Jehova blagoslavlja tiste, ki si prizadevajo

»Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, zakaj mnogi bodo želeli vstopiti, pa ne bodo mogli.« (Luk. 13:24, EI)

NEPOPOLNI ljudje so nagnjeni k temu, da hodijo po poti najmanjšega odpora. Ljudje pogosto želijo mnogo od življenja, toda svojih želja nikoli ne uresničijo, ker se niso pripravljeni odgovarjajoče truditi. Nekateri so zadovoljni s sanjarjenjem in morda s priložnostno srečo na loteriji, in upajo, da bodo prišli do sredstev, s katerimi bi izpolnili svoje sanje. Mnogi delavci se borijo za večje plače ob krajšem delovnem tednu. Več denarja ob manjšem trudu je danes ideal večine ljudi. Vendar nekateri ljudje upoštevajo, da je še nekaj bolj dragocenega kot materialno bogastvo. Kaj je to?

Kaj bi lahko bilo za nas dragocenejše od Božjega priznanja, ki vodi do rešitve? Ali lahko pričakujemo, da bomo to dosegli brez truda? Čeprav je Bog naredil vse, kar je potrebno za rešitev človeštva, mar to pomeni, da bodo ljudje sami od sebe dobili rešitev brez kakršnegakoli truda? (Titu 3:4—7) Jezus Kristus je dal na to odgovor, ko je odgovoril na vprašanje: »Gospod, je li pač malo teh, ki se zveličajo?« Rekel je: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata; zakaj, povem vam, mnogi bodo želeli vstopiti, pa ne bodo mogli.« (Lukež 13:23, EI)

Ali si se voljan prizadevati za to, da bi živel v Božji pravični novi ureditvi? Mnogi ljudje bi radi živeli na Zemlji, brez bolezni in smrti. Toda kadar se tem ljudem ponudi preučevanje Biblije, se pogosto neprepričljivo izgovarjajo. In njihova nepripravljenost, da bi se iskreno potrudili, da spoznajo Boga, in če pri tem vztrajajo, jih bo prikrajšala za Božje priznanje. Vsi, ki želijo dobiti od Jehove priznanje, morajo biti voljni, da si prizadevajo, da napredujejo kot njegovi služabniki, da še bolje spoznavajo Stvarnika in žive v soglasju s tem spoznanjem. On jim bo seveda pomagal po svojem duhu, ki ga bodo dobili zato, ker so si želeli njegovega vodstva.

V življenju se lahko resnično marsikaj zamudi, če se človek ne trudi. V Pregovorih 26:15 nam je glede tega zapisan skrajnostni primer. Takole piše: »Lenuh pač vtakne roko v skledo, a težko mu jo je potegniti k ustom.« Glede duhovne hrane je stanje često temu podobno. Mnogi ljudje, ki imajo Biblijo, trpijo duhovno lakoto enostavno zato, ker se ne potrudijo, da bi jo vzeli s police in brali.

Razen z lenobo se nekdo lahko bori z negativnim mišljenjem, kadar se hoče truditi. Na primer če nekdo misli, da je pretežko iti po hišah in ljudem oznaniti biblijsko vest, mu bo to preprečilo, da bi s tem sploh poskusil. Često pa bi, če bi to le poskusil, videl, da je sposoben s pomočjo Božjega duha izpolniti nalogo.

Včasih zopet ljudje dvomijo v vrednost neke vesti zaradi njene enostavnosti. Morda preprosto ne vidijo smisla v tem. Naaman je bil mož, ki je skoraj padel v takšno zanko. Pripotoval je v Izrael z upanjem, da bo ozdravljen gobavosti. Kot ugleden mož je pričakoval, da mu bo prerok Elizej posvetil posebno pozornost. Toda Elizej ga ni osebno niti videl, le svojemu služabniku je naročil, naj reče Naamanu, da se sedemkrat okopa v Jordanu. Naamanu je bilo pod častjo, da bi se kopal v kalnem Jordanu. Pričakoval je spektakularno ozdravitev. Če ne bi poslušal nasvet svojih služabnikov, bi se Naaman vrnil v Damask gobav. Vendar se je pokoril Elizejevim enostavnim navodilom in bil ozdravljen. (2. Kralj. 5:9—14)

Razen tega je človeka morda strah, da ne bi komu ugajal ali da bi dobil negativen odgovor od tistih, ki so na oblasti, in takšen strah lahko ovira ljudi, da naredijo pozitivne korake. Nehemija iz petega stoletja pred n. št. je v tem pogledu dober zgled; ni dovolil, da bi ga premagal takšen strah. Čeprav je imel zaupen položaj točaja na dvoru kralja Artakserksa, Nehemija ni dovolil, da bi molčal zaradi tega, ker bi kralj morda zavrnil njegovo prošnjo ali mu zaradi nje zameril. Ko se je pokazala priložnost, je Nehemija molil k Jehovi in nato spoštljivo povedal kralju svojo prošnjo. Kralj mu prošnje ni le odobril, temveč je dal Nehemiji tudi pisma, ki so ga pooblastila, da se vrne v Jeruzalem in vzame gradbeni les za ponovno izgradnjo obzidja in vrat Jeruzalema iz kraljevih gozdov. (Neh. 2:1—8)

Kako pa je z nami? Nekateri kristjani se morda bojijo prositi svoje delodajalce za dopust, da bi obiskali kongrese s svojimi brati v veri. Če jim je morda letni dopust že določen, morajo vseeno prositi zanj; če se bojijo, da bi bili zavrnjeni in zato ne prosijo, zamudijo čudovit duhovni pouk. Nekatere krščanske žene obiščejo včasih samo polovico skupščinskih sestankov, ker mislijo, da bi jim njihovi neverni možje zamerili, če bi obiskovale vse. Toda nekatere med njimi morda nikoli niso vprašale o tem svoje može. Vendar nam lahko marsikatera žena, ki živi v podobnih okoliščinah, pove mnoga izgrajujoča doživetja, ker je vprašala svojega moža. Dejansko se to nanaša na razne stvari: če ne vprašamo, ne bomo dobili. (Primerjaj Matevž 7:7—11.)

Če želimo, da nas Jehova blagoslovi, se moramo naprezati, truditi. Da bi dosegel ta cilj, se upri vsaki težnji k lenosti, ne dovoli, da ti vzame pogum velikost ali navidezna enostavnost neke naloge in nikar se ne boj vprašati zaradi strahu pred negativnim odgovorom. Če gre za delovanje povezano s pravim oboževanjem, si lahko uspešen s pomočjo Jehovinega duha.