Eliab — Judejec, neprimeren za kralja

IZ prerokbe, ki jo je izrekel patriarh Jakob na smrtni postelji, se jasno vidi, da bo nekega dne zavladalo potomstvo Jude, njegovega četrtega sina. Jakob je rekel: »Ne vzame se žezlo (kraljevska suverenost) od Jude, niti vladarska palica (moč poveljevanja) izmed nog njegovih, dokler ne pride šilo (Mesija) in njemu bo pokorščina narodov.« (1. Moj. 49:10) Kdo pa naj bi bil prvi Judejec, ki bi izvajal kraljevsko moč in oblast?

Na to vprašanje je bilo odgovorjeno več kot 600 let po tistem, ko je Jakob izrekel prerokbo. Prerok Samuel je bil poslan v Betlehem, da tam mazili za kralja enega od sinov Jeseja, Judejca. S človeškega stališča gledano bi se izbralo Eliaba, Jesejevega prvenca. Bil je mož, ki je zbujal pozornost, visok in lep. Ko ga je Samuel videl, si je rekel: »Gotovo je maziljenec Jehovin.« (1. Sam. 16:6) Pa ni bilo tako. Jehovina beseda se je glasila: »Ne glej lica njegovega, ne visokosti njegove postave, ker sem ga zavrgel: zakaj ne gledam, kar gleda človek. Človek namreč gleda, kar je pred očmi, Jehova pa gleda v srce.« (1. Sam. 16:7) Kasnejši dogodek v Eliabovem življenju je jasno pokazal, zakaj za kralja ni bil primeren.

Ko je izbruhnila vojna med Filistejci in Izraelci, je bil Eliab v vojski kralja Savla. On in ostali možje so slišali, kako je Goliat, filistejski prvoborec, izzival: »Danes sem spravil v sramoto vojne vrste Izraelove; dajte mi moža, da se skupaj bojujeva!« (1. Sam. 17:8—10)

Kako je reagiral Eliab? Je pokazal vero v Jehovino sposobnost, da mu da zmago v boju z Goliatom? Ne, Eliab se ni potrudil, da bi bil pogumen. Očitno je reagiral tako kakor ostali Izraelci. Biblija poroča: »In ko Savel in vsi Izraelci slišijo te besede Filistejca, se prestrašijo in se silno boje.« (1. Sam. 17:11)

Filistejec Goliat je zasmehoval Izraelce vsako jutro in vsak večer celih štirideset dni. (1. Sam. 17:16) Med tem je Jesej poslal Davida, svojega najmlajšega sina, ki ga je Jehova izbral za kralja, v izraelski tabor, da Eliabu in njegovima dvema bratoma kakor tudi tisočniku nese hrano. Jesej je rekel Davidu: »Obišči svoje brate in poglej, ali se jim dobro godi, in prinesi znamenje od njih.« (1. Sam. 17:18) Jesej je očitno želel vedeti, kako gre njegovim trem sinovom, in je želel »znamenje« ali dokaz, da so živi in zdravi.

Ko je prišel David v tabor, je slišal bojne krike. Svoje stvari je pustil čuvaju prtljage in naglo stekel v bojne vrste, da bi govoril z brati. Ko je poizvedoval po njihovem počutju, je stopil Goliat naprej in z močnim glasom zasmehoval izraelsko vojsko. Ko je David o tem spraševal može okrog sebe, se je Eliab razjezil. (1. Sam. 17:20—28)

Davidu je rekel: »Zakaj si prišel doli? In pri kom si pustil tistih malo ovac v puščavi? Dobro poznam tvojo prevzetnost in srca tvojega hudobnost! Kajti prišel si doli, da gledaš bitko.« (1. Sam. 17:28) Eliab je, ne da bi najprej izvedel za dejstva, prenagljeno sklepal o svojem bratu. Sklepal je, da je David zapustil ovce, čeprav bi že izguba ene same pomenila za družino resen udarec. Toda to ni bilo res. Za varnost očetove črede je David že prej ubil medveda in leva. (1. Sam. 17:34, 35) Eliabova skrb za ovce je pokazala tudi njegovo neuravnovešeno stališče. Razjezil se je zaradi stvari, ki je bila v primerjavi z nezaslišanim Goliatovim izzivanjem precej nepomembna. Filistejec je dejansko zasmehoval Jehovo, Izraelovega Boga. Tega se je David dobro zavedal.

Oprt na svoje domneve je šel Eliab še dalje. Obtožil je Davida, da je domišljav in predrzen in da je sam od sebe prišel na bojišče. Obsodil ga je tudi, da ima napačne nagibe in pokvarjeno srce. Za vzrok je Eliab navedel: »Prišel si doli, da gledaš bitko.« To pokaže, da je Eliab mislil, da je mlajši brat odšel z dela, da bi videl nekaj napetega.

David se je branil pred krivimi obtožbami z besedami: »Kaj sem storil zdaj? Ni li mi razloga za to?« Dejansko je David hotel reči: ‚Kakšno osnovo imaš za takšne obtožbe? Kaj sem v resnici storil? Ali nimam pravice vprašati, da bi izvedel, za kaj gre?‘ To je zadevo uredilo. David je povpraševal naprej in končno je dokazal svojo globoko vero v Jehovo in premagal Goliata. (1. Sam. 17:29, 36—51)

Kako prepričljivo prej omenjeni dogodek pokaže, zakaj Eliab ni bil izbran za kraljevanje. Brez vsakih tehtnih dokazov je svojega brata hitro obdolžil napačnih nagibov. Manjkalo mu je prave vere v Jehovo; zato ni proti zasmehovanju Filistejca Goliata ničesar ukrenil. Ni spoznal, da je važnejše Jehovino ime očistiti sramote, ki mu jo je nanesel Filistejec, izgleda, da je bil bolj zainteresiran za nekaj ovc. Brez dvoma mož, ki je pokazoval tako malo vere, hrabrosti in uravnovešenega presojanja, ni mogel biti od Jehove izbran za kralja. Jehova, ki preiskuje srca, ni storil narobe, ko je izbral Davida, Jesejevega najmlajšega sina, namesto prvorojenca. (1. Sam. 13:14)