Zastopanje biblijske resnice

KO je potoval proti jugu, je človek delal, kar bi verjetno delal tudi ti v vlaku, avtobusu ali avionu: bral je. Bral je Biblijo in se soočil s problemom, s kakršnim si se že morda srečal tudi ti.

Poročilo v biblijski knjigi Dejanj apostolov govori, da je evangelist Filip ogovoril etiopskega potnika in ga vprašal: »Ali pa umeš, kar bereš? On pa reče: Kako bi neki mogel, če me kdo ne napoti?« (Dej. ap. 8:27—31)

Večina tistih, ki bero Biblijo, čuti potrebo po vodstvu. (Dej. ap. 8:27—31) To potrebo še stopnjuje dejstvo, da cerkve, ki uporabljajo Biblijo, učijo tako zelo veliko nasprotujočih si naukov. Zagotovo niso vsi ti različni nauki biblijska resnica. (1. Kor. 14:33) Toda kje bi mogli dobiti dragoceno pomoč pri iskanju in spoznavanju biblijske resnice?

Da bi se nudila prav takšna potrebna pomoč je začel izhajati časopis Stražni stolp. Zastopal naj bi glavne resnice Božje besede. Prva stran prve izdaje je jasno pokazala, da ni posvečen razširjanju nasprotujočih si cerkvenih naukov, temveč širjenju resnic Pisma, ki služijo za »poboljšanje, za vzgojo v pravičnosti«. (2. Tim. 3:16, 17) Zelo pomembno je, na primer vprašanje:

SI NESMRTEN ALI NISI?

Kadar se govori o tem, kaj piše v Bibliji, večina ljudi najprej pomisli na to, kaj jim ta knjiga lahko pove o njih in o njihovi prihodnosti. Često jih spominja na nekaj, kar so morda poslušali že od otroštva, namreč, da ima vsak človek neumrjočo dušo; večina cerkva uči tako. Zato mnogi ljudje upajo, da bo njihova duša po smrti odšla v nebesa k Bogu.

Je Stražni stolp odobraval takšna splošna verovanja? Nasprotno, v tej stvari je zastopal resnico Božje besede. V eni izmed prvih izdaj je pisalo v članku »Vstajenje«:

»Vsako stvarjenje je pravilno imenovano duša ali oseba. V tem smislu uporablja Pismo besedo duša. ... O ustvaritvi Adama beremo: ‚Tedaj upodobi Jehova Bog človeka iz prahu zemeljskega in vdahne v nosnice njegove dih življenja (ruah — isti dih, ki je bil dan živalim, pticam in ribam), in tako je postal človek živa duša (stvarjenje).‘ 1. Moj. 2:7.« — str. 1.

S pomočjo mnogih biblijskih stavkov je članek pokazal, da ob smrti duša — oseba — umre. (Ezek. 18:4; Ps. 33:19; Iza. 53:10—12) Ko neka oseba (duša) umre, se, kakor pravi Biblija, ne zaveda, oziroma je v spanju podobnem stanju, vse do vstajenja v bodočnosti. S čudežem vstajenja lahko nekdo dobi nesmrtno življenje v nebesih kot Jezus ali pa upanje na popolno življenje na rajski Zemlji. (Propov. 9:5, 10; 1. Kor. 15:16, 50—53)

Morda so bili nekateri ogorčeni, ko so prebrali takšne resnice na straneh tega časopisa, ker njihovi cerkveni voditelji tega niso učili. Toda časi se spreminjajo. Vedno več duhovnikov in teologov po vsem svetu priznava te biblijske resnice, ki jih že dolgo zastopa Stražni stolp. Upoštevajmo te primere:

Oscar Cullmann, profesor teologije univerze v Baslu in Sorboni, v Parizu, piše:

»Če bi danes vprašali preprostega kristjana ... kaj misli, da uči Nova zaveza o človekovi usodi po smrti, bi z nekaj izjemami dobili odgovor: ‚Neumrljivost duše.‘ Kljub temu kaže to zelo razširjeno mišljenje na eno največjih zmot krščanstva.« (Immortality of the Soul or Resurrection of the Dead (Nesmrtnost duše ali vstajenje mrtvih), 1958, str. 15.)

Baptistični teolog dr. Robert Laurin pojasnjuje:

»Nova zaveza ne uči o nesmrtnosti ‚duše‘, ločene od telesa, po Platonovem nauku. Dokončna človekova usoda je v telesu, v zemeljskem prizorišču.« (The Expository Times, februar 1961, str. 132.)

Robert Koch, katoliški profesor Stare zaveze v Rimu, piše:

»Duša ne obstaja kot neodvisna snov v telesu, kot v zaporu, odkoder bi se osvobodila ob smrti. ‚Duša‘ je človek v celoti. Človek nima duše, temveč je duša.« (Teologia della redenzione in Genesi 1—11, 1966, str. 69.)

»Redovnik« Pierre Pascal piše v francoskem časopisu La Vie Catholique:

»Biblija uči, da kadar človek umre, umre cela oseba. Toda obljubljeno mu je, da bo vrnjen iz neobstoja in ponovno oživljen ob koncu časa z vstajenjem.« (Julij 1975, str. 37)

Članek v južnoafriškem časopisu Hoffstad (3. junij 1975) pa se začenja z besedami:

»Kristjani naj odvržejo misel, ki poteka od grškega filozofa Platona, da se človek sestoji iz dveh sestavin: namreč telesa in duše, kot pravi prof. Adrio Konig, nizozemski reformator cerkve. Ni tistega ‚nekaj‘, duše, ki bi še naprej obstajala. ... Ob vstajenju bo človek zopet ustvarjen tak, kakršen je bil.«

Nekateri ljudje so morda presenečeni, da duhovniki priznavajo kaj takega. Toda to so biblijske resnice, ki jih ta časopis zastopa že vrsto let.

KAKO JE TO V ZVEZI S PEKLOM

Pojdimo s stvarjo korak dalje. Če je duša umrljiva in mrtvi čakajo na vstajenje v stanju brez zavesti, kako naj bi bil resničen nauk cerkva, da Bog pošilja hudobne ljudi v pekel, kjer se mučijo? Dejstvo je, da Biblija ne uči kaj takega. Stražni stolp je pogosto branil biblijsko resnico o tej zadevi; tukaj navajamo primer:

»Ugotavljamo, da je (pekel) prevod hebrejske besede šeol, ki pomeni preprosto stanje smrti. Ne posreduje niti najmanjšega pojma o življenju ali mučenju. ... Toda (duhovništvo) kljub temu še naprej oznanja to krivo predstavo o peklu, kar ni nič manj kot obrekovanje Božjega značaja.«

Ali sprejema duhovništvo danes biblijsko gledišče o peklu? Čeprav se nekateri upirajo to odkrito povedati, priznavajo, kar govori Biblija o »duši«, in pokazujejo, da »pekel« nima biblijske osnove. Danski pastor Kai Jensen je na primer priznal takšno situacijo:

»Neumno je govoriti o večnem prekletstvu. To ni krščansko. Bili so časi, ko so pridigarji govorili s prižnic o hudiču in neugasljivem ognju. Toda ti časi so minili.« (Hvor gaar vi hen? Kam gremo?, str. 119.)

Čeprav morda ljudje ne slišijo v svojih cerkvah več veliko o peklu, pa vendar nobena od njih ne uči, kaj o tej stvari govori Biblija. Mnoge cerkve mislijo kakor službeni tajnik Prezbiterijanske cerkve v Avstraliji, ki je rekel: »Nedvomno se izogibamo nebes in pekla, ker to preveč vznemirja ljudi. Dejansko ne bi imel nič proti, če bi o tem govoril z nekom, da bi uredil svoje misli.«

KOGA OBOŽUJEŠ?

Druga biblijska resnica, ki jo je zastopal Stražni stolp, je povezana z identiteto pravega Boga, ki ga obožujemo. Milijoni ponavljajo molitev imenovano »Oče naš«, ki jo je učil Jezus. (Mat. 6:9—13) Toda ali razmišljajo o pomenu besed: »Posvečeno bodi ime tvoje« in ali so opazili, da je Jezus poudaril pomembnost slavljenja Božjega imena? (Jan. 17:6; 12:28) Ali jim je ime neznano zato, ker se ga duhovniki izogibajo in prevajalci postavljajo na njegovo mesto besedo »Gospod« ali »Bog« v naši Bibliji?

Mnogi učenjaki danes priznavajo pomembnost tega imena. Katoliški teolog John L. McKenzi piše v Bible Dictionary (Biblijskem slovarju) 1965:

»Izraelski Bog je mnogo pogosteje imenovan z lastnim imenom kakor z vsemi ostalimi nazivi; ime ni identificiralo samo osebo, temveč razodevalo njen značaj.« (str. 316)

J. A. Motyer (Principal of Trinity Colege, Anglija) piše:

»Veliko izgubimo, če pri branju Biblije pozabimo gledati na besede-nadomestke (Gospod ali Bog) kot na Božje osebno ime. S tem, ko je svojemu ljudstvu povedal svoje ime, jim je Bog nameraval razodeti najgloblje poteze svojega značaja.« (The Lion Handbook to the Bible, 1973, str. 157.)

V Stražnem stolpu se je dosledno uporabljalo Božje ime. Na primer zatem, ko je bilo pojasnjeno, da pomeni hebrejska beseda el »bog«, je bilo v eni izmed izdaj rečeno:

»Jehova je glavni ‚el‘ in vlada nad vsemi ostalimi mogočnimi el-i. In naj bi vsi vedeli, da se ime JEHOVA ne nanaša na nikogar drugega kakor na najbolj vzvišeno Bitje — našega Očeta, in njega, ki ga je Jezus imenoval Oče in Bog.«

V nadaljnjih izdajah se je obravnavalo pomembno temo »Kdo bo slavil Jehovo?« To zavzemanje za Božje ime se nadaljuje. Odkar je izšel Novi svet-prevod Svetega pisma (1950—1961), se v njem najpogosteje citira, saj uporablja Božje ime celo v »Novi zavezi«, kjer to odgovarja dokazom. Profesor G. Howard, je pred nedavnim razpravljal o uporabi Božjega imena v »Novi zavezi«. Zanimivo je, da je poudaril:

»Razumno je verovati, da so pisci N(ove) Z(aveze) zadržali tetragramaton (Božje ime v hebrejščini) v biblijskem tekstu, ko so citirali iz (hebrejskih) Spisov.« (Journal of Biblical Literature, 1977, str. 63—83.)

Že leta pred tem je Stražni stolp opozoril na to dejstvo.

Profesor Howard je tudi rekel, da je verjetno prišlo do zmede v razlikovanju Gospoda Jezusa od Gospoda Jehove, ko se je pozneje odstranilo Božje ime in se ga zamenjalo z »Gospodom«; to je prispevalo k sestavi nauka o trojici, v katerega danes mnogi verujejo.

TROEDINI BOG?

Besede »Bog Oče, Bog Sin in Bog sveti Duh« gredo mnogim ljudem tako lahko z jezika. To je povzetek njihovega gledišča, da so v Bogu tri osebe, povsem enake in večne.

Toda Stražni stolp že dolgo spodbuja bralce, naj preiščejo, kaj Božja beseda dejansko govori o stvari tako, kot je Jezus večkrat pokazal, da ni enak svojemu Očetu, temveč je nižji od Jehove in njemu podložen. (Jan. 14:28; 17:3; 1. Kor. 11:3) Tako je na primer bilo objavljeno v eni izmed prvih izdaj skupaj z odgovarjajočimi biblijskimi stavki:

»Verujemo torej v enega Boga in Očeta in tudi v enega Gospoda Jezusa Kristusa. ... Toda to sta dve osebi in ne eno bitje. (6/82, str. 8) ... zato zavračamo celoten nebiblijski nauk, da so (Jehova, Jezus in Božji duh ali delujoča moč) trije Bogovi v eni osebi. (7/82, str. 2) Nauk o trojici se je pojavil v tretjem stoletju.«

Vedno bolj se priznava, da v Bibliji ni nauka o trojici, temveč da se je pozneje razvil v cerkvi. V švicarskem Vocabulaire biblique (1954, str. 72) se navaja: »Noben pisec Nove zaveze ne nudi jasnega zagotovila, da je Bog troedini.« Ian Henderson (z univerze v Glasgowu) piše v Encyclopedii International (1969):

»Nauk o trojici ni del apostolskega oznanjevanja, kakor se poroča v Novi zavezi.« (str. 226)

Londonski Observer je 3. decembra 1978 objavil:

»Eden britanskih vodilnih anglikanskih teologov, ugledni dr. Jeoffrey Lampe, ... je odločno izpodbijal zgodovinski krščanski nauk o trojici. ... Rekel je, da doktrina o trojici — po kateri sestoji Bog iz treh ‚oseb‘ — nima ‚velike‘ bodočnosti.«

Kadar se teologi omejijo na to, kar Biblija govori o Bogu in Kristusu, namesto na poznejše cerkvene doktrine, so rezultati često isti, kot jih že davno zastopa ta časopis. Iz Berlina piše doktor teologije J. Schneider:

»Jezus Kristus si ne prisvaja protizakonito Božjega mesta. Njegova edinost z Očetom ne pomeni popolne istovetnosti bitja. Čeprav je bil Božji Sin v času svojega predčloveškega obstoja v Božji podobi, ni podlegel skušnjavi, da bi postal enak Bogu (Filip. 2:6). ... Čeprav je popolnoma usklajen z Bogom, mu ostaja podložen.« (Theologisches Begriffslexikon um Neuen Testamant, 1965, zv. 2, str. 606.)

ODLOČILEN PONOVNI PRIHOD KRISTUSA

Z vstajenjem Jezusa je povezan še en dogodek, ki je velikega pomena za vse kristjane. To je Kristusova vrnitev ali njegov drugi prihod. Jezus je povedal svojim učencem to važno temo in oni so to nestrpno pričakovali. Malo pred njegovo smrtjo so ga rotili: »Povej nam, kdaj bo to? in kaj bo znamenje prisotnosti (grško: parousia) tvoje in koncu sestava stvari?« (Mat. 24:3, NS; Dej. ap. 1:6) Biblija je zaključena z Jezusovimi vznemirljivimi besedami: »Gotovo, pridem hitro!« — na kar je apostol Janez navdušeno odgovoril: »Pridi, Gospod Jezus!« (Razod. 22:20; 1:7)

Luteranska enciklopedija omenja, kako pomemben je bil ta nauk:

»V vsem upanju glede prihodnosti je prevladovala gotovost, da se bo Gospod vrnil in bo vedno s svojo skupščino. ... To upanje je dalo prvim kristjanom trdno zaupanje, da so vse sile in vse spremembe v tem svetu samo prehodne: Kristus prihaja!« (The Encyclopedia of the Lutheran Church, zv. III, str. 2149)

Kakšno nezaslišano nasprotje je v teh vplivnih verovanjih sodobnih teologov. Pred nedavnim je na primer dr. A. C. Thiselton (Chiefildska univerza, Anglija) podal povzetek glavnih verovanj:

»Katoliški teolog Teilhard de Chardin »ima kaj malo za reči o parousii (ali prisotnosti)«. Paul Tilitch predvideva »teologijo bodočnosti, v kateri parousia ne bo imela prave vloge«. Rudolf Bultmann »ima parousio za eshatološki mit«. J. A. T. Robinson trdi, ‚da Jezus sam ni pričakoval drugega prihoda‘. (Tvndale Bulletin, 1976, str. 27—53.)

Ker duhovniki ne poudarjajo Kristusove vrnitve, ta glavna resnica malo pomeni v življenju mnogih obiskovalcev cerkva. Upoštevaj samo en primer, ki pokaže resnost tega: Kristusov povratek vključuje dokončno zmago pravičnosti nad grešnostjo, kaj se torej dogaja z ljudskim zanimanjem za pravičnost, ko duhovni voditelji namigujejo, da se Jezus ne bo nikoli vrnil?

Vseeno je dosledno s Pismom in zgledom prvih kristjanov časopis Sionski stražni stolp in glasnik Kristusove prisotnosti (kakor se je prvotno imenoval) od svoje prve izdaje napovedoval in zastopal Kristusovo vrnitev in prisotnost.

Nadalje je to, kar smo videli v našem življenju — vojne, lakote, potresi, splošna nezakonitost — velik dokaz, da smo mi SEDAJ priče »znamenja Kristusove prisotnosti«, ki ga je Jezus napovedal. (Mat. 24:3—14) To pomeni, da je blizu konec sestava stvari! Gotovo te in druge biblijske resnice, ki smo jih pregledali, zaslužijo, da jih zastopamo, zlasti zato, ker je Jezus rekel, da tisti, ki ugajajo Bogu, ‚ga morajo oboževati v duhu in resnici‘. (Jan. 4:24, NS)