Zakaj biti dovzeten za nove ideje
KO se je meglena koprena postopoma razblinila, je komodor, poveljnik ameriškega ladjevja Matthew C. Perry, s krova svoje admiralske ladje Susquehanna zagledal goro Fudži. Želel je videti Japonsko in 8. julija 1853, po več kot sedmih mesecih plovbe, se mu je ta želja tudi spolnila. Ta kapitan je preučil vsa razpoložljiva poročila o tej deželi. Zakaj? Ker je upal, da bo to »samoizolirano kraljestvo« odprl svetu.
Da, res se je samo izoliralo! Pred več kot 200 leti je Japonska pretrgala trgovske in kulturne stike z vsemi deželami razen s Kitajsko, Korejo in Holandijo. Narod se je potem umaknil v neskaljeno samozadovoljnost. V takšnih razmerah je ponazarjal mnoge posameznike, ki nasprotujejo novim idejam in nočejo poslušati mnenj, ki se razlikujejo od njihovih. Včasih je to mogoče olajšanje, saj nove ideje lahko nekoga vznemirijo, celo prestrašijo. Toda ali je takšno stališče pametno? No, pa poglejmo posledice japonske politike osamitve.
Kaj je vodilo Japonsko v osamitev
Japonska se ni osamila brez razloga. 1549. leta je na Japonsko prispel jezuitski misijonar Francis Xavier, da bi širil svojo vero. Ni minilo dosti časa in rimskokatoliška vera je postala v deželi pomembna. Vladarji takratnega časa so doživeli versko obarvan upor budistične ločine in enako možnost so slutili med katoliki. Zato je bil katolicizem prepovedan, čeprav prepoved ni bila strogo uveljavljana.
Vladarji so zatrjevali, da so Japonci »Božji narod«, zato niso nameravali dopustiti, da bi »krščanska« religija ogrozila njihov sistem. Zakaj niso potem bolj strogo uveljavili prepoved katolicizma? Zato, ker so katoliški misijonarji prihajali s portugalskimi trgovskimi ladjami in vlada je nujno potrebovala dobiček, ki so ji ga te ladje prinašale. Kljub temu pa je strah, da si bodo katoliki pridobili velik vpliv med Japonci, postopoma nadvladal vladarske želje po trgovanju. Zato so izdali odredbe, s katerimi so poostrili nadzor nad zunanjo trgovino, priseljevanjem in »kristjani«.
Preganjani in stiskani »kristjani« so se uprli krajevnemu plemstvu in to je bilo tisto, kar je izbilo sodu dno. Centralna vlada šogunov je na upor gledala kot na neposredno posledico katoliške propagande, zato je izgnala Portugalce in prepovedala Japoncem potovanja v tujino. 1639. leta je osamitev Japonske postala stvarnost.
Edini zahodnjaki, ki so smeli trgovati z Japonci so bili Nizozemci, ki pa so bili stisnjeni na takrat majhnem otoku Dejima v nagasaškem zalivu. 200 let je zahodna kultura kapljala na Japonsko samo preko zdaj ponovno priključenega otoka Dejime. Vsako leto je upravnik otoške trgovske postojanke predložil »Holandsko poročilo«, ki je vlado obveščalo o dogajanju po svetu. Toda šogunski režim je poskrbel, da teh poročil ni videl nihče drug. Tako so Japonci živeli v izolaciji, dokler ni 1853. leta prej omenjeni komodor nenadoma potrkal na njihova vrata.
Konec osamitve
Ko so Perryeve velike črne ladje priplule v zaliv Edo, so osupnile krajevne ribiče, ker so bruhale dim; mislili so, da gre za premikajoče se vulkane. Meščane Eda (današnjega Tokia) je zgrabila panika in mnogi so s svojim pohištvom pobegnili iz mesta. Odhod je bil tako množičen, da je vlada morala izdati uradno sporočilo, da je pomirila ljudi.
Izolirane ljudi niso omamili samo parniki pod poveljstvom komodórja Perryja, ampak tudi darila, ki jih je prinesel. Bili so zbegani s predstavitvijo telegrafskega prenosa sporočil iz ene zgradbe v drugo. Poročilo o odpravi ameriške eskadre v kitajska morja in na Japonsko, ki je bilo sestavljeno pod Perryjevim nadzorom, pripoveduje o japonskih uradnikih, ki se niso mogli zadržati, da ne bi skočili na pritlikavo lokomotivo, ki »je težko peljala šestletnega otroka«. Celo »dostojanstveni mandarin« se je oprijel njene strehe, tako »da so njegova ohlapna oblačila plapolala v vetru«.
Ko je Perry naslednje leto drugič obiskal Japonsko, so se njena vrata končno popolnoma odprla. Vlada se je uklonila pritisku in odprla deželo. Nepopustljivi zagovorniki osamitve, ki so hoteli ohraniti japonsko izolacijo, so se zatekli k terorizmu; umorili so glavnega ministra vlade in napadali tujce. Nekaj velikašev, pristašev izolacije je začelo streljati na tuje ladjevje. Njihovi napadi so nazadnje le prenehali in cesar je prevzel vlado od šogunov Tokugawa.
V času, ko je Perry odprl vrata Japonske, so zahodni narodi že šli skozi industrijsko revolucijo. Zaradi osamitve je Japonska ostala daleč zadaj. Industrializirane dežele so že izkoriščale parno energijo. Od 1830-tih let so bili parni motorji in stroji na parni pogon v splošni uporabi. Japonska politika osamitve je bila vzrok velikemu zaostanku v industrializaciji. To je še kako občutila prva japonska delegacija v Evropi. Na razstavi v Londonu 1862. leta so po mnenju enega od zbeganih delegatov, bili japonski razstavni predmeti iz papirja in lesa takšni, kot da »bi bili razstavljeni v starinarni«.
Japonski delegati so se v Evropi in Združenih državah Amerike zavedli skrajne potrebe po industrializaciji svoje dežele in so željno uvajali sodobne izume in ideje. Štiriinšestdeset let po Perryjevem prvem obisku je poslednji živeči član njegove posadke obiskal Japonsko in rekel: »Razvoj Japonske v zgolj dobrih šestdesetih letih, me je na moč presenetil.«
Osamitvena politika je bila torej velika pregrada razvojnim možnostim Japonske. Odpiranje novim idejam se je za narod izkazalo koristno v mnogih pogledih. Vseeno pa danes nekateri poudarjajo, da »zapiranje vase« med posamezniki predstavlja problem, ki se mora rešiti. Vsekakor je zmaga nad težnjo nasprotovanja novim idejam izziv, pa ne le za sodobne Japonce, ampak za vse človeštvo. Kako pa je s teboj in »zapiranjem vase«? Ali bi bilo zate koristno, da postaneš dovzeten za nove ideje, kot je to storila Japonska v davnih 1850-tih letih?