Skrivnost, ki so jo Filipljani spoznali

LE KDO nima rad, da se mu zaupa skrivnost? Gotovo se ti zdi lepo, če se ti kdo zaupa in ti pove skrivnost; morda ti zaupa kakšen radosten doživljaj prej, preden bo povedal drugim.

Tudi znanje ali vpogled v nekaj, kar drugi ne vedo, je skrivnost. Takšna skrivnost je bila za skupščino v makedonskem mestu Filipi zelo pomembna. Da bi vedeli, kakšna je bila ta posebna skrivnost, in spoznali, da tudi nam lahko koristi, moramo na kratko zvedeti za ozadje pisma Filipljanom, ki je sedaj del Biblije.

Pavel — Filipljanom

Misionar Pavel je bil okoli leta 59—61 n.št. v zaporu v Rimu. V tistem času je lahko razmišljal o mnogih dogodkih, ki jih je doživel na svojih potovanjih. Lahko se je spomnil mnogih zvestih bratov, ki jih je spoznal in lahko se je spomnil prednosti, da je smel ustanavljati skupščine in videti, kako rastejo v resnici. Mislil je tudi na skupščino v Filipih, ker je imela v njegovem srcu poseben prostor zaradi nenavadnega doživljaja, v zvezi z njo.

Pavel je bil, na drugem misionarskem potovanju (okoli leta 50 n.št.), ko Božji duh ni dovolil Pavlu (in Sili), da bi oznanjevala v pokrajinah Azije, Mizije in Bitinije. Zato je Pavel odšel v Troado, kjer je dobil ponoči vizijo. »Neki Makedonec je stal pred njim in ga prosil: ‚Pridi v Makedonijo in nam pomagaj!‘« (Dejanja apostolov 16:9, EI) Pavel in njegovi sopotniki so takoj krenili z ladjo na Samothráki, zatem do morskega pristanišča Neapolis. Od tam so po kopnem potovali do Filipov.

Verjetno so bili presenečeni, ko so v tem majhnem mestu našli nekaj Judov, izgleda pa, da v tem mestu niso imeli sinagoge. Na Sabat sta Pavel in Sila — namesto v sinagogo, kot je bil običaj, odšla k vratom ob reki in se tam pričela pogovarjati z ženskami, ki so bile tam. (Dejanja apostolov 16:13) Več o tem obisku Filipov, ki je bilo razgibano mesto, lahko izveš, če prebereš Dejanja apostolov 16:11—40. Ker je Pavel veliko oznanjeval, je bila ustanovljena ta skupščina v Evropi in pozneje jo je ponovno obiskal, morda celo dvakrat. (Dejanja apostolov 20:1, 2, 6; Filipljanom 2:24)

Ko je bil zaprt v Rimu, je imel Pavel čas razmišljati o dobrih kristjanih, ki so bili v Filipih. Lidija je bila izredno gostoljubna. Evodija in Sintiha sta z ramo ob rami s Pavlom širili »dobro vest«. Pavel tudi ni mogel pozabiti ječarja in njegovih domačih, kot tudi ne čudežnega dogodka ob njihovem sprejemu krščanstva.

Ko je Pavel premišljeval o ljubezni, prijaznosti in skrbi Filipljanov, ga je to spodbudilo, da jim napiše pismo. (Filipljanom 1:3, 12) Iz pisma veje ljubezen, ki jo je čutil Pavel do njih in do »pravičnosti«, ki so jo Filipljani pokazovali. (Filipljanom 1:11)

Kakšna skrivnost je to?

V pismu se je Pavel razgovoril o skrivnosti, ki jo je spoznal in očitno jo je povedal tudi Filipljanom. To je bila skrivnost, ki je Pavlu leta in leta omogočala, da je zdržal v raznih preskušnjah. Pisal je: »Znam se tudi ponižati, znam tudi v obilosti živeti; sleherne in vsake stvari sem vajen, sit biti in lačen, v obilosti živeti in v pomanjkanju. Vse morem v njem, ki me krepča (ki mi daje moč, NS), v Kristusu.« (Filipljanom 4:12, 13) To je bila torej skrivnost krščanskega življenja — kakršnekoli bi že bile okoliščine, v katerih se znajdeš, opirati se moraš na Jehovo.

Filipljani so poznali to skrivnost uspeha in ta jim je velikokrat pomagala. Eno je gotovo: skupščina je zelo goreče oznanjevala. Pavel je pisal: »Med katerim svetite kakor luči na svetu.« (Filipljanom 2:15, EI) Radi so sprejeli dobro vest in jo nato oznanjevali drugim. Pavel jim je rekel, da so ‚pri obrambi in utrjevanju evangelija (dobre vesti, NS) vsi deležni iste milosti kot on‘. (Filipljanom 1:7)

Ko jim je pisal pismo, je vedel, da jih bo zanimalo, kaj je doživel v zaporu. Napisal jim je, da je tisto, kar je doživljal v zaporu, ‚zelo pripomoglo k razširjanju dobre vesti‘ tako, da so ‚njegove spone zaradi Kristusa postale očitne vsej cesarski straži‘. (Filipljanom 1:12, 13) Pisal je tudi, da so rimski kristjani postali v večini bolj pogumni ravno zaradi njegovih spon. Neustrašeno so govorili o Božji besedi. Filipljane je gotovo zelo ohrabrilo, ko so izvedeli, da je Pavel tako kot oni, še naprej goreče oznanjeval Kraljestvo, čeprav je bil v zaporu. (Filipljanom 1:14)

Druga stvar, ki jo je potrebno omeniti v zvezi s skrivnostjo v Filipljanom 4:12, 13 pa je njihovo pravilno razmišljanje. Niso namreč želeli ugajati sebi, ampak pomagati drugim. Zelo veliko so pomagali tudi Pavlu. Ko je bil v Solunu, so mu dvakrat poslali materialno pomoč — oni so bili edina skupščina, ki mu je pomagala. (Filipljanom 4:15, 16) Pozneje, ko so kristjani v jeruzalemski skupščini vsled preganjanja preživljali težke čase in so potrebovali pomoč, so jim Filipljani, čeprav so bili siromašni, izdatno pomagali. Pavel je pisal, da so dali »preko svojih moči«. (2. Korinčanom 8:3) Tudi tedaj, ko je bil Pavel v zaporu v Rimu, so mu po Epafroditu poslali materialne dobrine.

Da, Filipljani so se ljubeče zanimali za svoje krščanske brate in sestre. Delali so tako, kot jim je Pavel svetoval, zato niso gledali ‚vsak na svoje, ampak na (osebno) dobro drugih‘. Kako poživljajoč duh je to bil! Pokazoval je, da so bili Filipljani človekoljubni, tako kot je to bil Jezus, in do drugih niso bili strogi. (Filipljanom 2:1—5, 14)

Za njihovo skrivnost lahko izvemo in se je okoristimo

Ker danes Pavel ne živi več, ne moremo neposredno sodelovati z njim. Zato pa bi morali biti hvaležni, da je Bog Jehova ohranil v svoji besedi to navdihnjeno pismo Filipljanom! Zato se potrudimo, da bi zvedeli o tem čudovitem nasvetu, ki je v tem pismu, in o skrivnosti, ki jo je Pavel spoznal in jo očitno delil z drugimi, ter se tega okoristimo.

Za Filipljane je ta skrivnost vključevala znanje, stališče in obnašanje. Pavel je spodbujal, ‚naj se obnašajo dostojno dobre vesti o Kristusu‘. (Filipljanom 1:27) Ker so sprejeli Pavlov opomin, so bili »brez graje in čisti, Božji otroci, brez madeža sredi pokvarjenega in popačenega rodu«. (Filipljanom 2:15, EI) Da bi se vedno tako neoporečno obnašali, so seveda morali biti oprezni, še posebej glede svojih misli. Vsekakor je to tudi za nas nauk. Želeli naj bi delati tako, kakor so delali mnogi, ki so želeli uporabljati to »skrivnost« — da, zapomniti si moramo in redno razmišljati o tem, kaj je pisal Pavel o razmišljanju v Filipljanom 4:8. Znaš ta stavek na pamet?

Skrivnost, da priznavaš, da si odvisen od Boga in da mu rad služiš, ne glede na to, ali imaš veliko ali malo materialnih dobrin, te lahko že danes zelo osreči in zadovolji. Zamisli si, kako zadovoljen je lahko bil Pavel, ko je razmišljal o rezultatih svojega dela, ki so se videli v skupščini v Filipih. Videl je, kako je skupščina rastla v ljubezni do krščanske resnice in da so goreče oznanjevali dobro vest. Videl je tudi njihovo delujočo ljubezen do ostalih krščanskih bratov in sester. Lahko je bil tudi zelo zadovoljen, ker je videl, kako so razumeli skrivnost popolnega zaupanja v Boga v vsem, kar so delali in da so mu služili z vsem, kar so imeli.

Prav bi bilo, da se danes vsak kristjan vpraša, ali je spoznal skrivnost, o kateri je pisal v Filipljanom 4:12, 13. Če smo jo spoznali, potem imamo Jehovin blagoslov in smo ‚napolnjeni s sadom pravičnosti‘. (Filipljanom 1:9—11; 4:17) Če spoznamo to življenjsko važno skrivnost in jo pokazujemo, bomo pomagali tudi ljudem okrog sebe, da bodo delali enako. Drugim bomo dober zgled, kakor je bil Pavel, zato je lahko svetoval Filipljanom: »Posnemajte mene, bratje, in glejte na tiste, ki tako žive, kakor imate zgled v nas.« (Filipljanom 3:17; primerjaj 13. in 14. vrsto.) Zato je za nas in za druge ta skrivnost veliko vredna; pomagala nam bo, da bomo dobili večno življenje.