Praznovanje, posvečeno smrti največjega človeka, ki je kdajkoli živel na Zemlji

»GLEJTE, človek!« Te besede niso bile izgovorjene ob ustvaritvi popolnega človeka Adama pred več kot 6000 leti v Edenskem vrtu. Izrečene so bile približno 4058 let pozneje možu, ki je bil popolnoma enak Adamu. Čudežno ga je rodila hebrejska devica Marija, hči Elije iz Betlehema. Imenoval se je Jezus in bil je Božji Sin, njegovo življenje je bilo z Božjo močjo preneseno iz nebes. Da bi se lahko vrnil v nebesa, je bil rojen z duhom svojega nebeškega Očeta. To je bilo tedaj, ko ga je Janez Krstnik jeseni leta 29 n. št. krstil v reki Jordan, tedaj je Bog govoril iz nebes in proglasil novokrščenega Jezusa za svojega Sina. Temu je bil priča Janez Krstnik. (Jan. 1:29—36; 19:5)

Tri in pol leta pozneje, na dan pashe, spomladi leta 33 n. št, je bil kot obtoženec pripeljan pred rimskega namestnika province Judeje, Poncija Pilata. Židovsko sodišče v glavnem mestu Jeruzalemu ga je zasliševalo v noči pashe in ga izročilo rimskemu namestniku, da ga tudi on zasliši in kot predstavnik rimske oblasti potrdi smrtno obsodbo. V izpolnitev biblijske prerokbe iz Psalma 41:9, ga je židovskim sovražnikom izdal eden njegovih 12 apostolov, Juda Iškariot. Namestnik Pilat je videl, da Jezus ni kriv za tisto, kar ga obtožuje židovsko vrhovno sodišče. To je objavil množici Židov, ki je bila zbrana pred namestnikovo palačo. Njihov sovražni odgovor se je glasil: ‚Na kol z njim! Na kol z njim!‘ Jezusu so dali na glavo trnovo krono in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. Namestnik Pilat se je zaradi Jezusove krone in ogrinjala poskusil obrniti k Židom, ki jim je že zdavnaj bilo odvzeto kraljestvo, in rekel: »Glej, kralj vaš!« Židje so pod vodstvom svojih velikih duhovnikov hinavsko odgovorili: »Nimamo kralja, samo cesarja.« (Jan. 19:5—15)

Jezus je tega dne umrl na mučilnem kolu in pokopali so ga v enega od grobov na vrtu. Umrl je kot pasha jagnje, in podobno kot pasha jagnjetu, ki so ga jedli prejšnji večer njegovi apostoli, mu ni bila zlomljena nobena kost. (2. Moj. 12:46; Ps. 34:20) Zvestim apostolom se je zapovedalo, da vsako leto praznujejo spomin na njegovo smrt na dan pashe. Zatem, ko je izpolnil svojo obveznost do Židovskega zakona, in praznoval pasha večerjo s svojimi apostoli, jim je Jezus zapovedal praznovati nekaj, kar jih bo spominjalo na njegovo smrt. To praznovanje naj bi se imenovalo Gospodova spominska večerja ali večerja. V navdihnjenem poročilu o tem, kako je Jezus vpeljal to novo večerjo, beremo:

»Ko so pa jedli (pasho, večerjo), vzame Jezus kruh, in blagoslovi in ga prelomi ter da učencem, rekoč: Vzemite, jejte; to je moje telo. In vzame kelih, se zahvali in jim da, rekoč: Pijte iz njega vsi; kajti to je moja kri nove zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščenje grehov. Pravim vam pa, da odslej ne bom pil tega trtnega sadu do tistega dne, ko ga bom pil z vami novega v kraljestvu Očeta svojega. In ko so odpeli zahvalnico, odidejo na Oljsko goro.« (Mat. 26:26—30)

Med večerjo je Jezus odslovil izdajalca — učenca Juda Iškariota. Zato se Jezusove besede niso nanašale na tega nezvestega učenca, ko je enajstim učencem, ki so ostali, rekel: »Odslej ne bom pil tega trtnega sadu do tistega dne, ko ga bom pil z vami novega v kraljestvu Očeta svojega.« (Mat. 26:29) Te besede niso mogle pomeniti njihovega življenja na Zemlji in v telesu kot podložnikov Kraljestva v tisočletni vladavini Mesije Jezusa. Do tedaj bi bili oni že dolgo mrtvi in bi morali biti po »bitki velikega dne Boga vsemogočnega, Harmagedonu, obujeni v človeško življenje na Zemlji. (Razod. 16:14—16) Toda Jezus ni mislil na to v primeru zvestih učencev, kakršni so bili ta enajsterica. Mislil je na njihovo prebivanje v nebeškem Kraljestvu skupaj z njim zatem, ko bodo obujeni iz mrtvih v duhovno življenje.

Leto dni prej (32 n. št.) je tem učencem rekel: »Oče vaš ve, da tega potrebujete. Marveč iščite kraljestva Božjega, in vse to vam bo pridano. Ne boj se, mala čreda! kajti Oče vaš je sklenil, dati vam Kraljestvo.« (Luk. 12:30—32) To, da jim bo dal njihov nebeški Oče Kraljestvo pomeni, da bo z njimi sklenjena ‚zaveza za kraljestvo‘; in na to se je Gospod Jezus skliceval, ko je v zvezi s spominskim slavjem na njegovo smrt rekel zvestim enajsterim apostolom: »A vi ste, ki ste vztrajali z menoj v izkušnjavah mojih. In jaz sklepam z vami zavezo, kakor je sklenil moj oče z menoj zavezo za kraljestvo (NS), da jeste in pijete pri mizi moji v kraljestvu mojem in sedite na prestolih ter sodite dvanajstere rodove Izraelove.« (Lukež 22:28—30)

Iz tega se jasno vidi, da so bili udeleženci prvega praznovanja Gospodove večerje, določeni za nebeško kraljestvo z oslavljenim Gospodom Jezusom Kristusom. Pravtako pa naj bi bili tudi vsi poznejši udeleženci praznovanja Gospodove večerje tisti z nebeškim pozivom, ki jim je Jezus Kristus predložil »zavezo za kraljestvo«.

Apostol Pavel je kristjanom tega razreda poslal svoje pismo približno 22 let pozneje (okoli leta 55 n. št.) in v tem pismu razpravlja tudi o Gospodovi večerji in o vstajenju mrtvih, in sicer o »prvem vstajenju«. Med drugim jim je rekel: »Tako tudi je vstajenje mrtvih. Seje se v trohljivosti, vstaja v netrohljivosti: seje se v nečasti, vstaja v slavi; seje se v slabosti, vstaja v moči; seje se telo naravno, vstaja telo duhovno. Če je naravno telo, je tudi duhovno telo ... Kakršen (je) nebeški, taki so nebeški. In kakor smo nosili podobo prstenega, nosili bomo tudi podobo nebeškega.« (1. Kor. 15:42—49; Razod. 20:5, 6)

Vendar je že pred obravnavanjem te teme o vstajenju apostol Pavel o vsakoletnem praznovanju Gospodove večerje, takole napisal: »Zakaj jaz sem prejel od Gospoda, kar sem tudi vam izročil: da je Gospod Jezus tisto noč, v kateri je bil izdan, vzel kruh in, zahvalivši se, ga je prelomil in rekel: Vzemite, jejte: to je moje telo, ki je za vas; to delajte v moj spomin. Tako tudi kelih (z vinom) po večerji, rekoč: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi (z mojo krvjo); to delajte, kolikorkolikrat pijete, v moj spomin. Kajti kolikorkolikrat jeste ta kruh in pijete ta kelih, oznanjujete smrt Gospodovo, dokler ne pride.« (1. Kor. 11:23—26)

»Oznanjevanje Gospodove smrti« je imelo duhovno vrednost, ker jih je to razlikovalo od naravnih Židov. Namesto vsakoletnega slavljenja pashe in osvoboditve iz suženjstva Egipta, so oni začeli slaviti smrt tistega, ki ga je ponazarjalo pasha jagnje, žrtvovano v Egiptu. To starodavno jagnje je služilo v korist osvoboditve naravnih Izraelcev iz egiptovskega suženjstva, toda ni jih osvobodilo iz obsodbe greha. Toda smrt ‚Jagnjeta, ki je nase vzelo greh sveta‘, je povzročila, da so se učenci Jezusa Kristusa osvobodili greha; deluje torej kot osvoboditev iz tega posvetnega sestava stvari, sodobnega dvojnika Egipta. Učence spominja tudi na osnovo nove zaveze, na Božjo pripravo, s katero je Bog potegnil iz sveta ljudstvo za svoje ime, ker je Jezus Kristus, Večji Mojzes, posrednik te »nove zaveze«. (Jer. 31:31—33) Spominja jih tudi na ‚zavezo‘ za kraljestvo, v katero so bili sprejeti. Nikoli ne smejo spregledati dejstva, da so poklicani za sodediče nebeškega Kraljestva Jezusa Kristusa, Davidovega potomca, ‚Kralja nad kralji in Gospoda gospodov‘. (Razod. 19:16)

OVCAM PODOBNI GLEDALCI

Danes, blizu konca tega obsojenega sestava stvari, je na Zemlji le ostanek Kristusovih učencev, dedičev nebeškega kraljestva z Jezusom. Njihova vsakoletna Spominska svečanost je življenjske važnosti za vedno večjo množico ljudi iz vseh narodov. Ti so zelo srečni, ker so povabljeni na svečanost Gospodove večerje, ki jo praznuje ostanek duhovnih Izraelcev, ki so v novi zavezi in tudi v kraljevski zavezi. Tudi ti ljudje so se obrnili od sveta, ki ga vodi satan in gredo skupaj z ostankom duhovnih Izraelcev proti boljši, obljubljeni deželi, Božji novi ureditvi stvari pod kraljestvom Jezusa Kristusa in njegovih 144 000 sodedičev. Ponazarjala jih je množica neizraelcev, ki se je pridružila Izraelcem, ki so zapuščali od demonov nadzorovani Egipt v noči prve pashe in začeli častiti Boga Jehovo. (2. Moj. 12:38) Ta ‚mešana množica‘ je prešla skupaj z bežečimi Izraelci Rdeče morje, postali so priče Jehovine osvoboditve njegovega ljudstva; tudi oni so bili osvobojeni, zato so se lahko enako veselili!

Sodobno ‚mešano ljudstvo‘, ki se je pridružilo ostanku duhovnih Izraelcev, je številna »velika množica«, ki jo je videl apostol Janez, kako se veseli v Jehovinem duhovnem templju. Ker so se ločili od tega pokvarjenega starega sveta, so, slikovito govoreče, oblekli »bela oblačila« in nosijo »palme v svojih rokah«. Kakor ostanek duhovnih Izraelcev, so se tudi oni brezpogojno predali Bogu Jehovi po njegovem Jagnjetu, Jezusu Kristusu, in to simbolizirali s krstom vodi. Pričakujejo, da bodo izšli iz »velike stiske«, ki prihaja na ta obsojeni svet, nato bodo sposobni v pravem smislu vzklikati: »Rešitev zahvaljujemo Bogu našemu, sedečemu na prestolu, in Jagnjetu!« (Razod. 7:9, 10, NS) To je torej največji razlog, da se želi ta »velika množica« pridružiti duhovnemu ostanku na spominski večer Jagnjetove smrti.

Od svečanosti Spominskega slavja spomladi leta 1936 naprej so tudi člani »velike množice« navzoči pri slavju Gospodove večerje, čeprav ne vzamejo simboličnega kruha in simboličnega vina.a Odkar se je na kongresu Jehovinih prič v Washingtonu (D. C.) identificirala velika množica iz Razodetja 7:9—17, jo maziljeni ostanek še posebej vabi, da se kot opazovalci udeležijo svečanosti. Udeležijo se jo zato, ker iskreno cenijo odkupno žrtev Gospoda Jezusa Kristusa. Na tem slavju ne uživajo simbolov, vendar ne zaradi neke človeške prepovedi, temveč zato, ker poslušajo Božjo besedo.

Zakaj je to pravilno? Ker je osnovatelj tega praznovanja zapovedal, da ga naj slavijo samo tisti, s katerimi je sklenil zavezo za nebeško Kraljestvo. Čeprav so člani »velike množice« predani Bogu in krščeni, vedo, da niso sprejeti v zavezo za Kraljestvo. Niso duhovni Izraelci, ker niso sprejeti v »novo zavezo«, sklenjeno z duhovnimi Izraelci po posredniku Jezusu Kristusu. Niso rojeni s svetim duhom, ki je bil prvič izlit na 120 učencev ob binkoštih leta 33 n. št., v Jeruzalemu. Slikovito povedano: niso ‚umrli skupaj s Kristusom‘ in se odrekli upanju na bodoče zemeljsko življenje na rajski Zemlji pod Božjim Kraljestvom. Tudi ne pričakujejo, da bodo ‚pokopani s Kristusom‘, da bi lahko tudi ‚vstali z njim‘. Če bi torej jedli kruh in pili vino, ki predstavljata predvsem telo in kri Jezusa Kristusa, bi nepravilno trdili, da so v takšni zavezi z Jezusom Kristusom, Božjim Jagnjetom. Zato ne uživajo simbolov, ki jih jemlje maziljeni ostanek. Vendar to, da ne sodelujejo pri uživanju simbolov, ne izključuje njihove možnosti, da bi dobili večno življenje, ker se to doseže po veri v Jezusa Kristusa in njegovo odkupno žrtev. (Rim. 6:4, 5; Kol. 2:12, 20; 1. Jan. 2:1, 2)

Jezus Kristus jih je kot dobri pastir odkupil kot člane »drugih ovc« in sestavljajo »eno čredo« skupaj z ostankom duhovnih ovc, ki so v ‚hlevu‘, oziroma ‚staji‘ in o katerem je govoril Jezus v Janezu 10:16. Vedo, da bodo rešeni in da jim bo Bog po dobrem pastirju dal večno življenje na obljubljeni rajski Zemlji in da sedaj pripadajo njegovi čredi. Kako bi torej mogli ne meniti se za Kristusa in ne biti navzoči na Spominski svečanosti, ki jo je postavil kot praznovanje svoje smrti, s katero je mogoča ta milostna rešitev? Razumljivo je, da tega ne morejo in ne želijo narediti! Vse dokler bo ostanek dedičev Božjega nebeškega Kraljestva na Zemlji slavil ta praznik, bodo tudi upoštevali, da so kot opazovalci dolžni biti na Gospodovi večerji. Čeprav v mnogih krajih ni nobenega člana ostanka, ki bi vzel simbole, Jehovine priče organizirajo svečanost iz velikega spoštovanja do njenega pomena in da bi lahko užil simbole tisti, ki pripada ostanku in bi bil slučajno navzoč.

Letos bodo Jehovine priče slavile Gospodovo večerjo 19. aprila — po sončnem zahodu. Vsi, ki bi želeli biti na tej spominski svečanosti smrti Božjega Jagnjeta, Jezusa Kristusa, bi se morali obrniti na krajevno skupščino Jehovinih prič. Tisti, ki ne veste, kje je krajevna skupščina, lahko pišete na Uredništvo »Stražnega stolpa« in dobili boste potrebno obvestilo.

[Podčrtna opomba]