Rebeka — blagoslovljena od Jehove

ABRAHAMOVEMU sinu Izaku je pomagal ženo Rebeko izbrati Bog Jehova. In zakaj je bila izbrana prav ona? Njene lastnosti so morale biti z Božjega gledišča zelo primerne. Ustrezala je njegovemu namenu, da postane mati ljudstva, ki bo pozneje nosilo njegovo ime.

Ko je Abrahamu umrla njegova ljubljena žena Sara, je želel oženiti svojega sina Izaka, ki je bil takrat star 40 let. Da se njegov sin ne bi vezal z neko žensko, ki ne bi bila oboževalka Jehove, je Abraham prosil oskrbnika svoje hiše, najverjetneje zvestega služabnika Eliezerja, da bi odpotoval v Mezopotamijo. Ni mu dal nekih posebnih navodil. ‚Jehovin angel bo to storil,‘ je z zaupanjem izjavil Abraham. Upal je, da bo Najvišji že kako izbral med njegovimi sorodniki Izaku primerno dekle. (1. Moj. 24:1—9)

Abrahamov služabnik je vzel s seboj deset velblodov, natovorjenih z dragocenimi darili. V spremstvu svojih služabnikov je potoval mnogo dni in končno je prispel v Nahorjevo mesto, ki je ležalo v gornji mezopotamski dolini. Utrujen in žejen prispe tja zvečer, ravno takrat, ko so prihajale k vodnjaku po vodo mlade žene iz mesta. Kakšna priložnost, da izpelje gospodarjevo naročilo! Toda kako naj ve, katero dekle? Pomolil se je k Jehovi in ga prosil, da bi mu dekle nekako pokazal — da bi izbrano dekle, ko jo bo poprosil za vodo, prostovoljno napojilo še njegove velblode. (1. Moj. 24:10—14)

JEHOVA JE MOLITEV USLIŠAL

Še predno je služabnik končal molitev, je prišlo prikupno mlado dekle z vrčem na rami. Ni vedel, da je to Rebeka, hči Abrahamovega nečaka. Služabnik ji je rekel: »Daj mi, prosim, malo piti iz svojega vrča.« Je Jehova izbral to mlado ženo? Rebeka je prijazno odgovorila: »Pij, gospod moj! in urno izpusti vrč čez roko svojo in mu da piti.« »Tudi velblodom tvojim zajmem, dokler se ne napoje,« je rekla. Rebeka je naglo izpraznila svoj vrč v napajalno korito in tolikokrat tekla do vodnjaka, da je natočila vode za deset velblodov. Kolikšno delo, kajti en velblod lahko popije tudi do 26,5 litrov vode na dan. (1. Moj. 24:15—20)

Služabnik je spoznal, da je bila njegova molitev za vodstvo uslišana. Njegova pozornost je bila usmerjena na mlado dekle s tako zaželenimi lastnostmi, kot so prijaznost, pripravljenost in marljivost. Zatem ko ji je dal dragocen zlat nosni obroček in dve lepi zapestnici, se je pozanimal za njene domače in ali bi lahko pri njih prenočil. Brez oklevanja se je predstavila in rekla: »Tudi slame in krme je dosti pri nas, pa tudi za prenočišče prostora.« Hvaležen Jehovi se je služabnik globoko priklonil in slavil Najvišjega. (1. Moj. 24:21—27)

Rebeka ni niti najmanj dvomila o gostoljubnosti, ki se bo izkazala temu možu. Stekla je domov, da bi svojo družino pripravila na prihod nepričakovanega gosta, in jim povedala, kaj se ji je primerilo. Njen brat Laban je takoj pohitel do vodnjaka, da je pozdravil tujca, doma pa so pripravljali pojedino. Nihče od Rebekinih domačih ni vprašal odkod je prišel in zakaj. Bili so popolnoma prevzeti s tem, kako izkazati gostoljubje njemu kot njegovim služabnikom in da nahranijo njegove velblode. (1. Moj. 24:28—32)

Abrahamov služabnik pa je mislil samo na eno — da bi zvesto izpeljal svojo nalogo v soglasju z vodstvom Jehovinega angela. Še preden je začel jesti, se je predstavil in pojasnil, zakaj je prišel. Povedal je, kako je prosil Jehovo za znamenje in kako je Rebeka postopala v skladu s tem znakom. (1. Moj. 24:33—49)

JEHOVA VODI ZADEVO

Kako bo reagirala Rebekina družina? Kakšna negotovost! Presenečena in s spoštovanjem sta Laban in oče Betuel razumela, da je moralo biti vse to od Jehove. Odgovorila sta: »Od Jehove je izšla ta reč,... Glej, Rebeka ti je na voljo, vzemi jo in odidi, in žena bodi sinu gospodarja tvojega, kakor je govoril Jehova.« (1. Moj. 24:50, 51)

V hiši je zavladalo veliko razburjenje. Služabnik preda Rebeki dragocena darila, pa tudi njeni materi in bratu. Nato so vsi jedli. Po običajih tistega časa, je to bilo del dogovora o zakonu. (1. Moj. 24:52—54a)

Vseeno pa sta Rebekina mati in brat prosila, da bi se njen odhod odložil vsaj za deset dni. Služabnik pa je vztrajal, da bi odšla kar takoj. Končno so odločitev prepustili Rebeki. Poklicali so jo in vprašali: »Hočeš iti s tem možem?« V tem trenutku je služabnik gotovo zadržal sapo. Ali bo nemudoma zapustila svoj dom in šla k možu, ki ga še ni nikoli videla? Kaj bo odgovorila? Ali je voljna in se bo zato brez oklevanja podredila Jehovini izbiri? »Pojdem,« je odgovorila. Nobenega oklevanja in obotavljanja, nobenega dvoma in pogojev! Kakšno izredno dekle! (1. Moj. 24:8; 54b—58, EI) Ne samo, da je bila prikupna in prijazna, voljna, marljiva in gostoljubna, bila je tudi odločna, bistroumna in brezpogojno verna. Spoznala je Jehovino roko v tej zadevi in se ni pomišljala postopati v soglasju z njegovo voljo. Vedela je, da je Abraham, brat njenega starega očeta, Izaka poučeval v strahu pred Vsemogočnim, zato ni imela razloga za zaskrbljenost o tem, kako bo Izak z njo postopal kot z ženo.

Ta mlada žena je odšla z blagoslovom svojih domačih: »Ti sestra naša, bodi mati tisočkrat desettisočem, in v last naj bodo semenu tvojemu vrata sovražnikov njegovih.« (1. Moj. 24:59—61)

Nekaj dni pozneje je bil hladen večer, ko je Izak opazil, da se približujejo kamele. Istočasno ga je zagledala tudi Rebeka. Ljubko se je spustila s kamele in ko je izvedela, kdo je ta mož, si je zakrila obraz v znak podložnosti in spoštovanja do bodočega soproga. Dekle, ki je bilo pripravljeno slediti Jehovinemu vodstvu, ki je odjezdilo brez pomislekov in vprašanj s služabnikom v neznano deželo, k neznanemu ženinu, je gotovo zaslužilo ljubezen. V biblijskem poročilu je rečeno: »In jo je ljubil. Tako se je Izak potolažil zaradi izgube matere svoje.« (1. Moj. 24:62—67, EI)

Izkazalo se je, da je bila Rebeka prav takšna žena, kot jo je Izak potreboval. Njena vnema, aktivnost in pogum so ga osrečevali in primerno izpolnili praznino, ki jo je občutil zaradi izgube svoje matere. Še po mnogih letih zakona se je Izak razveseljeval ljubljene Rebeke in se je bal, da bi jo izgubil. Ko jih je lakota prisilila, da so se naselili med Filistejci, je bil zaradi njene lepote zaskrbljen. Zbal se je za svoje življenje, ker je sklepal, da bi ga lahko kakšen moški, ki bi si poželel njegovo ženo, zato usmrtil. Da bi to preprečil, je Izak rekel, da je ona njegova sestra. (1. Moj. 26:1—11)

REBEKA KOT MATI

Podobno kot Sara je tudi Rebeka dolgo bila brez otrok. Izak je stalno prosil Jehovo zanjo. Končno je po dvajsetih letih zakona rodila dva fanta, Ezava in Jakoba. Še pred njunim rojstvom je vedela, da bosta dvojčka. Nosečnost je zelo težko prenašala. »Če je tako, čemu bi živela?« je vzkliknila, ko je čutila, da sta se otroka borila v njej. Bog je Rebeki obljubil, da bosta iz nje prišla dva naroda in da bo eden močnejši kot drugi ter da bo starejši služil mlajšemu. Te obljube ni pozabila. (1. Moj. 25:21—23)

Po rojstvu dečkov je Rebeka svoja upanja in naklonjenost osredotočila na Jakoba in sčasoma je Ezav prvorojenstvo celo zaničeval. (1. Moj. 25:28—34) Tekla so leta in prišel je dan, ko je Rebeka osebno ukrepala, seveda v soglasju z Jehovino preroško obljubo. Slišala je, kako je njen ostareli in slepi mož poklical svojega prvorojenca Ezava, ker bi bil rad preden umre blagoslovil svojega naslednika. Še prej pa ga je poslal, da ulovi in prinese divjačino in mu pripravi okusno jed. (1. Moj. 27:1—4)

Ker je Rebeka vedela, da Jehova ni izbral Ezava, se je potrudila, da zagotovi željeni blagoslov Jakobu. Zato je Rebeka, medtem ko je bil Ezav na lovu, poučila Jakoba, kako bi lahko dobil blagoslov, ki mu upravičeno pripada. Jakob se je branil, ker se je bal, da ga bo slepi oče s tipanjem prepoznal in ga preklel. Toda Rebeka je bila odločna, kot vedno. »Nadme pridi prekletstvo tvoje, sin moj,« je rekla samozavestno. »Le poslušaj glas moj,« in Jakob jo je poslušal. (1. Moj. 27:5—14)

Zatem ga je Rebeka oblekla v Ezavova oblačila, ki so dišala po gozdu, poljih in zemlji. Vzela je tudi mehke kožice jagnjet, in Jakobu pokrila gladke roke in vrat, da bi Izak, ko bi ga prijel, mislil, da je pred njim Ezav. Z okusno jedjo, ki jo je pripravila Rebeka, je šel Jakob k Izaku. Rebekina zamisel je uspela in Jakoba je njegov oče blagoslovil. Postavil ga je za zakonitega naslednika Izaka in Abrahama. (1. Moj. 27:15—29)

Ko je pozneje Rebeka sprevidela Ezavov namen, da ubije Jakoba, je ponovno odločno postopala v korist Jakoba. Na njeno spodbudo je Izak poslal Jakoba v njeno domovino, da bi si tam poiskal ženo. Rebeka je vedela, da je pomembno, da si Jakob najde dobro ženo. Oba z Izakom sta bila zelo žalostna, ker si je Ezav vzel dve ženi izmed osovraženih Kanaancev. (1. Moj. 26:34, 35; 27:41—46; 28:1—5)

Rebeka je Jakoba, ko je odšel, gotovo zelo pogrešala. Morda je upala, da se bo lahko kmalu vrnil, toda Jakob je bil od doma celih dvajset let. V Bibliji nimamo poročila, če je Rebeka svojega ljubljenega sina še kdaj videla. Če ga ni, pomisli, kako se bosta Rebeka in Jakob veselila, ko se bosta po vstajenju iz mrtvih spet srečala. Kako ganjena bo Rebeka, ko bo izvedela, da je imela veliko prednost, biti člen v verigi, ki je vodila do obljubljenega Mesije ali Kristusa!

Zagotovo je lepa, živahna in odločna Rebeka, ki si je pridobila Jehovino naklonjenost, dober zgled današnjim dekletom, ženam in materam. Njena vera je bila resnično hvalevredna.