Kristjani morajo pričevati

Že nekaj let cerkveni voditelji precej glasno govorijo o nujnosti krščanskega pričevanja. In to bi morali delati, kajti beseda »priča« in njene izpeljanke temelje na grški besedi martys. V Krščanskih grških spisih (»Novi zvezi«) pa se pojavljajo 47 krat v prevodu King James. Preglejmo nekatere izjave o tem, prišle so iz krščanstva.

BESEDE papeža Janeza Pavla II so v L’Osservatore Romano 30. aprila 1984 (tedenska angleška izdaja) takole citirane: »Pričevanje je, kot je poudaril moj predhodnik Pavel VI ‚bistven element evangeliziranja‘. (Evangelii Nuntiandi, št. 21) Posebno nujno je to v našem času zaradi nepoučenosti razuma in zasenčenja vrednot, kar ustvarja krizo, ki se vse bolj razvija v popolno krizo civilizacije.« Pred letom dni je v istem časopisu izšlo poročilo o nekem sprejemu pri papežu pod naslednjim naslovom »Delavstvo potrebuje krščanske priče«.

Tako rimskokatoliška cerkev poudarja potrebo po pričevanju. Toda, kaj o važnosti pričevanja pravijo protestantski govorniki?

Šesta generalna skupščina Ekumenskega sveta cerkva, ki ima sedaj 301 članico, je zasedala od 24. julija do 10. avgusta 1983 v Vancouverju in pozneje (oktobra 1983) to objavila v International Review of Mission (Mednarodni pregled misije) skupaj s člankom na 36. straneh z naslovom »Pričevanje v razdeljenem svetu«. Pod podnaslovom »Vsi kristjani so pozvani za priče«, je bilo v tem članku odkrito rečeno: »Za kristjana je naloga pričevanja izraz zvestobe do Boga. ... Pričevanje je božanska naloga. Mi pričujemo o suverenosti in ljubezni Boga, stvarnika in dajalca življenja.«

V baptističnem teološkem strokovnem časopisu Review and Expositor je poudarjeno podobno mnenje: »Preučevanje knjige Dejanj apostolov pokaže, da so se cerkvi priključili novi verniki, ker so kristjani pričevali. Če ne prihajajo novi spreobrnjenci, potem verjetno kristjani ne pričajo.«

Čeprav so sekte krščanstva v ideologiji in naukih brezupno razdeljene, izgleda, da se strinjajo glede pričevanja. Toda, ali njihovi člani živijo v skladu z obveznostjo glede pričevanja?

O tem je pisal Michael Greeri, duhovnik St. Aldgate’s Church v Oxfordu (Anglija): »Naši predniki v veri so bili obtoženi, da so z dobro vestjo o Jezusu, ki so jo posredovali ljudem, ‚vznemirili ves svet‘. (Dejanja apostolov 17:6). ... Prav v tem se tako očitno razlikujemo od pracerkve, v kateri se je vsak moški in vsaka ženska zavedal naloge, da mora z vsemi razpoložljivimi sredstvi pričevati o Jezusu Kristusu.«

V baptistični brošuri Witnessing in Today’s World (Pričevanje v današnjem svetu) je rečeno: »Predani kristjan bi lahko rekel: ‚Saj sploh ne vem, kako naj nekomu pričam‘.« Dalje je rečeno: »Ko se govori o pričevanju, mnogi baptisti takoj odgovorijo: ‚Saj za to plačujemo pastorje.‘«

V Westminsterjevi publikaciji The Christian as Communicator se priznava: »Vsekakor je mogoče, da se kristjani pred odgovornostjo pričevanja evangelija izmikajo enostavno zato, ker ne vedo, kaj bi pravzaprav povedali.«

Res je, da člani sekt krščanstva ‚nimajo veliko povedati‘. Prav v tem je korenina njihovega problema. Niso spoznali sodobne izpolnitve Jezusovega »znamenja« glede njegove »prisotnosti« v kraljevski slavi in »koncu sestava stvari«. Kdor vidi to »znamenje«, mora o tem pričati. Kako srečni smo lahko, da imajo pravi kristjani danes zelo veliko gradiva za pogovor in goreče pričajo o Jehovinem bližajočem se Kraljestvu po Jezusu Kristusu! (Matevž 24:3—14; Izaija 43:12)