Vprašanja bralcev

• Pred nekaj leti sem bral o otrocih, ki so bili ‚rojeni iz epruvete‘. Kakšno je biblijsko gledišče o postopku, ki se pri tem uporablja?

Najprej na kratko preglejmo, kaj se je po poročilih zgodilo, kakor to ponazarja prvi primer, ki se je zgodil v Angliji.

Ženska ni mogla normalno zanositi zaradi problemov z jajcevodi, skozi katera potujejo jajčeca v maternico. Zato so z manjšo operacijo kirurgi odvzeli eno njeno dozorelo jajčece in ga namestili v laboratorijsko posodo s hranljivimi snovmi. Dodane so bile moževe semenčice in tako je prišlo do oploditve. Po nekaj dneh je bila skupina rastočih celic (blastocist) skrbno vstavljena v njeno maternico, kjer je normalno rasla, in tako se je rodil otrok.

V tem primeru so tako sperma kot jajčeca od moža in žene. To je pomembno. Zakaj? Zaradi Božjega zakona, danega starim Izraelcem: »Z ženo bližnjega svojega ne lezi v združenju, da bi se z njo oskrunil.« (3. Mojzesova 18:20, 29) Čeprav je ta Božji zakon bil dan, ko še ni bila poznana umetna oploditev, pa vseeno nakazuje Božje mišljenje o tej stvari.

Na osnovi Biblije lahko zaključimo, da se lahko zanositev, do katere je prišlo s spermo in jajčeci dveh oseb, ki nista mož in žena, šteje med prešuštvo ali nečistovanje. Biblija nas ne pušča v dvomu glede Božjega stališča o tej zadevi: »Prešeštnike in nečistnike bo sodil Bog.« (Hebrejcem 13:4; Matej 19:9) Kako ravnati v primeru, če se zakonskemu paru, ki drugače nista mogla imeti otroka, ponudi možnost zgoraj opisanega postopka? Navajamo nekatere vidike, ki jih je potrebno pretehtati:

Ali bodo vsi vključeni mehanični koraki — skupaj z oploditvijo v laboratorijski posodi — naredili zadevo tako nenaravno ali tako groteskno, da se ji sme oporekati z etičnega stališča?

Jajčece v laboratorijski posodi (prej in po oploditvi) se vzdržuje pri življenju s hranljivimi snovmi. V vsaj nekaterih slučajih je kot hranljiva snov bil uporabljen krvni serum. Tako se pojavi vprašanje glede Božjega zakona o krvi. (Apostolska dela 15:28, 29; 3. Mojzesova 17:13, 14)

Časopisna poročila pravijo, da so znanstveniki v nekaterih primerih po spočetju uničili oplojena jajčeca, ker so bili prepričani, da se ne bi pravimo razvijala ali bila genetsko poškodovana. Če je tako, ali to ni enako splavu? In do katere mere bi »roditelji« imeli svojo besedo oziroma bili odgovorni za takšno pokončanje komaj začetega življenja?

Nadalje so nekateri znanstveniki zaskrbljeni glede genetskih popačenosti, ki se pojavljajo bodisi med razvojem v maternici ali kasneje.

To so vidiki, ki bi jih kristjani morali želeti ustrezno pretehtati, čeprav vedo, da se morajo v končni razčlenitvi sami odločiti.