poučevanje«. (2. Tim. 3:16, EI; Jan. 17:17) Jezusovi učenci so se tega gotovo zavedali, saj se Abrahamovo ime v Krščanskih grških spisih omenja 74-krat. V ohrabrujočem 11. poglavju Pisma Hebrejcem je Abrahamu namenjeno več prostora kot kateremukoli drugemu Božjemu služabniku predkrščanske dobe.
3. Kakšna velika čast je doletela Abrahama?
3 Abraham ni bil navaden »prerok«, saj ga je Jehova uporabil v čudoviti »simbolični drami«, v kateri je bila temu patriarhu izkazana velika čast, ker je smel služiti kot preroška predpodoba samega Boga. (1. Mojz. 20:7; Gal. 4:21–26) Tako je na primer Jezus o »Abrahamovem naročju« govoril kot o položaju, ki označuje Božjo naklonjenost. (Luk. 16:22)
Njegovo prvo dejanje vere
4. Kako je po Bibliji Bog začel sodelovati z Abramom?
4 Abram, tako se je najprej imenoval, je odraščal v »kaldejskem Uru«. Tam se mu je prikazal Bog Jehova in mu rekel: »Pojdi iz svoje dežele in od svoje rodovine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo pokažem! Naredil bom iz tebe velik narod in te blagoslovil; poveličal bom tvoje ime in bodi v blagoslov! Blagoslovil bom tiste, ki bodo tebe blagoslavljali, in preklel tiste, ki bodo tebe preklinjali, in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji.« (1. Mojz. 12:1–3, NS; 15:7; Ap. dela 7:2, 3)
5. a) Kako je morala Božja obljuba ganiti Abramovo srce? b) Kako se je Abram odzval na obljubo?
5 Kakšen izzivalen poziv! Če bi ga Abram sprejel, bi to pomenilo, da mora zapustiti prijetno okolje in sorodnike, da bi živel v daljnji tuji deželi. Toda Božja ljubeča obljuba je globoko ganila Abramovo srce. Kot starec brez otrok, poročen z jalovo ženo, je gotovo predvideval, da bo njegovo ime kmalu pozabljeno. Toda Božja obljuba mu je zagotavljala ravno obratno: iz njega bo prišel »velik narod«. Razen tega pa je Božja obljuba vključevala tudi čudovito oznanilo dobre vesti za vse človeštvo, saj kaže na čas, ko bodo blagoslovljeni vsi narodi. (Gal. 3:8) Abram je veroval Jehovini obljubi in je zapustil središče tedanje napredne civilizacije. Biblija pravi: »Odšel je, ne da bi vedel, kam gre.« (Hebr. 11:8, EI)
6. a) Zakaj je v 1. Mojzesovi knjigi 11:31 selitev pripisana Terahu? (Ap. dela 7:2–4) b) V katerih ozirih je Sara zgled današnjim krščanskim ženam?
6 Abramova vera je delovala tudi na druge. Skupaj z njim in njegovo družino sta krenila tudi njegov oče Terah in nečak Lot. Toda ker je bil Terah družinski poglavar, se odločitev o preselitvi pripisuje njemu. (1. Mojz. 11:31) Omembe vredna je tudi podpora, ki jo je Abramu dajala njegova žena Saraja, ki se je kasneje imenovala Sara. Sprijaznila se je s tem, da bo ostanek svojega življenja preživela skromneje. (1. Mojz. 13:18; 24:67) Zato je povsem razumljivo, da je po njeni smrti »Abraham prišel po Sari žalovat in jokat«. (1. Mojz. 23:1, 2, EI) Zaradi njene močne vere in popolne podložnosti svojemu možu, je krščanskim ženam postavljena za zgled pristne duhovne lepote. (Hebr. 11:11, 13–15; 1. Pet. 3:1–6)
7. Na kakšen način pokazujejo današnji kristjani podobno vero kot Abraham in Sara?
7 Danes so mnogi kristjani pokazali podobno vero, ker so pripravljeni oznanjati Božjo vest na področjih, kjer je potrebno večje število oznanjevalcev kraljestva ali pa sodelujejo pri gradnji novih tiskarn za biblijsko literaturo ali pa so v njih zaposleni. (Mat. 24:14) Ti kristjani sledijo pozivu: »Pojdite . . . in pridobivajte učence iz ljudi vseh narodov.« Po preselitvi v drugo deželo se morajo pogosto prilagoditi drugačnemu načinu življenja. Drugi zopet prinašajo precejšnje gmotne žrtve za pridobivanje učencev na njihovem domačem področju. (Mat. 28:19, 20, NS)
Nadaljnja dejanja vere
8. Zakaj se je Jehova še drugič prikazal Abramu?
8 Abram se je zaustavil v Haranu in tam je ostal vse do smrti svojega očeta Teraha. (1. Mojz. 11:31, 32) Nato je njegova družina prestopila reko Evfrat in se napotila proti jugu. Končno so prišli do »kraja Sihema«, sredi Kanaanske dežele. Kako čudovit pogled je to moral biti. Sihem leži v rodovitni dolini med dvema gorskima grebenoma, katerih najvišja vrhova sta Ebal in Gerazim. Kraj so imenovali »raj svete dežele«. Tukaj se je Jehova ponovno prikazal Abramu in mu rekel: »Tvojemu zarodu bom dal to deželo.« (1. Mojz. 12:5–7, EI)
9. a) Na kakšen pomemben način je Abram še pokazoval svojo vero? b) Kaj se lahko iz tega naučimo?
9 Abram se je na to odzval z nadaljnjim dejanjem vere. V poročilu piše: »Postavil je tam oltar Jehovi, ki se mu je prikazal.« (1. Mojz. 12:7, EI) To je najverjetneje vključevalo tudi živalsko žrtev, saj hebrejska beseda, ki se prevaja z »oltar«, pomeni tudi »kraj daritve«. Kasneje je Abram podobna dejanja ponovil še v drugih krajih dežele. Razen tega je pričel »klicati Jehovino ime«. (1. Mojz. 12:8; 13:18; 21:33) Hebrejski izraz »klicati ime«, pomeni tudi »razglasiti (oznanjati) ime«. Abramova družina, pa tudi Kanaanci, so gotovo slišali, ko je pogumno razglašal ime Jehove, svojega Boga. (1. Mojz. 14:22–24) Podobno kot Abram, morajo tudi danes vsi, ki želijo postati Božji prijatelji, v veri klicati njegovo ime. Sem spada tudi sodelovanje pri javnem oznanjevanju. Bogu morajo »neprenehoma prinašati na oltar hvalno daritev, sad ustnic, ki slavijo njegovo ime«. (Hebr. 13:15, EI; Rim. 10:10)
10. a) Na kakšne druge načine je Abram še pokazoval vero? b) Kakšen zgled je dal krščanskim družinskim poglavarjem? (1. Tim. 3:12)
10 Abram je še na mnoge druge načine pokazal svojo vero v Jehovo. V prid miru je bil pripravljen na žrtve, toda s težavnimi položaji se je pogumno spoprijel. (1. Mojz. 13:7–11; 14:1–16) Bil je sicer premožen, vendar ni spadal med pridobitneže. (1. Mojz. 14:21–24) Bil je gostoljuben in velikodušno je podpiral čaščenje Jehove. (1. Mojz. 14:18–20; 18:1–8) Najvažnejše pa je bilo, da se je kot vzoren družinski poglavar držal Jehovinega nasveta in je svojim sinovom in ostalim domačim zapovedal, naj »se drže Jehovinega pota ter delajo po pravičnosti«. (1. Mojz. 18:19, EI) V tem pogledu je bilo ravnanje Abramove družine v popolnem nasprotju z ravnanjem sprijenih Kanaancev iz sosednjih mest Sodome in Gomore. Abram v svoji družini gotovo ne bi trpel takšnih težkih prestopkov. Svoji družini je bil izvrsten zgled, kar se vidi tudi iz tega, da so ga njegovi domači posnemali in v veri klicali Jehovino ime. (1. Mojz. 16:5, 13; 24:26, 27; 25:21)
»Vera se mu ni omajala«
11. Kako je mogel Abram ‚kot tujec ... v tuji deželi‘ zdržati sto let?
11 Močna vera je Abramu pomagala prenašati težave med njegovim stoletnim bivanjem med ljudmi, ki so si lastili deželo. (1. Mojz. 12:4; 23:4; 25:7) V Bibliji piše: »Ker je veroval, se je preselil v obljubljeno deželo kot tujec in se z Izakom in Jakobom, ki sta bila z njim deležna iste obljube, nastanil v šotorih. Pričakoval je namreč mesto [Božje kraljestvo], ki ima temelje in je njegov stavbenik in graditelj Bog. Ko bi imeli v mislih tisto domovino, iz katere so prišli, bi bili imeli priložnost, da se vrnejo.« (Hebr. 11:9, 10, 15, EI; primerjaj Pismo Hebrejcem 12:22, 28.)
12. Kakšna priložnost za vrnitev v Ur se je ponudila Abramu in kako je rešil nastali kočljiv položaj?
12 Abram še ni bil dolgo v Kanaanu, ko mu je huda lakota ‚ponudila priložnost, da se vrne‘. Mesto Ur, ki je bilo dobro oskrbljeno z Evfratovimi vodami, ni bilo odvisno od dežja. Toda, namesto da bi se vrnil, je Abram zaupal Jehovi in se odpravil v nasprotno smer – v Egipt. To je bila zelo tvegana odločitev. Abram je imel lepo ženo, zato je bil kot tujec v tej deželi v življenjski nevarnosti. Zato je bil oprezen in je prosil Sarajo, naj nikomur ne pove, da sta poročena. Zaradi njegove vere ga je Jehova blagoslovil in kmalu se je smel zopet vrniti v obljubljeno deželo – še bolj bogat kot prej. (1. Mojz. 12:10–13:2; 20:12)
13. Kaj predstavlja Sarajina nerodovitnost in kaj dejstvo, da je Abram zatajil njuno zakonsko zvezo?
13 Tudi tole je bil del za nas poučne preroške drame, v kateri je Abram nevede sodeloval. Saraja, ki je bila še vedno nerodovitna, je predstavljala Jehovino ženi podobno nebeško organizacijo lojalnih angelov. Ta lepa simbolična žena je morala čakati več kot 4000 let, preden je lahko rodila seme Večjega Abrahama, Boga Jehove. Odkrito preganjanje zvestih Božjih služabnikov v vseh teh letih čakanja, je med drugim zbudilo vtis, kot da je Jehova prikrival svoj zakonski odnos z njo. (1. Mojz. 3:15; Iz. 54:1–8; Gal. 3:16, 27, 29; 4:26)
14. a) Kaj je zaradi svoje nerodovitnosti nazadnje storila Saraja? b) Kaj se je zgodilo, ko je Abram imel 100 let in zakaj?
14 Abram je že deset let živel kot tujec, toda še vedno ni imel moškega dediča. Razočarana ga je Saraja prosila, naj ima otroka z njeno deklo Agaro. Abram se je s tem strinjal in tako se je rodil Izmael. (1. Mojz. 12:4; 16:1–4, 16) Toda obljubljeno Seme naj bi prišlo po nekom drugem. Ko je bil star 100 let, je bilo Abramovo ime spremenjeno v Abraham, kajti Bog mu je rekel: »Postal boš oče množici narodov.« Z obljubo, da bo rodila sina, je bilo Sarajino ime spremenjeno v Sara. (1. Mojz. 17:1, 5, 15–19, EI)
15. a) Zakaj se je Abraham smejal ob misli, da mu bo Sara rodila sina? b) Kako je Abraham še pokazal svojo močno vero?
15 Abraham (kasneje pa tudi Sara) se je ob tej misli smejal, saj je njegova, pa tudi Sarina sposobnost razmnoževanja že zdavnaj minila. (1. Mojz. 17:17; 18:9–15) Toda smeh nikakor ni bil izraz pomanjkanja vere. Biblija pojasnjuje: »Vera se mu ni omajala. . . . Ob Božji obljubi . . . se je v svoji veri še okrepil in izkazal čast Bogu, popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti.« (Rim. 4:18–21, EI) Še istega dne je Abraham pokazal svojo močno vero. Jehova mu je zapovedal, naj se v znak zaveze, ki jo je sklenil z njim, on in vsi moški njegove hiše obrežejo. (1. Mojz. 15:18–21; 17:7–12, 26) Kako je reagiral na to zapoved, povezano s hudimi bolečinami? »In obrezal je meso njihove prednje kožice še isti dan, kakor mu je Bog naročil.« (1. Mojz. 17:22–27, EI)
16. a) Kaj se je zgodilo, ko je bil Izak odstavljen? b) Kaj ponazarja Agarina in Izmaelova odslovitev?
16 Naslednje leto je Sara rodila Izaka, kar pomeni »smeh«. (1. Mojz. 21:5, 6) Kmalu je napočil čas, da se ga odstavi od prsi. Med priložnostno pojedino je nevoščljivi Izmael zasmehoval svojega brata Izaka. Zato je Sara nemudoma prosila Abrahama, naj sužnjo Agaro in njenega sina odslovi od hiše. Jehova je podprl Sarino prošnjo. Čeprav je Abrahama bolelo, je brez oklevanja ubogal. (1. Mojz. 21:8–14) Po Pismu Galačanom 4:21–30 je bilo s tem ponazorjeno, da bo Večji Abraham končal svoje razmerje z narodom naravnih Izraelcev. Kot vsi ostali ljudje, so tudi oni bili rojeni kot sužnji grehu. (Rim. 5:12) Toda zavrgli so tudi Jezusa Kristusa, pravo Abrahamovo Seme, ki je prišel, da bi jih osvobodil. (Jan. 8:34–36; Gal. 3:16) Podobno kakor je Izmael preganjal Izaka, tako so tudi oni preganjali na novo ustanovljeno krščansko skupščino duhovnih Izraelcev, ki je sestavljala drugotni del Abrahamovega semena. (Mat. 21:43; Luk. 3:7–9; Rim. 2:28, 29; 8:14–17; 9:6–9; Gal. 3:29)
Največja preizkušnja njegove vere
17. S čim je bila Abrahamova vera močno preizkušena?
17 Verjetno ni noben človeški oče bolj ljubil svojega sina, kot je ostareli Abraham ljubil Izaka. Kakšen udarec je torej moral biti zanj, ko mu je bilo zapovedano naslednje: »Vzemi [prosim, NS] svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v pokrajino Morijo in ga daruj tam v žgalno daritev na eni izmed gora, ki ti jo bom pokazal« (1. Mojz. 22:1, 2, EI)
18. Kako se je Abraham odzval na Jehovino zapoved, naj daruje Izaka?
18 Abraham je gotovo težko razumel razlog za to mučno zapoved. Toda kot ponavadi je brez oklevanja ubogal. (1. Mojz. 22:3) Potreboval je tri naporne dni, da je prišel do gore, ki jo je izbral Bog. Tam je zgradil oltar in nanj položil drva. Do tega trenutka je Izaka že gotovo seznanil z Božjo zapovedjo in Izak bi mu lahko brez težav ušel. Toda Izak je dovolil, da ga je njegov ostareli oče zvezal in položil na oltar. (1. Mojz. 22:4–9) Čemu gre pripisati takšno poslušnost?
19. a) Čemu gre pripisati Izakovo hrabro podložnost? b) V katerem pogledu je odnos med Abrahamom in Izakom lahko pouk za današnje krščanske družine?
19 Kot je razvidno iz 1. Mojzesove knjige 18:19, je Abraham vestno spolnjeval svoje dolžnosti do Izaka. Nedvomno je Izaku močno vtisnil v srce Božjo pripravo vstajenja mrtvih. (1. Mojz. 12:3; Hebr. 11:17–19) Izak je bil deležen Abrahamove globoke ljubezni in je želel v vsem ugajati svojemu očetu, še posebej, kadar je šlo za izvrševanje Božje volje. Kako izvrsten pouk za današnje krščanske družine! (Ef. 6:1, 4)
20. Kako poslušen je bil Abraham in kako je bil nagrajen?
20 Sedaj je preizkušnja dosegla svoj vrhunec. Abraham je zgrabil za nož. Toda ko je hotel usmrtiti svojega sina, ga je Jehova zadržal in mu rekel: »Zdaj vem, da se Boga bojiš in mi nisi odrekel svojega edinega sina.« (1. Mojz. 22:11, 12, EI) Kako bogato je bil nagrajen Abraham, ko ga je Bog proglasil za pravičnega! Abraham je lahko bil sedaj trdno prepričan, da ustreza Jehovinim zahtevam za nepopolne ljudi. In kar je bilo še važnejše: potrjena je bila Jehovina predhodna ocena njegove vere. (1. Mojz. 15:5, 6) Abraham je zatem v zameno za Izaka daroval ovna, ki se je tam znašel po čudežu. Nato je slišal, kako je Jehova s prisego potrdil sklenjeno zavezo. Kasneje je bil Abraham imenovan za Božjega prijatelja. (1. Mojz. 22:13–18; Jak. 2:21–23)
21. Za kakšno preroško predpodobo je bilo s tem poskrbljeno in h kakšnemu iskanju naj bi nas spodbudila?
21 Abrahamova žrtev je bila ‚prispodoba‘. (Hebr. 11:19) Predstavljala je bolečo, dragoceno Jehovino žrtev, ko je poslal na zemljo svojega ljubljenega Sina, da bi umrl kot »Božje Jagnje, ki odjemlje grehe sveta«. (Jan. 1:29) Izakova pripravljenost, da umre, pa ponazarja, da se je Jezus Kristus, Večji Izak, ljubeče podredil volji svojega nebeškega očeta. (Luk. 22:41, 42; Jan. 8:28, 29) Podobno kot je Abraham z oltarja prejel svojega sina živega, tako je tudi Jehova iz mrtvih obudil svojega ljubljenega sina kot čudovito duhovno stvarjenje. (Jan. 3:16; 1. Pet. 3:18) Kako spodbudno je vse to za tiste, ki si želijo Božjega prijateljstva!
22. V katerem pogledu ima izbrana skupina ljudi korist od Božje neizmerne ljubezni?
22 S pomočjo vere v ta izjemen izraz ljubezni Večjega Abrahama, Boga Jehove, je bila izbrana skupina ljudi proglašena za pravične Božje sinove. (Rim. 5:1; 8:15–17) Najprej so izšli izmed Judov, nato pa še izmed Nejudov in Abrahamovo Seme, Jezus Kristus, jih je obilno blagoslovil. (Ap. dela 3:25, 26; Gal. 3:8, 16) Ta skupina sestavlja drugoten del Abrahamovega semena. (Gal. 3:29) Njihovo končno število je omejeno na 144 000 in podobno kot Jezus, so tudi oni bili obujeni v nebeško življenje, zatem ko so se izkazali zvesti do smrti. (Rim. 6:5; Raz. 2:10; 14:1–3)
23. a) Kako so milijoni ljudi že bili blagoslovljeni od preostanka Abrahamovega semena? b) Kateri nadaljnji blagoslovi še čakajo »veliko množico?«
23 Medtem so se s svojim odzivom na ljubečo službo številčno majhnega preostanka Abrahamovega semena, ‚blagoslovili‘ milijoni ljudi izmed vseh narodov. (1. Mojz. 22:18, NS) Navdušeni so, ker so izvedeli, kako so lahko nepopolni ljudje opravičeni kot Božji prijatelji. Zato sedaj ‚velika množica . . . ljudi iz vseh narodov‘, ki »so oprali svoja oblačila in jih pobelili v Jagnjetovi krvi«, uživa Božjo milost. Pod vodstvom preostanka tudi oni ‚dan in noč‘ prinašajo Bogu ‚sveto službo‘. Člani velike množice imajo čudovito upanje, da bodo kot »Božji otroci« večno živeli na rajski zemlji. (Raz. 7:9–17; 21:3–5; Rim. 8:21; Ps. 37:29) Toda preden se bodo ti blagoslovi uresničili, morajo nastopiti pomembni dogodki, o katerih bomo govorili v naslednjem članku.
Vprašanja za ponovitev
◻ Kako je bila preizkušena vera Abrahama in njegovih svojcev?
◻ V katerem pogledu pokazujejo današnji kristjani podobno vero?
◻ Na kakšen drugačen način je Abraham še pokazal svojo vero?
◻ V katerem pogledu so Abraham, Sara in Izak zgled današnjim krščanskim družinam?
◻ Kaj je ponazarjalo Abrahamovo največje dejanje vere?