Ali ceniš svojo zasebnost?

BIL je mlad človek, ki je cenil svoje zasebno življenje. Ni bil puščavnik ali menih v samostanu, ne, bil je družaben. Skoraj vsak dan ga je obkrožala množica ljudi. Bil je učitelj. Poročila, ki jih imamo o njem, pokažejo, da je bil največji učitelj na Zemlji. Živel je za neprestano dajanje, vendar je občasno poskrbel, da je imel tudi nekaj časa za sebe.

Vedel je: ljudje potrebujejo za notranji mir in osebno zadovoljstvo čas — čas za razmišljanje, premišljevanje in razglabljanje. Ker je bil zelo veren človek, je vedel, da je potrebno še več, občutil je potrebo po molitvi. Kratka ločitev od bližnjih je zanj pomenila priložnost, da se najgloblje preišče v prisotnosti svojega Boga in da se pristno približa nebeškemu Očetu.

Globoko samopreiskovanje, ki je vključevalo tudi polno poznavanje Svetih spisov, mu je omogočalo obdržati ravnotežje in samozavest v osebnih lastnostih celo tedaj, če bi bil dolgo sam. Različna poročila o njem povedo, da se je »umaknil v puščavo« ali »na samoten kraj«. Beremo o tem, da je šel pred zoro »na samoten kraj«, da bi »tam molil« (Luk. 5:16; Marko 1:35).

Ta mladi mož je bil Jezus Kristus. Kljub neprestanemu navalu množice ljudi in druženja s stalnimi spremljevalci, je Jezusu nekako uspelo, da je obdržal svojo zasebnost.

SI TI »ZASEBEN ČLOVEK«?

Kako pa je s teboj? Meniš, da se izplača imeti čas zase? Ali iščeš, ko si razburjen, samoto? Ali se kdaj ‚razgovarjaš v srcu svojem na ležišču svojem in se pomiriš‘? (Ps. 4:4). Mlada žena in mati, ki je doživela hude družinske krize, se je za nekaj časa umaknila od svojih prijateljev, kar pa jih je užalilo. Toda njen mož je pojasnil: »Marija je zelo zaseben človek. Dajte ji časa! Uredila bo svoje občutke in misli.«

Je bilo narobe, da je Marija »zaseben človek«, ki potrebuje čas, da razčisti sama s seboj? Ne, dokler ni svoje samote uporabila za tuhtanje in gojenje maščevalnih občutkov do drugih ali za umik, podaljšan v izolacijo, vse dokler ne bi postala odklonilna, vase zaprta osebnost. »Kdor se razdružuje, svojega išče poželenja in protivi se vsemu, kar bi mu bilo v blaginjo (je proti vsaki praktični modrosti, NS)« (Preg. 18:1). Toda če v času samote človek dovoli, da mu misli in občutke vodijo koristna načela, se lahko samota pokaže kot zdrav proces, iz katerega izhajajo bistre misli in uravnovešeni občutki.

V koliki meri si ti zaseben človek? Ali kdaj uživaš v svoji samoti? Če imaš vznemirjeno vest, ali se lahko sam iskreno soočiš s problemom in nato popraviš stvar? Ti koristi razmišljanje o novo naučenih stvareh? Se trudiš razširiti svoje razumevanje stvari? Ali rad razmišljaš o plodnih vprašanjih in problemih?

Ali pa si bolj podoben ljudem, katerim, kot izgleda, manjka miselna sposobnost ali so do sebe celo brez občutkov? Takšni ljudje ne bi, morda pa niti ne znajo, uživali v lastni družbi. Izgleda, da se čutijo prisiljeni biti čim več med ljudmi. Izgleda, da ne bi mogli sami misliti, če ne bi govorili z nekom. Brez razlike izgovorijo vse, kar jim gre skozi razum in srce. Kaj bi se zgodilo s takšnim človekom, če bi ga zaprli v samico? Kaj bi se zgodilo s teboj?

NOTRANJI RAZVOJ

O čem razmišljaš, če se ponoči prebudiš? Sanjariš? Psalmist David se je naučil izkoristiti čas, če je bil buden: »Ponoči me poučujejo obisti moje« (Ps. 16:7).

Mnogi ljudje mislijo, da bodo, če se dolgo in globoko preiskujejo, končno odkrili zaklad globokih resnic in misli. Morda je res, da nam bo globoko in vztrajno »prodiranje v dušo« pomagalo bolje razumeti naše poglede, težnje, stališča, občutke, ambicije, hrepenenja in podobno. Če pa se opremo na Biblijo kot na našo smernico, nas bo poučila, da moramo mnogo tega, kar smo našli v sebi, popraviti, celo odvreči, da, nadomestiti z novim jazom. Pokazala nam bo, da smo znotraj zelo podobni posodam ali shrambam — dovzetnim, toda precej praznim. Lahko sprejemamo in uporabljamo znanje in modrost in napredujemo v razsodnosti. Toda ves ta material za intelektualno gradnjo mora priti iz izvora izven nas. »Modrost pride v srce tvoje in znanje bo prijetno duši tvoji, razsodnost bo pazila nate, umnost te bo stražila,« pravi navdihnjeni pregovor. In drugi kaže na sigurni Izvor znanja: »Upaj v Jehovo iz vsega srca svojega, na umnost svojo pa se ne zanašaj. Na vseh potih ga spoznavaj in on ravne naredi steze tvoje« — Preg. 2:10, 11; 3:5, 6.

RAZVIJATI MISELNE SPOSOBNOSTI

Osebna samota je lahko čas za razmišljanje, preučevanje, za razvijanje miselnih sposobnosti. Da, morda imamo prirojen talent za glasbo ali atletiko. Toda kaj, če ga ne razvijamo? Izgine, kot da ga nikoli nismo imeli. Tako je tudi s sposobnostjo razmišljanja. Razvija se le toliko, kolikor sprejemamo informacije, izkušnje in se učimo.

Sposobnost razmišljanja ni lahko razvijati. To je res mučno duhovno delo. Vzemimo, da želimo razviti neko posebno miselno sposobnost, na primer, sposobnost ocenjevanja ljudi do zanesljive stopnje. Najprej razmišljamo o osebi, ki jo poznamo. Lahko jo vidimo, slišimo, otipljemo in razpoznamo s fizičnimi čutili. Ali takšno razlikovanje vključuje razmišljanje? Ne. Ali se nam ne vmešajo takoj, ko začnemo razmišljati o osebi, naše emocionalne reakcije do te osebe? Preden sploh začnemo premišljevati — mar se niso že pojavili naši občutki o tej osebi — ali ne občutimo naklonjenost-nenaklonjenost, spoštovanje-nespoštovanje, zaupanje-nezaupanje, emocionalne reakcije že pred začetkom intelektualnega ocenjevanja?

Vzemimo, da se prisilimo RAZMIŠLJATI o tej osebi. Razmislimo o njenih pogledih, stališčih, obnašanju, sposobnostih, dosežkih in podobnem. Kako dobro poznamo takšne kvalitete pri nekomu? Ali bi lahko logično napovedali, kako bo ta oseba reagirala pod danimi okoliščinami? Ocenjevanje umskih, emocionalnih in duhovnih lastnosti nekega človeka zahteva sposobnost razmišljanja. Srečamo se z nečim neotipljivim, ki je višje od razlikovanja s samo fizičnimi čutili vida, sluha in dotika. Istočasno moramo biti prepričani, da se niso naši občutki neopaženo vrinili v razmišljanje ter iztirili potek razuma.

REŠEVANJE SPORA MED SRCEM IN RAZUMOM

Srce ali središče občutkov teži za obvladanjem glave, središča razuma. Privlačna moč seksa na primer lahko popolnoma preusmeri zdravo razsojanje, pa celo tudi vest. Razum lahko prekomerno dela, načrtuje, kroji in prizanaša, da bi zadovoljil čutni želji. Zato svetuje Biblija: »Bolj nego vse, kar je stražiti, čuvaj srce svoje, kajti v njem so viri življenja« (Preg. 4:23). Nadvse je treba poučevati in šolati srce, da reagira na biblijsko vodstvo. Naučiti se mora ceniti duhovne lastnosti. Te lastnosti izvirajo iz Božjega srca. Ljudje bi se morali zanje navdušiti, ker so ustvarjeni po podobi svojega Stvarnika (1. Moj. 1:26). »Ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrotljivost, zvestost, krotkost, samoobvladanje« — to se v listu Galatom 5:22, 23 našteva kot sadovi Božjega duha.

Poišči v Pismu s pomočjo Konkordance besede »ljubezen«, »radost«, »mir«. Tedaj boš začel razumevati, kako veliko je snovi za preučevanje in osebno razglabljanje, če iščeš razsodnost. Teži za tem, da bi razumel lastnosti svojega Stvarnika, v želji, da bi postale del tvoje osebnosti. Če ga želiš posnemati, ti je potrebna njegova pomoč, zato je molitev skupaj s študijem nenadomestljiv del procesa dosezanja razsodnosti. Vse to zahteva nekaj samote.

POTREBA PO ZASEBNOSTI

Ko je bilo Jozuetu zapovedano, da pelje izraelski narod v obljubljeno deželo, ga je Jehova poučil, da se trdno drži »knjige postave«, dane po Mojzesu. »Polglasno jo beri dan in noč« (Jozua 1:8, NS). Jozue je moral porabiti nekaj časa za zaseben, pobožen študij z molitvijo. V našem prevodu piše na tem mestu: »Premišljaj (jo) dan in noč.«

Psalmist Asaf pojasnjuje: »V srcu svojem premišljam in duh moj temeljito preiskujem« (NS). »Pogovarjam se s srcem svojim in preiskujem duha svojega.« »Duh moj premišlja.« »Ponoči premišljujem v svojem srcu, razmišljam.« (Psalm 77:6, navedeni razni prevodi Biblije).

»Za to skrbi (ali premišljaj), v tem bivaj«, je poudaril apostol Pavel v nasvetu mlademu Timoteju (1. Tim. 4:15). Drugič je pisal: »Premišljaj stalno o tem, kar pravim« (2. Tim. 2:7, Nova angleška Biblija).

Da bi izvrševali te važne stvari kakor Jezus, bo koristno, da v našem življenju v razumni meri uporabimo čas za osebno samoto, zasebnost, za razmišljanje, preučevanje in premišljevanje v molitvi.