Odločitve, ki so prispevale k srečnemu življenju

Pripoveduje Margarita Königer

MOJEGA očeta so poklicali v nemško vojsko leta 1939, na začetku druge svetovne vojne. V naslednjih šestih letih sem ga redko videvala. Ves čas sem o vsem veliko razmišljala.

Čudila sem se, zakaj predstavlja sedaj po radijskih vesteh ubijanje zmago, medtem ko je bil prejšnja leta smrten slučaj žalosten dogodek. Če smo želeli poslušati določene postaje, smo morali zelo stišati radio, ker jih je bilo prepovedano poslušati. Pogosto smo videli bombardirane in požgane hiše. Moj brat je v vojski padel.

Obiskovala sem katoliško cerkev v Münchenu, kjer smo živeli. Po vsaki maši smo molili za borce in za vodjo Adolfa Hitlerja. Spomnim se, da mi je mama enkrat dala s seboj v šolo pismo za mestnega župnika, v katerem je prosila, naj se preneha moliti v korist vojne. Ni mogla razumeti, da bi takšne molitve lahko ugajale Bogu.

Po koncu vojne, leta 1945 se je oče vrnil iz taborišča. Postopoma so težave prenehale, več hrane je bilo na razpolago in München so pričeli obnavljati. Kot najstnica sem se veliko ukvarjala s športom, hodila v gledališče, opero in sodelovala v raznih družabnih dejavnostih.

Po zaključku gimnazije sem v sklopu programa o izmenjavi študentov dobila štipendijo za šolanje na višji gimnaziji v Združenih Državah. Vsi so bili prijazni z mano in lahko sem videla, da si pravzaprav vsi ljudje želijo mir. Čudila sem se, zakaj tedaj izgleda, kot da obstaja neka sila, ki peha ljudi v medsebojno nezaupanje in mržnjo.

Ko sem se vrnila domov, sem začela študirati kemijo na Tehnični univerzi v Münchenu. Sodelovala sem v študentski upravi, toda predlagane metode so me razočarale. Kako lahko pride do pravega miru, če ljudje dajejo na prvo mesto svoje osebne interese? Pričela sem se spraševati, če je v Bibliji odgovor na to. Je Biblija zares Božja beseda? Šla sem v veliko knjižnico v Münchenu, da bi nekaj raziskala.

PREPRIČLJIVI ODGOVORI

Kritike o Bibliji so si zelo nasprotovale. Želela sem najti resnico. Tedaj so nas na domu obiskale Jehovine priče. Od njih sem dobila knjigo Kaj je religija prinesla človeštvu?. Z mamo sva se menjavali pri branju te zanimive knjige, ki nas je seznanila z zgodovino religije in njenim vplivom na človeštvo. Končno sem videla, da sem našla odgovore, ki sem jih iskala.

To je bilo na primer vprašanje: Kaj je tisto, kar izgleda, da ljudi žene v nezaupanje in medsebojno mržnjo? Iz Biblije sem spoznala, da so to hudobne duhovne sile — satan, hudič in njegovi demoni. Biblija jih imenuje »svetovne mogočnike« in resnično pravi, da satan »zapeljuje vesoljni svet«. (Efež. 6:12; Razod. 12:9) Kako razumen in prepričljiv je bil ta odgovor, sodeč po brezbožnem, satanskem postopanju narodov!

To, da sem spoznala Božjo pripravo glede reševanja problemov Zemlje, mi je prineslo veliko veselja. Ne, rešitev ne bo prišla s pomočjo človeških nazorov ali uprave, kakor so jo predlagali posvetni vzgojitelji. Nasprotno, v Bibliji piše, da bo nova nebeška vladavina prevzela nadzor nad zemeljskimi zadevami. Ta bo odstranila sedanje hudobne svetovne vladavine. Jezus Kristus je učil svoje naslednike moliti: »Pridi kraljestvo tvoje. Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na Zemlji.« (Mat. 6:10) Pričela sem razumeti, da je to kraljestvo stvarna vladavina in da bo samo po njej prišlo do resničnega miru po vsem svetu.

ODLOČITVE, KI SO SPREMENILE MOJE ŽIVLJENJE

Ko sem spoznala ta Božji namen, sem pričela o njem govoriti drugim. Sčasoma sem se odločila, da posnemam Jezusa in prve kristjane ter služim Bogu iz vse duše. Toda bil je tu nekdo, s katerim sem želela deliti ta na novo odkrit smisel življenja.

To je bil študent, ki je delal z menoj v istem laboratoriju. Nameravala sva se kmalu poročiti. Toda on je postal silno nesrečen zaradi moje odločitve, da služim Bogu. Veliko srčnih bolečin sem doživela, ko sem videla, kako zelo se razlikujeta najini stališči v tej bistveni točki. Napeti odnosi so končno pripeljali do ultimata: ali on ali moja vera. Kmalu zatem sem s krstom simbolizirala svojo predanost, da služim Jehovi. Odločila sem se.

Kmalu zatem je bil mednarodni kongres Jehovinih prič »Božja volja« v New Yorku. Odločila sem se, da ga obiščem. Dobila sem delo na prekooceanski ladji in prispela junija 1958, približno mesec dni pred začetkom kongresa. Tisto poletje sem se s srcem odločila za polnočasno službo oznanjevanja. To sem naredila, ko sem se vrnila v München. Dopoldne sem delala v zastopništvu za patente, popoldne in zvečer pa sem obiskovala ljudi z dobro vestjo o Kraljestvu.

POSEBNE NALOGE IN GILEAD ŠOLA

Leta 1959 so me povabili, da služim tam, kjer je bilo še posebno potrebno oznanjevati Kraljestvo. Z Gerdo, mojo sodelavko, sva bili poslani v majhne vasi v Steiger-Waldu (Nemčija). V tej gričevnati pokrajini sva pričeli oznanjevati Božjo besedo tako, da sva pešačili, se vozili s kolesom in pozneje z malimi motornimi kolesi. Večina ljudi v tem področju je bila katoliške vere. Nekolikokrat so ljudje za nama metali kamenje in cerkveni zvonovi so zvonili v znak alarma, ko sva prišli oznanjevat iz Biblije. Kljub temu je nekoliko ponižnih ljudi sčasoma sprejelo resnico Božje besede.

Z Gerdo sva bili zelo srečni in sva se počutili podobno kakor prvi kristjani, ko sva iskali Gospodove »ovce«. Pogosto sva se pozno zvečer, ko sva se vračali domov, čudili mirnemu zvezdnatemu nebu, ki so ga zasenčevala visoka drevesa. Kako hvaležni sva bili Bogu za obljubo, da bo iz Zemlje naredil raj, kadar sva ob sončnih dneh počivali na travniku ali ob potoku. Po treh letih sva dobili vsaka svoje področje, toda Gerda mi je še vedno kakor rodna sestra.

Skoraj šestnajst let je že, odkar skupaj delava z novo sodelavko, Gizelo. Jeseni leta 1962 sva bili dodeljeni v Pariz, Francija. V tisti deželi je bilo takrat manj kot 20 000 Jehovinih prič, medtem ko jih je sedaj več kot 67 000. Navdušujoče je bilo, najti zainteresirane ljudi in jih poučevati iz Božje besede. Vsak dan znova sem se veselila, da sem se odločila za polnočasno službo oznanjevanja.

Leta 1965 sva bili z Gizelo povabljeni v Gilead šolo za šolanje misionarjev. Ta šola se nahaja v New Yorku, kjer je takrat živelo in delalo več kot 1000 ljudi. Sedaj šteje ta družina skoraj 2000 članov. Meni se je zdelo to najino šestmesečno bivanje podobno dolgemu mednarodnemu kongresu biblijskega pouka in skladnega sodelovanja. Ko smo zaključili naš enainštirideseti razred, smo jokali ob misli, da bomo morali zapustiti svoje prijatelje.

Najino novo področje je bil Madagaskar, velik otok v Indijskem oceanu ob afriški obali. Kakšni bodo tam ljudje? Bova sposobni doseči njihova srca z biblijsko resnico in postati njihovi prijateljici?

ŽIVLJENJE NA MADAGASKARJU

Ko se je letalo spuščalo proti glavnemu mestu, Tananarive, sva vznemirjeni opazovali neskončne griče in doline, pokrite z riževimi terasami. Na letališču je čakalo dvajset prijateljev, da naju pozdravi. Počutili sva se kakor doma. Zvečer, ko sva se vračali s krščanskega sestanka, so svetlikajoče zvezde izgledale drugače. Zvezdnato nebo je bilo drugačno, to pa zato, ker sva bili na južni polobli. Videli sva, da so naši krščanski bratje in sestre tukaj prav tako prijazni kakor kjerkoli drugje.

Preden sva odšli na jug, služit v malo mesto Fianaransoá, sva obiskali štiritedenski tečaj za malagasy-jezik, ki je trajal enajst ur dnevno. Njegova osnova se razlikuje od kateregakoli evropskega jezika, zato sva se spraševali, če bodo sploh kdaj ljudje razumeli, kar bova govorili. Vendar si bolj potrpežljivih in vljudnih poslušalcev nisva mogli želeti. Ko sva obiskovali ljudi, da bi jim pojasnjevali Biblijo, sva naleteli na veliko cenjenje in gostoljubnost. Pogosto se je zbralo veliko družinskih članov, ki so pozorno poslušali.

Postopoma sva se navadili njihovih običajev. Za tujca je na primer določeno, da sedi blizu vhoda, če ni povabljen naprej v hišo. V prijateljskem in mirnem ozračju sva kmalu podzavestno pričeli posnemati običaj priklanjanja in nudenja desne roke, medtem ko je levica pod desnim zapestjem. Četudi nama v začetku ni šlo, je vsakdo videl, da se učiva in se nama je prijazno nasmehnil.

Ljudje so zares kulturni. Celo stare matere po vaseh so rade brale Biblijo in biblijsko literaturo. Za literaturo so radi menjavali blago. Otroci so tekali za nama in zamenjavali riž za Stražni stolp in Prebudi se!.

Mnogi ljudje v Fianarancoi so rekli, da so Norvežani, kar naju je v začetku zelo presenečalo. To je pomenilo, da pripadajo norveški luteranski cerkvi. Drugi so bili katoličani, toda vsi so izvajali glavno verovanje Madagaskarja, oboževanje prednikov. Precej hiš ima v bližini podzemno izbo, pokrito z malo hišico. Preden sva se naučili razlikovati, se je zgodilo, da sva trkali na grobove med oznanjevanjem od vrat do vrat. Eden od religioznih običajev je bil, da vsakih nekaj let jemljejo kosti iz grobov in jih ovijajo v posebno novo platno, kar so spremljala velika slavja.

Religiozni voditelji so se jezili, ker sva pomagali ljudem razlikovati med nauki Jezusa Kristusa in njihovimi filozofijami in običaji. Nekega dne sva bili nenadoma povabljeni v Tananarive, kjer so nama rekli, da morava kot misionarki nemudoma zapustiti deželo. Težko sva se poslovili od naših dragih bratov in biblijskih študentov.

S solznimi očmi sva šli zadnjič po skalnatem predelu. Evkaliptusi, mimoze in bambusovo drevje, riževa polja in rdeče glinaste hiše so v naju vsadili neizbrisno sliko. Več kot štiri leta nama je bil ta otok domovina. Pozdravili sva se z malagaškimi prijatelji, še enkrat občudovali ognjeni sončni zahod na otoku ter vstopili v letalo.

Ob polnoči smo pristali v Nairobiju, Kenija, v vzhodni Afriki. Mnogi prijatelji so naju prišli pozdravit. Tukaj sva štiri tedne obiskovali tečaj za jezik swahili. Po ravni glavni cesti sva se odpeljali v najino novo področje, Nakuru. To je majhno poljedelsko mesto s hišami v zahodnem slogu, naslonjenimi na pobočje ugaslega ognjenika Menengai. To ni daleč od jezera Nakuru, kjer je veliko rožnatih flamingov. Tukaj sva našli sijajno skupščino bratov in sester.

Večji podvig je bila gradnja lepe kraljevske dvorane za naše sestanke. Meščani so bili presenečeni, ko so videli, kako moški, ženske in otroci vseh rodov in raznih ras delajo skupaj — nosijo kamenje, mešajo beton, sekajo drva, zabijajo in barvajo. Le nekaj let prej, v času gibanja Mau-Mau, so se ljudje iz teh plemen medseboj pobijali. To nam je dalo veliko priložnosti za pojasnjevanje, kako je prišlo do te mirne enotnosti.

Kakor je bilo pričakovati, se vesti o Božjem Kraljestvu, ki smo jo oznanjevali, niso vsi veselili. Nekateri ljudje, očitno religiozni voditelji, so kenijski vladi napačno predstavili naše delovanje. Nekega dne smo dobili obvestilo, da bo naše delo v Keniji prepovedano in da moramo mi, misionarji, deželo zapustiti. Množica bratov in sester je prišla na nairobijsko letališče, da naju spremi ter pokaže svojo ljubezen in močno vero v Jehovo. K sreči je kenijska vlada spoznala, da se Jehovine priče zares držijo zakona in je prepoved umaknila.

Najino naslednje področje je bil Dahomej (sedaj Benin) v Zahodni Afriki. Valujoče kokosove palme ob prostranih ploskvah peska in modri ocean skupaj s tradicionalno obleko domačinov so naredili na naju prijeten prvi vtis. Toda to, kar naju je najbolj prevzelo, je bila radostna skupina prijateljev, ki naju je pozdravila na letališču v glavnem mestu Kotonou. Lepa podružnična zgradba je vključevala misionarski dom, kraljevsko dvorano in vrt. Toda povabili so naju, naj se preseliva v Parako, mestece, ki je ležalo en dan vožnje z vlakom proti severu.

Vlakovodja je bil Jehovina priča in je skrbel za naju; nekaj časa nama je dovolil, da sva se vozili z njim na čelu vlaka. Proti severu je postajal predel vedno bolj suh, čeprav je bilo veliko dreves, kot tikova drevesa, akacijeva drevesa in baobab. Na cilj sva prišli kmalu zatem, ko je padla noč; piščalke in rogovi so najavili naš prihod kot dogodek dneva. Kako bova na prepolni postaji spoznali naše brate in sestre? Toda dovolj je bilo videti nasmejane obraze, ki jih nisva še nikoli prej videli in ki so se pojavili pred oknom vagona. Spoznali so naju!

Malo skupščino v Parakou so sestavljali člani raznih plemen in jezikov. Sestanki so bili v francoščini. Medtem ko sva bili tam, so zgradili lepo dvorano. Pri delu so pomagali mnogi ljudje, s katerimi smo preučevali Biblijo. Med njimi je bila tudi žena iz nomadskega plemena Peulh, iz notranjosti zahodne Afrike. Malo pozneje je postala oznanjevalka »dobre vesti«. Oznanjevala je v mnogih jezikih, ki jih je znala.

Krajevni običaji so bili v Parakou še vedno zelo močni. Ko je umrl kralj, je bil glavni trg, središče vseh dejavnosti, zaprt štiri mesece. Njegovi pristaši in privrženci novega kralja so prirejali velike shode na konjih. Noči so bile napolnjene z zvoki bobnov, ki so spremljali ceremonije.

Zatem, ko sva več kot leto dni služili v Parakou, so oblasti zahtevale, da prekineva s službo oznanjevanja od hiše do hiše. Zaprli so nekaj bratov in nekaj mesecev pozneje sva odšli v Kotonou in se poslovili od domačih bratov in sester, ki so dalje neopazno oznanjevali.

Bolj ko so se širile omejitve s strani vladavine, bolj so bratje poudarjali misli iz Stražnega stolpa, ki so se nanašale na preganjanje, da bi se pripravili nanje. Nekatere so silno pretepli, ker niso vzklikali revolucionarnih parol.

Ko sva se z Gizelo nekega dne vračali iz mesta, sva videli, da so zgradbo podružnice obkolili oboroženi možje. Pustili so naju v zgradbo. Naslednji dan so zgradbo pozorno preiskali možje v uniformah, oboroženi z strojnicami. Dva od njih sta ugibala, kaj bi pomenili imeni Elija in Elizej, ki sta jih našla med mojimi beležkami. Končno sva jima pojasnili, da sta bila to dva Božja preroka, ki sta živela pred 2 500 leti!

Odpeljali so nas v zgradbo narodne varnosti, kjer so nama rekli, da morava naslednji dan zapustiti deželo. »Ker ste kristjani, vam zaupamo«, je rekel neki oficir, »zato lahko nocoj prenočita v vašem domu.« Naslednji dan sva gledali, kako je večina naših misionarjev odšla v Nigerijo. Tisto popoldne naju je policist peljal do meje republike Togo. Ko je odšel, naju je šofer peljal vse do podružnice Jehovinih prič v Lomi.

Kako tolažilno je bilo, biti z našimi brati v Togu! Kako veseli sva bili, da sva spet lahko hodili od hiše do hiše z vestjo Kraljestva! Po nekaj tednih, ki sva jih preživeli v Togu, je prišel čas, da odideva na najino novo področje.

Maja leta 1976 sva prišli v Gornjo Volto. Skozi to čudovito deželo sva potovali dva dni, in prispeli v Uagadougou, kjer je bil misionarski dom. Kmalu sva končali tečaj iz maurskega jezika in pričeli oznanjevati ljudem tega področja v francoščini in v lokalnem jeziku. Zelo srečna sem, da sem tukaj in da lahko pomagam številnim ljudem, ki se zanimajo za biblijsko resnico.

DRUŽINA PRIJATELJEV RAZŠIRJENA PO VSEM SVETU

Nikoli nisem obžalovala odločitve, da uporabim svoje življenje v Jehovini službi. Ker sem diplomirala iz kemije, bi bila lahko naredila uspešno kariero v materialnem pogledu, toda to imam za ničevost v primerjavi s prednostjo, pomagati ljudem v Nemčiji, Franciji, na Madagaskarju, v Keniji, Beninu in sedaj v Gornji Volti, spoznati resnico o čudovitem Božjem namenu. Ne morem si predstavljati bolj zadovoljnega in koristnega življenja, polnega dogodivščin in novih izkušenj.

Pred nedavnim sem obiskala v Münchenu mojo drago mamo, ki je blizu osemdesetih let, ki pa še vedno pokazuje močno vero in pomaga drugim spoznavati Božjo resnico. Srečna je, ker sem v misionarski službi. Potovanje tja in nazaj v Gornjo Volto naju je z Gizelo spodbudilo k razmišljanju o tem, kako sva blagoslovljeni.

Na letališču v Parizu sva srečali prijatelje, s katerimi sva služili pred mnogimi leti. Naše veselo izmenjavanje spominov in novic je malo pred polnočjo prekinila potreba po počitku. Med kratkim postankom v Niameyu, v republiki Niger, je prišlo na letališče nekaj afriških prijateljev, ki sva jih spoznali v Beninu. Naše živahno pozdravljanje in pogovori so navedli nekega letališkega uslužbenca, da je poizvedel, kakšna skupina smo, da se črnci in belci tako sproščeno družijo.

Končno se je naše letalo spustilo blizu letališke zgradbe v Uagadougou. Nasmejani obrazi naših prijateljev, ki so nama mahali z razgledne ploščadi, so odražali najino radost, da sva ponovno z njimi. Zares, globoko in zadovoljujoče veselje je biti del družine pristnih bratov in sester po vsem svetu. Tudi ti se odloči, tako da ti bo življenje prineslo tako prisrčne blagoslove!