Vprašanja bralcev
■ Ali skupščinski starešina kot oče otroka, ki je storil resen prestopek, postane zaradi tega v vsakem primeru neprimeren za starešino?
Brat ne postane ‚v vsakem primeru neprimeren‘ za starešinsko službo, če sta se njegov mladoletni sin ali hči zapletla v resne težave. Da bi se ugotovilo, če je primeren, je treba pretehtati vse dejavnike, ki so v to zadevo vključeni.
V Pismu Titu je rečeno, da mora starešina biti »brez graje« in imeti mora »verne otroke, ki niso razuzdani ali neposlušni«. (Primerjaj 1. pismo Timoteju 3:4.) Jehovine priče se tega merila držijo.
V Stražnem stolpu z dne 1. januarja 1984 je bilo poudarjeno, da mora starešina uravnovešeno skrbeti za čustvene in duhovne potrebe svoje družine, svoje žene in otrok, ki jih morda imata. Če bo soprog v tem oziru brezbrižen, bo to nanje gotovo škodljivo delovalo. Kadar ni poskrbljeno za otrokove duhovne potrebe, in kadar se ga ne pokara, ne bo duhovno napredoval in lahko se zgodi, da se bo zapletel v resne težave. Tako njegov oče ne bo več primeren, da služi kot imenovani starešina v skupščini, kajti v 1. pismu Timoteju 3:5 piše: »Če pa kdo ne zna voditi svoje družine, kako bo skrbel za Božjo skupščino?« (NS)
Daljšo razpravo o tem najdemo v Stražnem stolpu z dne 1. maja 1978, na strani 31. Tam je prikazano, zakaj je treba pretehtati vse dejavnike. Na primer: starešina redno preučuje s svojimi petimi otroki, skupaj se ukvarjajo z rekreacijo, jemlje jih s seboj na skupščinske sestanke in na druge običajne načine skuša spolnjevati svoje dolžnosti, ki jih ima kot krščanski oče. Štirje otroci dobro napredujejo, toda eden sin je bil stalen problem in je nazadnje podlegel grehu. Njegov oče zato ne bi samodejno postal neprimeren za starešino, če ga skupščina še vedno spoštuje.
Skupščina morda ve, da je brat storil vse, kar se lahko razumno pričakuje od krščanskega očeta glede skrbi za družino, pa naj ima enega ali več otrok. Če se je otrok spridil, torej ne bodo menili, da je to očetova napaka. Zavedati bi se morali, da za ravnanje Juda Iškariota in angela, ki je pozneje postal satan, ne moremo kriviti Jezusa ali Jehovo. Pomembno je, da skupščina spoštuje brata, ki služi kot starešina, tako da lahko vsi sprejemajo njegove, na Bibliji zasnovane nasvete, in da lahko, ker so videli, kakšno je na splošno njegovo vedenje, posnemajo njegovo vero. (Pismo Hebrejcem 13:7)
■ Ali si lahko kristjan pusti presaditi kostni mozeg, ko pa vemo, da v njem nastaja kri?
Večino presaditev kostnega mozga zdravniki opravijo tako, da odvzamejo nekoliko mozga darovalcu (navadno je to bližnji sorodnik) in ga nato vbrizgajo bolnemu pacientu. Nadejajo se, da bo vsadek mozga dospel v mozgove votline in bo pozneje normalno deloval. Običajno se ta postopek priporoča le v kritičnih primerih (kot je anemija aplastica ali akutna levkemija), saj so znana tveganja, ki so povezana s pripravo osebe na transplantacijo mozga in z zdravljenjem, ki temu sledi.
Kot je razvidno iz samega vprašanja, se v mozgu določenih kosti, kot so rebra, kost prsnica in medenica, oblikujejo rdeče krvničke. Zato je razumljivo, zakaj se v luči biblijske prepovedi glede krvi pojavlja vprašanje, ali si lahko kristjan da presaditi kostni mozeg.
Biblija jasno pravi, da se morajo Božji služabniki ‚vzdrževati krvi.‘ (Apostolska dela 15:28, 29; 5. Mojzesova knjiga 12:15, 16) Ali Sveto pismo enači kri s kostnim mozgom, ker rdeče krvničke nastajajo v rdečem kostnem mozgu? Ne. Pravzaprav se o živalskem kostnem mozgu govori kot o vsakem drugem mesu, ki ga lahko jemo. V Izaijevi knjigi 25:6 piše, da bo Bog za svoje ljudstvo pripravil pojedino »s tolš(č)o od mozga«. (slovenski prevod Allioli, 1859) Z običajnim načinom usmrtitve in izkrvavitve se nikoli ne odstrani vseh krvnih celic iz mozga.
Seveda se pri presaditvah uporablja kostni mozeg živih darovalcev in mozeg, ki so ga iz njih dobili, lahko vsebuje tudi nekaj krvi. Zato se bo moral kristjan samo odločiti ali bo – zanj – presadek kostnega mozga enostavno meso ali pa neizkrvavljeno tkivo. Poleg tega je treba pretehtati tudi biblijske vidike presajevanja človeških organov, saj gre pri presadu kostnega mozga za neko obliko transplantacije. Poglej v rubriko »Vprašanja bralcev« iz Stražnega stolpa z dne 1. maja 1984. Poleg tega pa v Harison’s Principles of Internal Medice (Harrisonova načela interne medicine, prva posodobljena izdaja iz leta 1981, stran 138) dr. D. E. Thomas pripominja, da »dejansko vsi, ki jim je bil presajen kostni mozeg, potrebujejo transfuzijo krvnih ploščic« in mnogi dobijo transfuzijo »rdečih krvničk«. Kristjan bi torej moral razmisliti o tem, s kakšnimi dodatnimi problemi se bo srečal, če si bo dal presaditi kostni mozeg. (Pregovori 22:3)
Čeprav se mora glede tega odločiti vsakdo sam, pa mu pri odločitvi lahko pomaga biblijsko mnenje o krvi in kostnem mozgu.