»Pravni problemi v transfuzijski medicini

»NAJMLAJŠA in verjetno najbolj nevarna bolezen dvajsetega stoletja je AIDS.« Tako je dr. L. A. Laskey (vodilni učenjak Genentech Corp.) opisal problem, o katerem so nato razpravljali na konferenci 19. in 20. septembra 1985 v Washingtonu.

Verjetno veš, da se AIDS (sindrom pridobljene imunske neodzivnosti) povezuje s krvnimi proizvodi in transfuzijami krvi. V natisnjenem programu je pisalo:

»Ne spomnimo se nobenega drugega posameznega zdravstvenega problema, ki bi v širši javnosti izzval takšno diskusijo in strah. Primeri aidsa se morda v naslednjem letu podvojijo in tedaj bo prizadetih verjetno že milijon Američanov in nešteto državljanov drugih dežel. Zato je z aidsom povezanih mnogo pravnih obveznosti.«

Na konferenco o »Pravnih problemih transfuzijske medicine« je prišlo kakšnih 200 zdravnikov, pravnikov in uslužbencev krvnih bank. Večina navzočih je poklicno povezanih s transfuzijami krvi. Med prisotnimi pa je bilo tudi nekaj Jehovinih prič. Poglejmo, o čem so govorili.

Najbolj jih skrbi tveganje širjenja aidsa s krvjo in s tem pravna tveganja podjetij, ki zbirajo, predelujejo in prodajajo kri. Skrb teh zadnjih je bila najbolj očitna že iz prvega govora o ‚organizaciji, ekonomičnosti in predpisih sistema krvnih bank‘. Kot je dejal dr. P. J. Schmidt, segajo pravni problemi nazaj v 17. stoletje. Tedaj je bil francoski zdravnik Denis »zapleten v prvi proces glede strokovne pomote v zgodovini transfuzije krvi, ker je »kri jagnjeta prenesel v mladega moškega, ki je zatem umrl«. So prepisi še vedno potrebni? Dr. Schmidt je priznal: »Menim, da obstaja množica neznank. Dajanje transfuzije je še vedno velikanski izziv. V tej deželi se mesečno opravi milijon poskusov v imunologiji in epidemiologiji, pogosto brez pravnih precedenčnih primerov.«

Pozneje je dr. Paul Ness (iz bolnišnice Johnsa Hopkinsa) govoril o temi »Do kakšne napake lahko pride pri transfuziji«. Dejal je, da je »v samo pol ure težko povedati vse, kar je lahko narobe pri transfuziji krvi«. Pravzaprav je nameraval pokazati diapozitiv z napisom »Pozor! Pri transfuziji krvi gre lahko narobe naslednje« in nato našteti »kakšnih 50 različnih stvari«. »(Toda) vedel sem, da ta seznam tako ali tako ne bi bil popoln.«

Dr. Johanna Pindyck (Krvni program širšega področja New Yorka) je rekla, da je najhujši problem ta, da se s ‚transfuzijo prenaša hepatitis non-A in non-B‘. Sklepajo, da to obliko hepatitisa povzročata najmanj dva virusa, katerih sestave še niso točno ugotovili. Stvar raziskujejo že veliko let — dobrih 10 do 15 let, toda vzroka še niso odkrili. O najboljšem testu za preiskavo krvi glede tega virusa hepatitisa je pripomnila: »Rekla bi, da se sedaj testira verjetno 10 odstotkov krvi — ali še celo malo manj.«

V razpravi o aidsu so dr. Pindyckova in drugi izrazili upanje, da so bile krvne banke sposobne s testi, ki so sedaj na razpolago, izključiti »transfuzije s krvnimi proizvodi, ki so vir prenosa aidsa«. So to res sposobne? Dr. Laskey je pozneje pojasnil, da so sedanji testi ‚izredno dragi, nevarni in ne čisto zanesljivi‘. Kako je z novo razvito metodo, ki je, kot meni, boljša? Govoril je o poskusih z bolniki, ki so zboleli za aidsom ali za z aidsom povezano boleznijo. Pri precejšnjem številu s testi ‚niso mogli zaslediti povezave z aidsom‘. Kot je rekel, ‚nihče (t. j. z nobenim testom) ni mogel odkriti aidsa‘.

Zato lahko razumemo, zakaj se mnogi odločajo za shranjevanje lastne krvi ali pa sprejmejo samo kri prijatelja ali sorodnika. Toda dr. Joseph Bove (bolnišnica Yale-New Haven) je bil proti temu, ker je to drago in pomanjkljivo. Dodal je: »Eden glavnih vzrokov za smrtne primere v zvezi s transfuzijo so administrativne zmote — osebi se namreč da napačno kri. Neprijetno mi je ... povedati, da nam v letu 1985 kljub vsej razpoložljivi tehniki z računalniki in drugimi pripravami ni vedno uspelo dati bolniku prave krvne enote. Resnica je, čeprav tega ne delamo vedno, da tako jemljemo ljudem življenje.«

Zato so udeleženci konference veliko razpravljali o pravnih problemih. Kako se lahko krvna banka zavaruje pred odškodninskimi zahtevki? Ali bi morala krvna banka, če se je s sedaj razpoložljivimi testi našlo v krvi darovalca protitelesca aidsa, takoj obvestiti tiste, ki so v preteklih letih dobili njegovo kri? Dr. Schmidt (direktor ene krvnih bank) je dejal: »Trenutno sem proti takšnemu obveščanju. Delamo samo to, kar moramo delati, nič drugega.« Ali bi se dalo s sodnim odlokom ljudi, ki nočejo sprejeti transfuzije, prisiliti k temu, na primer Jehovine priče, ki nočejo krvi sprejeti iz religioznih vzrokov?

O Jehovinih pričah je govoril dr. William Dornette, ko je govoril o temi »Odklanjanje in odgovornost«. Pojasnil je, da je razlog za odklanjanje Jehovinih prič »poglavje iz Prve Mojzesove (9:3, 4). Tam piše: ‚Vam (sem) dal vse. Vendar mesa s krvjo njegovo, ki je duša njegova, ne jejte.‘« Kako razumno je to stališče in s kakšno pravico Jehovine priče odklanjajo transfuzijo krvi?

William Dornette, doktor medicine in prava, je svetoval: »Dolga leta smo gledali na Jehovine priče kot na posebneže, ki ne vedo, kaj delajo, kajti ‚jaz, iz poklicne medicine — zdravnik — vem vse‘. Priznati moramo, da so prvič, zelo verni. Drugič, so ameriški državljani ... Tretjič, imajo pravico imeti svojo vero in skrbeti za svoje zdravje ... Sicer zaupajo v zdravstveno oskrbo. Mislim, da moramo upoštevati osebno pravico posameznikov, da se neovirano drže svoje vere.« Dodal je: »Malomarno bi bilo, če ne bi poskusili dobiti privoljenja za transfuzijo ... Če pa ti je pacient primerno pojasnil, da odklanja kri, potem pred sodiščem nisi več odgovoren.«

Pravnica Susan Lentz je to takole poudarila: »Važno je razumeti, da je pojasnilo privolitve res pomembno samo takrat, če priznamo, da to ne pomeni njegove pravice samo tedaj, ko privoli, temveč tudi takrat, ko pacient to odkloni.« Rekla je še, da »so bile to leto na sodišču izrečene tri ali štiri sodbe, ki potrjujejo pravico Jehovinih prič, da kot pacienti odklanjajo transfuzijo krvi«. Zaključila je: »Medtem ko bo postalo to, kar smo v tem dnevu in pol slišali o aidsu in sorodnih problemih, vedno bolj problematično, vsaj v mišljenju javnosti, bodo verjetno naraščali tudi problemi glede odklanjanja.«

[Okvir na strani 31]

Ali lahko pacienti verjamejo, da bo krvna banka sposobna odkriti z aidsom okuženo kri? Dr. Myron Essex, vodja oddelka za biologijo raka harvardske medicinske fakultete, je pred kratkim dejal: »Skrajno neverjetno je, da bi test bil zanesljiv v 90 odstotkih, po mojih ocenah je možnost odkritja največ 75 do 80 odstotna. Bil bi presenečen, če bi bil kje rezultat boljši.« (New York Times, 4. oktobra 1985)

[Okvir na strani 31]

»Z novim krvnim testom, ki je bil priznan v aprilu in se ga uporablja v vseh krvnih bankah, se lahko dokaže samo protitelesca virusa aidsa, HTLV-III. Na žalost se s tem ne da ugotoviti, kdo že ima v sebi virus aidsa, pa se v njem še niso razvila protitelesca ... Zato se pri majhnem, toda opaznem številu kakšnih milijon prenašalcev virusa aidsa s sedanjimi rutinskimi testi krvnih bank še ne da ugotoviti protitelesc.« (Dr. Sanford F. Kuvin, Jeruzalem, 17. novembra 1985)