Mefiboset — hvaležen mož

MEFIBOSET ali Meribbaal je bil Jonatov sin in vnuk kralja Savla. Čeprav je bil član kraljevske družine, pred njim ni bila sijajna prihodnost. Rodil se je zatem, ko je njegov ded Savel izgubil kraljestvo. Njegov oče in ded sta umrla v bitki, ko je imel pet let. Ko je za to slišala Mefibosetova dojilja, je brezglavo zbežala z dečkom, med begom pa je Mefiboset padel in ohromel za vse življenje. Približno sedem let pozneje so namerno usmrtili njegovega strica Isboseta. (2. Sam. 4:4—8) Mefiboset je bil zares žrtev tragedije, toda to ga ni zagrenilo. Odrastel je in bil je razumen mož.

Mefiboset se je zgodaj poročil in postal oče sina Mihe. Z družino je stanoval pri uglednem, bogatem možu Mahirju v Lodebarju, v Gileadu. (2. Sam. 9:4, 12; primerjaj 2. Samuelova 17:27—29.)

Kralj David je pozneje postal milostno naklonjen temu Jonatanovemu sinu. Ko je David po mnogih letih utrdil svoje kraljestvo v Izraelu, je posvetil pozornost prisegi, ki jo je dal svojemu prijatelju Jonatanu. (1. Sam. 20:42) Zaradi Jonatana je želel David izkazati milost vsakemu, ki je ostal iz Savlove hiše. David je od Savlovega služabnika Ziba slišal za Mefiboseta in ni odlagal s povabilom tega Jonatanovega sina. Mefiboset se je ponižno poklonil Davidu. »David pa reče: Mefiboset! On odgovori: ‚Tu sem, hlapec tvoj.‘« V Mefibosetovem glasu se je verjetno čutil strah, ker ga je David takoj tolažil: »Ne boj se! zakaj gotovo ti hočem izkazati milost zaradi Jonatana, očeta tvojega, in povrnem ti vse njive Savla, očeta tvojega, in jedel boš kruh pri moji mizi vsak dan.« (2. Sam. 9:1—7)

Zakaj je bil Mefiboset preplašen? Gotovo se je spomnil, da je njegov stric Isboset vladal kot kralj — tekmec Davidov, zato bi Mefiboset morda pomislil, da ima pravico do vladavine. Ker je bila na Orientu navada, da vladarji usmrtijo vse možne tekmece, da bi si zagotovili oblast, se je Mefiboset verjetno ustrašil za svoje življenje.

Mefiboset je moral biti zares presenečen, ko mu je kralj izkazal naklonjenost. Predvsem je šlo za zemljo, ki je nekdaj bila Savlova. Morda je bila sedaj Davidova, ker je postal kralj, ali pa so si jo zatem, ko je Savel umrl, prisvojili drugi. David se je odločil, da vrne to posest pravnoveljavnemu dediču Mefibosetu. Toda to ni bilo vse. Mefiboset je dobil tudi častno mesto na Davidovem dvoru. Redno naj bi jedel za kraljevo mizo. To prednost so dobivali običajno ljudje, ki so se izkazali s posebnimi deli, ne pa nemočni pohabljenci.

Z globokim cenjenjem se je Mefiboset priklonil pred Davidom in rekel: »Kaj je hlapec tvoj, da se oziraš na mrtvega psa, kakor sem jaz?« (2. Sam. 9:8) Davidova prijaznost ga je osupnila. Mefiboset po lastni oceni tega sploh ni zaslužil. Ko je o sebi govoril kot o ‚mrtvem psu‘, je priznal svoj najnižji položaj.

David je nato uredil, da je Ziba obdeloval polja, ki so bila vrnjena Mefibosetu. Pridelki zemlje naj bi služili za vzdrževanje Mefibosetove družine in njegovih služabnikov. Posest je morala biti obsežna, ker so na njej morali delati Ziba, njegovih petnajst sinov in dvajset hlapcev. (2. Sam. 9:9, 10; 19:17)

Ziba je izvršil Davidove naredbe, toda očitno je iskal prilike, kako bi se dokopal do Mefibosetovega premoženja. To priložnost je dobil, ko se je Davidov sin Absalom uprl očetu. Ko je David bežal iz Jeruzalema, mu je šel Ziba naproti in mu je dal potrebne stvari. Ko je David vprašal za Mefiboseta, je Ziba obrekljivo odgovoril: »Glej, ostal je v Jeruzalemu; zakaj dejal je: Danes mi povrne hiša Izraelova mojega očeta kraljestvo.« (2. Sam. 16:3) Na žalost je David brez vprašanja verjel kleveti. Ker ga je preganjal njegov lastni sin Absalom, je bil David očitno dovolj zmeden, da je verjel, da je tudi Mefiboset postal nezvest. Zato je David obljubil Zibu, da bo dobil Mefibosetovo zemljo.

Ves ta čas je bil David prisiljen živeti izven glavnega mesta. Mefiboset je zanemaril svojo zunanjost, da je s tem izrazil žalovanje zaradi Davidovega neprijetnega položaja. Ko je bil Absalomov upor zatrt, je Mefiboset v takšnem stanju žalovanja srečal Davida v Jeruzalemu. David ga je pozdravil z besedami: »Zakaj nisi šel z menoj, Mefiboset?« (2. Sam. 19:25) Glede tega, kar je rekel Ziba, je bilo čisto naravno, da je David tako vprašal. Mefiboset je odgovoril:

»O gospod moj, kralj, hlapec moj me je okanil! Zakaj hlapec tvoj je dejal: Osedlam si osla, da bom jezdil na njem in šel h kralju, ker hlapec tvoj je hrom. A on je še ovadil hlapca tvojega pred gospodom mojim, kraljem. Ali gospod moj, kralj, je kakor angel Božji! Stori torej, kar se ti dobro vidi. Zakaj očeta mojega vsa družina in bila nič drugega kakor ljudje, smrti izročeni pred gospodom mojim, kraljem; a vendar si posadil hlapca svojega med tiste, ki jedo pri mizi tvoji. Kaj imam torej še pravice, da bi dalje vpil h kralju?« (2. Sam. 19:26—28)

Ko je David to slišal, je doumel, da ni imel prav, ko je poslušal Zibove besede, in to ga je očitno vznemirilo. O tej stvari ni hotel ničesar več slišati. Zato je rekel Mefibosetu: »Kaj toliko govoriš o svojih rečeh? Rekel sem: Ti in Ziba si vkup delita tiste njive!« (2. Sam. 19:29)

Mefiboset ni bil užaljen, ker je David tako postopal. Ni bil zaskrbljen zaradi materialne izgube. Najvažnejše je zanj bilo, da se je David nepoškodovan vrnil v Jeruzalem. Zato je rekel: »Lahko si tudi vse vzame, samo da se je gospod moj, kralj, vrnil v miru v hišo svojo!« (2. Sam. 19:30)

Mefiboset bi bil lahko zagrnjen zaradi svoje usode v življenju, toda ni bil, cenil je življenje samo. V tedanjih okoliščinah bi ga David lahko usmrtil. Bil je globoko hvaležen, ker je imel prednost jesti za kraljevo mizo in ponižno in lojalno se je podložil odločitvam kralja Davida. Mefiboset je zato pravi zgled človeka, ki je cenil, kar je imel, in ni objokoval tistega, česar ni imel. Bodimo tudi mi tako hvaležni kakor Mefiboset.