Božja Beseda je živa

Bog uporablja ponižne

AMOS živi v Tekoi, mestu, ki se nahaja šestnajst kilometrov južno od Jeruzalema. Vzhodno je puščava Jude s svojimi oblimi, golimi griči in dolinami. Med deževno dobo je to področje pokrito z bornim rastlinjem. Tukaj se Amos ponižno ukvarja z ovčerejo. Od časa do časa obrezuje egipčanske smokve in jih neguje, da bi pospešil proces zorenja, velikost in sladkost sadu. (Amos 1:1; 7:14, 15)

Med opravljanjem pastirskih del prejme poziv, da deluje kot Jehovin prerok. Gnan od Božjega duha, odide na sever, v področje desetrodovnega kraljestva Izraela. Amos pogumno oznanja vest o propadu kraljevske hiše Jeroboama, Joasovega sina in tudi napove pregnanstvo Izraela. (Amos 6:7; 7:9, 11)

Amosova zapoved zelo moti malikovalskega duhovnika Amazijo v Betelu, središču oboževanja teleta. Da bi prestrašil Jehovinega preroka, mu reče: »Videc, pojdi, zbeži v deželo Judovo in ondi jej svoj kruh in tam prerokuj; ali v Betelu nikdar več ne prerokuj, kajti kraljevo svetišče je in dom kraljev je.« (Amos 7:12, 13)

Podprt z Božjim duhom ostane Amos trden. »Nisem bil prerok, tudi nisem bil izmed sinov preroških,« pravi, »ampak črednik sem bil in sem obiral divje smokve. Vzel pa me je Jehova, ko sem za čredo hodil, in mi je velel Jehova: ‚Pojdi, prerokuj ljudstvu mojemu Izraelu!‘« Zatem objavi Amaziji obsodbo, ki ga bo zadela, ker nasprotuje Božjemu sporočilu: »Žena tvoja postane nečistnica (posilili jo bodo vojaki zmagovalne vojske) v mestu, in sinovi tvoji in hčere tvoje padejo pod mečem, in zemlja tvoja bo razdeljena z mersko vrvico (po tistih, ki bodo zasedli deželo), ti sam pa umreš v ognušeni zemlji (izven Izraela).« (Amos 7:14—17)

Jebovina izbira Amosa za preroka v devetem stoletju pred n. št. močno dokazuje, da Vsemogočni ni odvisen od modrijanov tega sveta, da bi opravil svoje delo. Celo danes Božjemu namenu dobro služijo ponižni, ki so se pripravljeni podvreči njegovemu duhu. In kako neustrašeni so bili v oznanjevanju njegovega imena in kraljestva! S tem so osramočeni modri. Bog Jehova dokazuje na ta način, da njihove modrosti ne potrebuje. Sposobnosti, na katere so oni ponosni, se izkažejo za brezvredne. (1. Kor. 1:26—31)