Vprašanja bralcev

■ Kako lahko pomagamo tistim v skupščini, katerih sorodnik je izključen?

Dobro je, če se starešine in drugi v skupščini prijazno zanimajo za kristjane, ki so v takšni situaciji. Prijaznost in razumevanje jim lahko pomagata, da premagajo čustveni in duhovni pritisk, ki ga lahko takšna situacija povzroči. Toda kristjani, katerih sorodnik je izključen in tisti, ki jim želijo pomagati, morajo imeti jasno in pravilno gledišče o izključitvi.

Božja beseda nalaga skupščini, da izključi iz svoje sredine tiste, ki greše in se ne kesajo. (1. Korinčanom 5:11—13) To zaščiti skupščino kot celoto pred okuženjem in varuje njen dober glas. Zvesti kristjani v družini in drugi, ki jim želijo osebno pomagati, pravtako potrebujejo zaščito. Zakaj je to potrebno, bomo razumeli, če bomo pregledali, kakšna je izključena oseba v svojem srcu. Upoštevaj naslednja dva primera v zvezi z izključitvijo:

Prvič: Če je neka oseba resno grešila, se odbor duhovnih starešin sestane z njo; morda je zaradi greha izgubila Božjo milost in bila izključena. Morda je ta človek takoj doumel nepravilnost svojega dela, se v srcu pokesal in je pričel ‚roditi sadove kesanja‘. (Dejanja apostolov 26:20) Če je tako, bodo starešine takšno osebo s pomočjo Božje besede pokarali, in ji dali biblijski nasvet, naj ‚poravna stezo nogam svojim‘ ter skupaj z njo molili zanjo. Če se je pokesala, ni treba, da se jo izključi ali da jo ima družina in drugi za izključeno. (1. Timoteju 5:20; Hebrejcem 12:13; Jakob 5:14—16a)

Drugi primer pa je lahko takšen, da se grešnik še ne kesa, ko se sestane z odborom. Morda med sestankom starešinam uspe, da mu prikažejo težo njegovega greha in ‚dosežejo‘ njegovo srce. (Primerjaj 2. Samuelova 12:1—13.) Ker vse do tedaj ni proizvedel ‚sadov kesanja‘, morajo starešine biti zares oprezni in ugotoviti, če mu je žal, oziroma se sramuje samo zato, ker so ga pač odkrili. (Lukež 3:8) Ker morajo skrbeti za skupščino, morajo biti povsem prepričani, da se takšen zares kesa in da je pripravljen ‚vrniti se k Bogu, opravljajoč dela, odgovarjajoča izpokorjenju‘. (Dejanja apostolov 26:20) Če so prepričani, da se kesa, lahko ostane v skupščini in tedaj mu lahko pomagajo starešine, njegova družina in drugi.

Zakaj smo omenili ta dva vidika? Zato, da bi pokazali, da je bil tisti, ki je bil izključen, v tistem času zares slab v srcu ali pa se je odločil, da bo ostal na poti, ki Boga sramoti. Peter je rekel, da je takšna oseba hujša ali slabša kot je bila prej, preden je postala kristjan; je kakor ‚svinja, ki se, okopana, vrne v blatno lužo‘. (2. Petrov 2:20—22) To bi moralo pomagati njenim sorodnikom, ki so kristjani, in drugim, da na takšno izključeno osebo gledajo z Božjega gledišča.

Seveda so človeški občutki in nagnjenja lahko zelo močna in ljudje zato, kadar gre za sorodnike, težje delajo v soglasju z odločitvijo izključitve. (Primerjaj 4. Mojzesova 16:16—33.) Verna kristjanka, na primer, razume, da izključitev njenega moža pomeni prekinitev duhovnih vezi, ki so ju vezale. S svojim obnašanjem in posledicami tega je pretrgal duhovno zvezo med seboj in pravimi kristjani. Njegova žena bo še naprej z njim ljubezniva in ga bo spoštovala kot moža in poglavarja družine, tako kot delajo to žene, katerih možje nikoli niso bili verni. (1. Petrov 3:1, 2) Toda z njim ne bo več v duhovni skupnosti in z njim ne bo več govorila o biblijskih stvareh ali molila, kot je nekdaj delala. (Pregovori 28:9) To izgubo bo gotovo občutila.

Drugačno izgubo lahko občutijo stari starši, katerih otroci so izključeni. Morda so imeli običaj, da so redno obiskovali svoje otroke in ob tej priliki uživali v družbi svojih vnukov. Sedaj so starši teh vnukov izključeni, ker so zavrgli Jehovina merila in poti. Tako je v družini čisto drugačna situacija. Seveda morajo stari starši odločiti, če bodo ohranjali omejeni stik s svojimi izključenimi otroki zaradi neobhodno potrebnih družinskih vprašanj. Včasih lahko povabijo svoje vnuke, da jih obiščejo. Kako žalostno je, če otroci s svojim nekrščanskim obnašanjem pokvarijo veselje, ki bi ga njihovi starši imeli s svojimi vnuki.

Ti primeri pokažejo, zakaj morajo biti kristjani budni glede posebne potrebe, ki lahko nastane, ko je nekomu v skupščini izključen bližnji sorodnik. Apostol Pavel je spodbudil kristjane, naj ‚tolažijo malodušne‘ ali žalostne, takšen pa je lahko tudi zvest kristjan — član družine izključenega. (1. Tesaloničanom 5:14) Tudi ni dovolj, da bi takšnega človeka potolažili ali spodbudili le enkrat samkrat, ko je prišlo do izključitve; pomagati mu je treba dlje časa. Potreba je sčasoma morda še večja, ker je zvesti član družine dlje časa brez duhovne skupnosti z drugim članom družine. Seveda ne bomo vedno, kadar se bomo z njim pogovarjali, omenjali izključitve. Ne, on potrebuje naše toplo in iskreno zanimanje, predvsem pa duhovno pomoč. (Pregovori 15:23; Propovednik 12:10)

Veliko dobrega bomo naredili, če mu ponudimo krščansko družbo. Včasih se lahko kristjan, čigar partner je izključen, čuti odrinjenega. Kot smo prej omenili, izključen partner ni oseba, s katero se želimo družiti. Zato moramo paziti, da se ne družimo z izključenim samo zato, ker želimo obiskati ali pomagati drugemu zakonskemu partnerju, ki je zvest kristjan. Morda lahko obiščemo zvestega kristjana, ko izključenega ni doma.

Svojim bratom in sestram, katerih sorodniki so izključeni, moramo pomagati, da občutijo resničnost navdihnjenih besed: »Je prijatelj, ki je zvestejši od (telesnega) brata.« (Pregovori 18:24) Morda ne moremo popraviti celotne škode ali nadoknaditi vso izgubo, ki jo je izključena oseba povzročila svojim krščanskim sorodnikom, ampak, če se zavedamo posebnih potreb takšnih kristjanov, ‚lahko tolažimo nje, ki so v kakršnikoli stiski‘. Prijazno lahko ohrabrimo tiste, ki to še posebej potrebujejo. (2. Korinčanom 1:3, 4; Hebrejcem 12:12, 13)

[Podčrtna opomba]