Vprašanja bralcev

Ali se kristjanu spodobi, da dovoli obdukcijo umrlega sorodnika?

Biblija ne govori neposredno o obdukciji, vendar kristjan lahko pretehta nekaj primernih biblijskih misli v zvezi s tem. Nato se lahko vsakdo ob upoštevanju teh stavkov in glede posebnosti dane situacije sam odloči.

Obdukcija je kirurška preiskava (seciranje) trupla za ugotovitev vzroka smrti. Posreduje lahko tudi podatke o delovanju ali poteku neke bolezni. Na poglede nekaterih verskih organizacij o avtopsiji so vplivali nebiblijski nauki. V Katoliški enciklopediji na primer piše: »Telo umrlega bi se kot bivše prebivališče njegove duše moralo spoštovati. ... V splošnem vstajenju bo skupaj z njegovo dušo vstalo v večno življenje ... Med smrtjo in odhodom duše lahko mine nekaj časa.« Toda Biblija pokaže, da človek (živa duša), ko umre postane mrtva duša. (1 Mojzesova 2:7; 7:21—23; 3 Mojzesova 21:1, 11) Kako pa je z njegovim telesom? Za »sinove človeške« kakor tudi za »živali« beremo: »Vse je postalo iz prahu in vse se vrača zopet v prah.« (Propovednik 3:18—20) Bog ob vstajenju ne bo obudil telesa, ki se je davno pred tem spremenilo v prah, temveč bo pripravil novo telo, kot mu bo ugajalo. (Glej 1 Korinčanom 15:38, 47, 48.)

V zvezi z obdukcijo se lahko upošteva še drugi dejavnik biblijskega gledišča o mrtvih. Bog je zapovedal Izraelu: »In zaradi mrtveca si ne delajte zarez v meso in nobenih znamenj si ne vžigajte. Jaz sem Jehova.« (3 Mojzesova 19:18; 5 Mojzesova 14:1,2; Jeremija 47:5; Miha 5:1) Da, Božje ljudstvo ni smelo posnemati sosednjih narodov, ki so v znamenje žalovanja za umrlim ali iz drugih zmotnih religioznih povodov pohabljali svoje telo. Ta zapoved je morala Izraelce tudi spodbuditi, da so svoje telo spoštovali kot Božje stvarstvo. (Psalm 100:3; 139:14; Job 10:8)

Kristjani bi prav tako morali spoštovati svoje življenje in telesa, ki so jih predali Bogu. (Rimljanom 12:1) Nekateri so zaključili, da bi to spoštovanje telesa moralo določati njihovo stališče do obdukcije. Če ne obstoja nujen razlog, se raje odločijo, da trupla ljubljenega sorodnika ne bodo dali secirati. Morda vedo, da ponekod uporabljajo kri trupel za transfuzije ali druge namene, in s tem nočejo imeti nobenega opravka.a

Zakaj pa potem nekateri kristjani dovolijo obdukcijo? Spoznali so, da Biblija ne vsebuje nobenega določnega pojasnila o tem medicinskem ukrepu. Morda so tudi opazili, da so Izraelci v Egiptu egiptovskim zdravnikom dovolili balzamirati Jakoba in Jožefa in za odstranitev notranjih organov so verjetno bili potrebni kirurški posegi. (1 Mojzesova 50:2, 3, 26) Danes v določenih primerih zakon države odreja obdukcijo. Na primer, če brez očitne bolezni umre mlad, zdrav človek, bo potrebno narediti obdukcijo. Če zakon zahteva obdukcijo, tedaj naj kristjani mislijo na nasvet, da naj bodo »podložni višjim oblastem«. (Rimljanom 13:1, 7; Matej 22:21)

Tudi v primeru, ko je znan verjetni vzrok smrti, ker se je umrli zdravil, lahko obdukcija pokaže koristne podatke. Morda želijo otroci umrlega izvedeti za točen vzrok, da bi razširili svoje poznavanje družinskih bolezni. Takšni podatki lahko vplivajo na njihov bodoči način življenja ali njihovo zdravljenje. So pa še drugi razlogi, zakaj nekateri dovolijo obdukcijo. S preiskavo tkiva lahko dokumentirano obdukcijsko poročilo svojcem pomaga izterjati odškodnino, na primer, če se ugotovi poškodovanost pljuč zaradi dela v premogovniku. Marsikdo je mnenja, da bi obdukcija prispevala k njihovi pomiritvi, ker bi tako točno vedeli, kaj je, oziroma kaj ni povzročilo smrti njihovega svojca. Tudi osebe izven družine lahko imajo svojo vlogo. Svojci so morda prepričani o tem, da bi obdukcija pomagala zdravniku spoznati potek bolezni in bi tako lahko drugim nudil boljši način zdravljenja.

Prav je torej, da kristjani spoštljivo ravnajo s svojim telesom, toda obstojajo še drugi dejavniki, ki jih lahko pretehtajo, da bi odločili, če bodo v določeni situaciji dovolili obdukcijo ali ne.

[Podčrtna opomba]