»Zame je moja religija dovolj dobra!«

SI tudi ti tako reagiral, ko so te na tvojem domu obiskale Jehovine priče? Morda si še dodal: »Bila je dovolj dobra mojim staršem in starim staršem. Zakaj naj bi se ukvarjal s kakšno drugo religijo?«

Nedvomno imamo veliko korist od modrosti in izkušenj naših staršev. Toda, ali je to razumna osnova za pripadnost neki religiji? Svojih staršev in starih staršev gotovo ne posnemamo v vsem kar delamo. Zakaj ne? Zaradi današnjega napredka znanja in razumevanja.

Da ponazorimo: Če je nekdo pred 40 leti zbolel, je najverjetneje umrl enostavno zato, ker takratne možnosti zdravljenja niso bile zadostne. Od leta 1943 imamo na razpolago antibiotike in ti so že marsikomu rešili življenje. Ali se branimo uporabljati antibiotike samo zato, ker jih naši stari starši niso poznali? Ne, seveda smo bolj razgledani in pretehtali smo prednosti sodobnega razvoja. V zvezi z religijo je razumno imeti enako stališče.

Življenje apostola Pavla pravtako pokaže, da religija naših prednikov ni nujno pravo čaščenje, ki ugaja Bogu. Preden se je Pavel spreobrnil h krščanstvu, je njegov odziv na krščansko »pot« bil skrajno nasilen, »stalno je preganjal Božjo skupščino in jo pustošil«. (NS) Toda zakaj? Ker je bil ‚goreč za izročila svojih očetov.‘ Njegova odkritosrčna privrženost njegovi prejšnji veri ga je odvračala od spoznanja resnice o Jezusu Kristusu — in to Bogu zagotovo ni ugajalo. (Apostolska dela 9:1, 2; Galačanom 1:13, 14)

Je pripadnost religiji odvisna od lastne izbire ali slučaja?

V večini primerov je pripadnost religiji zares stvar naključja. V kakšnem smislu? Nekdo se je rodil kot katoličan, protestant, hinduist, taoist ali budist samo zato, ker je to bila religija njegovih staršev. Vzemimo pa, da bi se rodil v neki drugi deželi ali v neki drugi družini. Morda bi danes bil vnet pripadnik neke druge religije. Je glede na to razumno zaključiti, da je religija v kateri si bil rojen, sama po sebi prava?

Če si torej svojo religijo prevzel od staršev ali ne, ali vseeno misliš, da zadostuje tvojim potrebam? Toda, mar je prava vera samo stvar tvojega osebnega mnenja ali okusa? Je to zanesljivo vodilo?

To bi lahko ponazorili s hrano. Vprašaj otroka, kaj ima raje — kos peciva ali krožnik špinače? Najverjetneje se bo odločil za pecivo. Ali je izbral bolj hranljivo jed? Podobno dejstvo, da neka religija odgovarja našemu osebnemu okusu, še ne pomeni, da je tudi najboljša. (Primerjaj Rimljanom 10:2, 3.)

Religija ni zgolj stvar osebnega mnenja. Vključuje čaščenje Boga, zato mora ugajati njemu. Torej, ne gre za vprašanje, če religija ugaja tebi, temveč predvsem za to, ali tvoja religija zares ugaja Bogu.