Vprašanja bralcev
● Ali je bila smrt Adama in Eve vnaprej določena, ker v pismu Hebrejcem 9:27 piše, da je »človeku namenjeno enkrat umreti, po tem pa sodba«?
Ne, ta izjava se ne nanaša na Adama in Evo, ki sta bila ustvarjena za večno življenje tukaj na zemlji. Lahko bi večno živela, če bi bila ubogala Boga. Zato njuna smrt ni bila vnaprej določena, temveč je bila posledica njunega namernega greha. (1. Mojzesova knjiga 2:15—17) Povezanost teksta pokaže, da se stavek iz pisma Hebrejcem prvenstveno nanaša na velikega duhovnika v starem Izraelu, ki je na dan sprave ponazarjal Jezusa Kristusa. (Pismo Hebrejcem 4:14, 15)
Takratnega predsednika Skupnosti Stražnega stolpa Charlesa T. Russela so leta 1915 vprašali o pomenu stavka iz pisma Hebrejcem 9:27. Skliceval se je na to, kar je že bilo objavljenega, kot na primer Studije pisma in brošura Shodni šotor. (1899) Pismo Hebrejcem 9:27 je bilo pojasnjeno z upoštevanjem povezanosti teksta.
Pavel je pokazal v pismu Hebrejcem v 8. in 9. poglavju, da so bile mnoge podrobnosti Mojzesove postave »simbolična ponazoritev in senca nebeških reči«. (Pismo Hebrejcem 8:5, NS) To so bile predvsem žrtve na vsakoletnem dnevu sprave. Samo tistega posebnega dne je lahko veliki duhovnik vstopil v najgloblji del shodnega šotora. Ta prostor, Najsvetejše, je bil zastrt z zaveso in veliki duhovnik si je moral pripraviti pot s posebnim kadilom. Nato je lahko vstopil z žrtveno krvjo bika in kozla. Celo, če se je veliki duhovnik vestno držal vseh teh strogih predpisov, je bilo odpuščanje grehov Izraelcem časovno omejeno; žrtev je bilo treba darovati vsako leto.
V spopolnitev svojega dokazovanja je Pavel pojasnil, da je ‚Kristus prišel kot veliki duhovnik‘, toda po smrti in vstajenju ni »šel v svetišče z roko narejeno, ... temveč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas.« (Pismo Hebrejcem 9:11, 12, 24) Je bilo treba to žrtvovanje ponavljati? Ne. Kristus ‚se je enkrat za vselej prikazal‘. (Pismo Hebrejcem 9:25, 26; Pismo Rimljanom 6:9) Pavel je zatem rekel: »Kakor je človeku namenjeno enkrat umreti, po tem pa sodba, tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da bi odvzel mnogih grehe.« (Pismo Hebrejcem 9:27, 28)
Če upoštevamo povezanost teksta, lahko v tem primeru razumemo naslednji komentar k pismu Hebrejcem 9:27, ki je bil zapisan v brošuri Shodni šotor: »Vsakokrat, ko je duhovnik na dan sprave šel v ‚Najsvetejše‘, je tvegal svoje življenje; kajti če bi bila njegova žrtev nepopolna, bi umrl, ko bi šel skozi ‚drugo zaveso‘. Sam ne bi bil sprejet v Najsvetejše in njegova nepopolna žrtev ne bi bila sprejeta kot sprava za grehe njegovega ljudstva. Zato bi vsakršna pomanjkljivost pomenila njegovo obsodbo in tudi obsodbo tistih, za katere bi skušal dati poravnavo za grehe. To je bila v tem tekstu omenjena ‚sodba‘, ki se je vsako leto izrekla velikemu duhovniku.«
Kot nasprotje tega je v tej brošuri naprej napisano o žrtveni smrti Jezusa Kristusa: »Če bi bila njegova žrtev v kateremkoli načinu ali katerikoli stopnji nepopolna, ne bi bil nikoli obujen iz smrti, ker bi mu bil škodoval ‚sodni‘ izrek. Toda njegovo vstajenje tretjega dne je bilo dokaz, da so bila njegova dela popolna in so vzdržala preizkušnjo Božje ‚sodbe‘.«
Gledano v povezanosti teksta je torej stavek v pismu Hebrejcem 9:27 pripomba k odličnosti Kristusove duhovniške službe.
Na pismo Hebrejcem 9:27 se lahko tudi sklicujemo v zvezi splošnega izražanja o izkušnjah človeštva. Čeprav sta Adam in Eva imela možnost večnega življenja, pa to ne valja za njuno potomstvo. Šele potem, ko sta Adam in Eva grešila, so se jima rodili otroci. Zato so bili vsi njuni nepopolni otroci rojeni takorekoč v stanju umiranja. (Pismo Rimljanom 5:12; 6:23) Podedovana smrt doleti ljudi samo enkrat. Tako bo celo v bodočnosti. Če se po uporabi blagoslovov Kristusove žrtve v korist človeštva in v času Božjega sodnega dne, dolgega 1 000 let, izkaže neka obujena oseba vredna večnega uničenja, bo njena smrt posledica njene lastne krivičnosti in ne Adamovega greha. (Razodetje 20:13—15)
Nasprotno pa bodo tisti, ki so prej umrli zaradi podedovanega greha pa se bodo po vstajenju izkazali zveste, dobili najugodnejšo sodbo, smeli bodo večno živeti. (Razodetje 21:3—6)
Tako se torej stavek v pismu Hebrejcem 9:27 v povezanosti nanaša na Jezusovo službo velikega duhovnika v nasprotju s službo velikega duhovnika v Izraelu. Uporablja se tudi za opis človeških splošnih izkušenj s podedovano Adamovo smrtjo. Vendar ne podpira nebiblijskega nauka o vnaprej določeni usodi, torej, da sta bila Adam in Eva že pred ustvaritvijo določena za smrt.