Goreči »v Gospodovem delu«

»Bodite ... stanovitni, neomahljivi in vedno bogati v delu Gospodovem.« (1. Kor. 15:58, EI)

1. Zakaj bi moralo biti upanje na vstajenje za nas stvarno?

UPANJE v vstajenje bi moralo biti vedno za vsakogar med nami velika spodbuda. Sovražnik-smrt ima namreč neposredno ali posredno zvezo z vsemi nami, v tem ali onem času. Kadar nam kdo umre, lahko mislimo na Jehovin čudovit namen, tako da ne žalujemo »kakor drugi, kateri nimajo upanja«. Verujemo lahko, da bo umrli obujen, kakor je bil Jezus. (1. Tesal. 4:13, 14, EI) Z gotovostjo lahko tudi pričakujemo, da se bo tudi nas, če umremo, Jehova spomnil ob vstajenju, toda le pod pogojem, da smo mu bili zvesti in predani. (Jan. 5:28, 29; 6:40)

2. Kakšno bi moralo biti naše stališče do življenja v skladu s Propovednikom 9:11?

² Ker se ti »zadnji dnevi« hitro bližajo koncu, mnogi med nami upajo, da bodo preživeli »veliko stisko«, da ne bodo nikoli umrli. (Mat. 24:21; 2. Tim. 3:1) Vendar še celo živahne, močne, modre in razumne — ‚dohiti čas in nepredvideni dogodki‘. Doleti nas lahko nepričakovana bolezen, nezgoda ali kakšna nesreča. Kako zaželjeno je v takem primeru, da smo zaposleni v Božji službi z vsem srcem, dušo, mislimi in močjo! Tedaj bomo namreč zagotovo dobili Božje priznanje in bomo obujeni. Razen tega bomo, če ostanemo neoporečni, spodbuda in blagoslov za druge, ki so nas opazovali in poslušali, da bi bili tako tudi oni rešeni. (Propov. 9:11; Marko 12:30; 1. Tim. 4:15, 16)

MOČNEJŠI — Z UPANJEM NA VSTAJENJE

3. a) V kateri cilj bi morali usmeriti naše pričakovanje in zakaj? b) Kako bi upanje v vstajenje moralo podpirati kristjane, bodisi maziljene ali »veliko množico«?

³ Apostol Pavel je izjavil: »Če imamo samo v tem življenju upanje v Kristusa, smo od vseh ljudi najnesrečnejši.« Naša vera bi bila nekoristna, naše oznanjevanje zaman. Toda naše oči so trdno usmerjene v zagotovljen življenjski cilj v Jehovini novi ureditvi — bodisi da ga dosežemo tako, da preživimo Harmagedon, ali, kakor bo z nekaterimi, z zgodnjim vstajenjem iz mrtvih. Pavel se je v svojih dneh obrnil h kristjanom, ki so bili maziljeni z Božjim duhom in od katerih se je zahtevalo, da se krstijo v smrt in živijo, kakor je živel Jezus tri in pol leta do svoje smrti (na Kalvariji). Zato Pavel sprašuje: »Če mrtvi sploh ne vstajajo, kaj se dajejo krstiti zanje?« Da, upanje v vstajenje je podpiralo te kristjane in jim pomagalo, da so vzdržali mnoge preizkušnje. In to upanje lahko ohranja in podpira tudi današnje kristjane, bodisi da upajo v večno življenje v nebeškem kraljestvu ali — teh je več — v življenje na zemeljskem področju tega kraljestva. (1. Kor. 15:13—19, 29, EI)

4. Zaradi česa bi se morali ogibati epikurejskega mišljenja?

⁴ Ko piše o stanju, kakršno je bilo tedaj, Pavel nadaljuje: »Čemu se tudi mi v nevarnost postavljamo vsako uro? Vsak dan umiram, kakor resnično se morem z vami, bratje, hvaliti v Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Če sem se po človeško v Efezu boril z zvermi, kakšno korist imam? Ako mrtvi ne vstajajo, ‚jejmo in pijmo, zakaj jutri bomo umrli‘.« Ko je oznanjeval »dobro vest«, katere osrednja tema je bil obujeni Kristus, je Pavel izkusil nevarnosti in preganjanja, vendar je pri tem imel Božjo zaščito in blagoslov. Če bi bilo vstajenje samo potegavščina, bi bilo vse to zaman. V tem primeru bi se lahko Pavel in njegovi korintski bratje predali uživanju, kot epikurejski filozofi in njihovi somišljeniki. (1. Kor. 15:30—32, EI)

5. a) Kako stvarno bi moralo biti za nas upanje na vstajenje? b) Kakšne izredne sodobne primere imamo, medtem ko pričakujemo naš skupen cilj — Kraljestvo?

⁵ Toda upanje v vstajenje in Mesijansko kraljestvo je stvarno. Prepletata se z Božjim večnim namenom. Ravno tako, kakor je za časa apostolov to upanje podpiralo kristjane, jih podpira tudi danes. Sodobna zgodovina Jehovinih prič je značilna po primerih tisočev kristjanov, ki se niso bali smrti, ker so vedeli, da jim njihova neoporečnost zagotavlja zgodnje vstajenje, bodisi v »nova nebesa« ali na »novo zemljo«. Na stotine prič je umrlo, obglavljenih, ustreljenih, sestradanih ali pretepenih do smrti v katoliških Hitlerjevih koncentracijskih taboriščih. V novejšem času so bili mnogi v nevarnostih in preganjani v ateističnih in v pred nedavnim osnovanih deželah. Toda vedno so zaupali v Božje prihajajoče Kraljestvo. To je bil njihov cilj, bodisi da ga dosežejo tako, da preživijo »veliko stisko«, ali z vstajenjem. To Kraljestvo bi moralo sedaj biti cilj vsakogar med nami! (Razod. 21:1—4)

6. Kateri primer iz Afrike spodbuja nadzornike, da so neustrašni v službi?

⁶ Poglejmo za primer afriško deželo Zimbabve, ki jo je leta dolgo pretresala državljanska vojna. Jehovine priče so bile v vsem tem razdobju nasilja izredne v svoji nevtralnosti in oznanjevanju Kraljestva. (Jan. 17:16) Še posebej nevarno je bilo za potujoče nadzornike, da bi še naprej opravljali izgrajujoče obiske po skupščinah, toda delali so to, čeprav so s tem postavljali na kocko svoja življenja. Včasih so bili ti zvesti bratje aretirani, ko so potovali od ene do druge skupščine. Obtoževali so jih, da so tujci in vohuni, in njihovo življenje je bilo ogroženo. Enega pokrajinskega nadzornika so usmrtili in njegovo truplo pustili ležati ob kolesu v opomin mimoidočim. Vseeno so drugi pokrajinski nadzorniki neustrašno nadaljevali s svojo službo, vse dokler ni nastopil mirnejši čas in niso več bili v nevarnosti. Če bi mi kdajkoli prišli v podobne okoliščine, bi morali enako neustrašno opravljati »sveto službo« Bogu! (Luk. 12:4—7; Rim. 12:1, 2)

7. Kako so bili blagoslovljeni naši bratje v El Salvadorju, ker se trdno držijo upanja?

⁷ Podobne težave so danes v El Salvadorju, kjer je po vsej deželi državljanska vojna. Tudi tam so Jehovine priče povsem nevtralne glede nasilja. Nekatere so usmrtili v križnem ognju. Toda zvesti starešine še naprej služijo v skupščinah in skupinah, jih jačajo in spodbujajo. (Primerjaj Izaija 32:1, 2.) Nekateri so se na presenetljiv način izognili smrti, vendar so odločni, da še naprej poučujejo in služijo kot pastirji, kljub življenjskim nevarnostim. (1. Petr. 5:1—4) Skupščine so imele sestanke malo pred policijsko uro in Jehova jih je v letu 1981 blagoslovil z 22 odstotnim porastom. 8242 oznanjevalcev Kraljestva je imelo 13 948 biblijskih študijev z ljudmi, ki se zanimajo. Kako čudovito naš Bog blagoslavlja vse tiste, ki ostajajo pogumni, kljub temu da se »v nevarnosti postavljajo vsako uro«.

8., 9. a) Kako so bili nekateri zapeljani v bogatih deželah? b) Kako bi mi morali reagirati in zakaj?

⁸ Toda nekateri v bogatejših in domnevno bolj »varnih« deželah so zapeljani z duhovno nevarnim načinom življenja. Mislijo, da lahko prijateljujejo s svetom in se imajo dobro (v epikurejskem stilu) in da so lahko istočasno v koraku z Božjo organizacijo. Morda so nanje vplivali odpadniki, ker se nemodro družijo z njimi, in je zato upadlo njihovo cenjenje prednosti gorečega in marljivega opravljanja službe za Kraljestvo. Kako nespametno! Pavel takšnim odločno pove: »Ne varajte se. Slabi pogovori kvarijo dobre navade.« Koristne teokratične navade obiskovanja sestankov in služenja Bogu se zlahka potisne ob stran in nadomesti z vdajanjem zadovoljstvom sprijenega sveta. Vizija o Božji novi ureditvi bledi in skupaj z njo tudi upanje na vstajenje. Podobno se je zgodilo Himeneju, Aleksandru in Filetu, Pavlovim sodobnikom. Na žalost pa se podobno dogaja tudi danes nekaterim. (1. Kor. 15:33, EI; 1. Tim. 1:18—20; 2. Tim. 2:15—19)

⁹ Za vsakega, ki bi v tej pozni uri prenehal z vsem srcem podpirati Jehovino organizacijo in njeno službo, bi to pomenilo sramoto. Sedanja ureditev se opoteka na robu prepada. Samo če se trdno držimo »dobre vesti«, smo lahko »rešeni«. Življenjsko nujno je, da stalno napredujemo v znanju o Bogu. Pavel se na primeren način obrača na tiste, ki so v tem pogledu odpovedali: »Predramite se pravično in ne grešite! kajti spoznanja Božjega nekateri nimajo, na sramoto vam to pravim.« (1. Kor. 15:1, 2, 34)

»BODITE STANOVITNI«

10. a) Kakšno je stališče Pavla in sodobnega razreda »oskrbnika« do »ljubljenih bratov«? b) V kakšni zvezi s tem je stavek za leto 1982?

¹⁰ Pavel zaključi svojo temo v korist čudovitega upanja v vstajenje s prisrčno prošnjo: ‚Zato, bratje moji ljubljeni, bodite stanovitni‘. Želi, da bi njegovi duhovni bratje dosegli svoj cilj. Podobno je danes »zvesti in razumni oskrbnik« zelo zaskrbljen za duhovno blaginjo milijonov ljudi po vsem svetu, ki se zanimajo za Jehovino prihajajoče Kraljestvo. »Osbrbnik« želi, da bi imela vsa »velika množica« pravico na življenje na zemeljskem področju tega Kraljestva. S tem da »operejo svoja oblačila« in služijo Bogu, lahko nepoškodovani preživijo »veliko stisko«. (Mat. 24:45—47; Razod. 7:9, 14) Kako se ta cilj lahko doseže? Z gorečim sodelovanjem v delu našega Gospoda Jezusa Kristusa. Pavel pokazuje to z naslednjimi besedami, ki so postale letni stavek Jehovinih prič za leto 1982:

»Bodite ... stanovitni, neomahljivi in vedno bogati v delu Gospodovem.« (1. Kor. 15:58, EI)

11. Kaj pomeni »biti stanoviten«?

¹¹ Stanovitnost je tistim, ki želijo ‚vstopiti‘ v Jehovino novo ureditev, življenjsko potrebna. Biti stanoviten pomeni biti neomajen, trden in neutrudljiv. Naša vera mora biti zajamčeno pričakovanje stvari, ki jih ne vidimo, ki pa nam s preučevanjem Pisma postanejo stvarnost, kakor nekaj, kar je dejansko že tu. (Hebr. 11:1)

12. Katere razloge imamo, da vztrajamo v naši službi?

¹² Vemo, da je Mesijansko Kraljestvo na pragu in da je bilo v nebesih vzpostavljeno že leta 1914. V vznemirljivih dogodkih na zemlji v teh »zadnjih dnevih« smo spoznali »znamenje« Kristusovega »prihoda« (prisotnosti) v kraljevski slavi. Opazili smo, da angeli upravljajo Božjemu narodu, ko oznanjuje z misijonarsko gorečnostjo »po vsej naseljeni Zemlji«, kjer dobesedno milijoni ljudi posvečajo pozornost »dobri vesti«. Pritisk satanovega sveta se bo brez dvoma še povečal, toda ali je kakšen razlog, da bi omahovali v naši »sveti službi«, v dragoceni službi Lastniku naših življenj, Bogu Jehovi? Vsekakor ne! (Mat. 24:3—14; 25:31—34; Razod. 7:15; 14:6, 7)

»BODITE ... NEOMAHLJIVI«

13. Kako lahko, kakor Job, pokažemo, da smo »neomahljivi«?

¹³ Pavel nas tudi spodbuja, naj bomo »neomahljivi«. To je sorodno stanovitnosti. Pomeni pa, da ne smemo nikoli popustiti v naši neoporečnosti do poslušanja Božjih zapovedi. Takšen je bil Job, ki je bil primer neoporečnosti, o svojem Bogu in Sodniku pa je rekel: »Če bi me preskusil, bi izšel ko zlato.« (EI) Smo lahko tudi mi tako samozavestni? Lahko smo, če smemo reči o Jehovi kakor Job: »Koraka njegovega se je trdno držala noga moja, na pot njegovo sem pazil in nisem stopil ž nje; od zapovedi njegovih usten se nisem umaknil; (hranil sem ust njegovih besede, bolj kot mi je bilo predpisano, NS).« (Job 23:10—12) Če smo podobni Jobu, nam ne bodo dovolj programi rednih sestankov, temveč bomo globoko »kopali« po izdajah Skupnosti Stražnega stolpa, da bi si pridobili nadaljnje razumevanje sodobne uporabe Božje besede. To nam bo pomagalo, da ostanemo stanovitni in neomahljivi v resnici.

14. a) Kako je Stražni stolp razsvetljeval iskrene osebe in s kakšnim uspehom? b) Kakšen opomin je objavil ta časopis in koliko se jih je odzvalo?

¹⁴ Več kot sto let Stražni stolp, ki oznanjuje Jehovino kraljestvo, oblikuje in stopnjuje odkrivanje resnice glede Jezusove odkupnine, upanja v vstajenje in prihajajočega Kraljestva našega Boga. Na njegovih straneh je Biblija oživela, s tem pa tudi v mislih in srcih milijonov iskrenih oseb. Pomagal jim je ločevati napačne nauke, ki jih učijo krščanske religije in nasploh celotno svetovno kraljestvo krive religije — »Babilon veliki«. Opozarjal je na veliki duhovni padec »Babilona velikega« in ponavljal angelove preroške besede: »Izidite iz nje, ljudstvo moje, da se ne udeležite grehov njenih in da ne prejmete od njenih šib.« (Razod. 17:1, 5, 15, 18; 18:2, 4) Mnogim se je pomagalo, da so to storili in da so postali zvesti zagovorniki Jehovinega mesijanskega Kraljestva.

15., 16. a) Česa nekateri niso cenili? b) Kdo je ta »oskrbnik« (hlapec) iz Matevža 24:46? c) Kdaj in kako je v zvezi z »oskrbnikom« postalo jasno, da uporablja Bog samo en kanal za širjenje resnice?

¹⁵ Vseeno pa je vedno bilo tudi takih, ki so se raje, kot da bi zvesto podpirali Kraljestvo, vrnili k verovanjem krive religije. Takšni ne cenijo, da Gospod Jezus Kristus uporablja na zemlji maziljeno telo svojih naslednikov, »zvestega in razumnega oskrbnika«, da jim daje hrano ob pravem času. (Mat. 24:45—47)

¹⁶ Nekateri dobronamerni ljudje so prvič že leta 1895 predlagali, da je treba časopis Sionski Stražni stolp istovetiti s tem »oskrbnikom« — »služabnikom«. (Mat. 24:46) Sovražniki so temu gledišču tako strahovito nasprotovali, da je bilo treba v Stražnem stolpu 1. oktobra 1909 napisati:

»Naši prijatelji poudarjajo, da Sveto pismo pokazuje, da Gospod na kraju te dobe evangelija ne bo uporabljal več kanalov za širjenje Resnice, temveč enega. ... Menijo, da so si vsi pridobili poznavanje sedanje resnice neposredno iz izdaj Skupnosti Stražnega stolpa, Biblije in traktatov ali posredno po tistih, ki so pridobili razumevanje po tem kanalu. Veselo sodelujejo kot ‚služabniki-sodelavci‘ s Skupnostjo pri tem delu, in verjamejo, da sledijo vodstvu božanske previdnosti, kakor tudi navodilom Božje besede.«

17. a) Kako so nekdaj in kako sedaj poskušajo nekateri spraviti resnico na slab glas? b) Zakaj bi morali biti srečni, ker se »neomahljivo« družimo s tem »oskrbnikom«?

¹⁷ Zatem je z ozirom na te sovražnike resnice v Stražnem stolpu pisalo:

»Trudijo se, da bi obrnili misli prosvetljenih v drugo smer, govoreč, da naj bi vsakdo zase »kopal« za dragulji božanske resnice, da so dale publikacije Skupnosti samo začetek, sedaj pa naj bi sami napredovali, tako da bi končno ostali nauki Skupnosti daleč zadaj. Ti nezvesti »služabniki-sodelavci« dalje predlagajo, da je nevarno, da bi se oboževalo Skupnost, zato je neobhodno potrebno, da ji obrnejo hrbet. Govorijo: preučujmo Biblijo, toda ne uporabljajmo izdaj Skupnosti!«

Tako je bila zapisano pred 72 leti in vse do danes je vedno bilo nekaj takšnih, ki poskušajo osramotiti organ resnice, ki ga je Jehova postopoma gradil in ga uporabljal kot svoj kanal. In ko je svetloba resnice vse jasnejša, kako srečni bi morali biti mi, da se še naprej »neomahljivo« družimo z Gospodarjevim »zvestim in razumnim oskrbnikom«. (Kol. 1:21—23)

‚VEDNO BOGATI V DELU GOSPODOVEM‘

18. a) Kakšen je recept za ohranitev duhovnega zdravja in kako na to opozarjajo Pregovori? b) Naštej nekaj možnosti, da bomo ‚bogato zaposleni v Gospodovem delu‘!

¹⁸ Da, ‚biti bogato zaposleni‘ — toda ne s svojim delom, temveč v delu Gospoda Jezusa Kristusa. V tem je recept za ohranitev duhovnega zdravja. Duhovna lenost lahko zbudi dvome, to pa je lahko pogubno, kakor pokazujejo Pregovori 19:15: »Lenoba potaplja v trdno spanje in nemarna duša bo stradala.« Če kar naprej duhovno lenarimo, pride neizogibno duhovna lakota in smrt. Zato bodimo zaposleni — redno oznanjujmo od hiše do hiše (tudi na področjih, kjer ljudje ne sprejemajo resnice), oznanjujmo priložnostno ob vsaki priliki, ponovno obiskujmo ljudi, ki so podobni ovcam, in vodimo redno biblijske študije na domu s pomočjo ene izmed izdaj Skupnosti. Nekateri med nami morda lahko služijo kot »pionirji« ali polnočasni oznanjevalci Kraljestva v delu Gospoda Jezusa, ki je bil pravzaprav »pionir« naše vere. (Hebr. 12:2, Moffatt; Iza. 6:8—10)

19. Kakšnega duha naj bi pokazovali mi vsi in kako lahko nekateri še več sodelujejo v tem delu?

¹⁹ Naj bomo pionirji ali ne, vsi lahko našo »sveto službo« opravljamo z veseljem, s pravim pionirskim duhom. To bo mnoge med nami spodbudilo k občasni pomožni pionirski službi in če v tej službi doživljamo veliko veselja, lahko nekatere izmed nas to zopet spodbudi, da postanemo splošni pionirji. Koliko več bomo tedaj sodelovali v »Gospodovem delu«! (Rim. 12:1, 2)

20. a) S kom imamo prednost sodelovati? b) S kakšno gotovostjo smemo hiteti k cilju? c) Katere Pavlove besede bi morale biti tudi naše in zakaj?

²⁰ To delo Jezusa Kristusa, ki je v posnemanju njegovih dejanj, je tudi »Jehovino delo«. (1. Kor. 16:10; Jan. 5:17) Kolikšno prednost imamo, da smo sodelavci suverenega Gospoda Jehove, Gospoda Jezusa Kristusa in nebeških angelov v »času konca tega sestava stvari«. (1. Kor. 3:9; Mat. 25:31—33; 28:19, 20) Vemo namreč, da »naš trud v Gospodu ni zaman«. Bodisi, da vstopimo v novo ureditev z vstajenjem ali tako, da preživimo »veliko stisko«, moramo reči enako, kakor zvesti apostol Pavel v 1. Korinčanom 15:57 (EI): »Hvala pa Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu.« Da, to je zmaga nad smrtjo, ki pomeni sijajne blagoslove večnega življenja!

Ali razumeš naslednje točke?

◻ Zakaj mora naše upanje v vstajenje biti vedno živo?

◻ Kakšna spodbuda je upanje v vstajenje za naše brate, ki se dnevno srečujejo s smrtjo?

◻ Zakaj bi moralo biti »sram« tiste, ki se družijo z odpadniki ali dvomljivci?

◻ Zakaj je nujno potrebno biti stanoviten, če želimo ‚vstopiti‘ v Jehovino novo ureditev?

◻ Ali je smiselna izjava o »enem kanalu«, ki je bila pred 70 leti napisana v Stražnem stolpu?

◻ Kako nam lahko pionirska služba ali druga oblika ‚bogate zaposlitve v Gospodovem delu‘ služi kot zaščita?

[Slika na strani 26]

Nekateri pogumni nadzorniki služijo kljub temu, da so ogroženi.