Četrti in peti »blagor«

Jezus je v pridigi na gori rekel o četrtem ‚blagru‘ naslednje: »Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, ker oni bodo nasičeni.« (Mat. 5:6) V poročilu po Lukežu se ta ugotovitev takole glasi: »Blagor vam, ki ste sedaj lačni, ker boste nasičeni.« (Luk. 6:21)

Iz Lukeževega evangelija bi smeli sklepati, da je govoril Jezus izključno o ljudeh, ki so lačni dobesedne hrane. Vendar je iz Matevža razvidno, da je mislil tiste, ki močno hrepenijo po pravičnosti. Obe mišljenji se ujemata. Dobesedno lačni in žejni ljudje se pogosto zelo zavedajo krivic sedanjega sestava stvari. Zato je njihova lakota ali želja videti, kako prevlada pravica, lahko vedno večja.

»Pravičnost«, o kateri je govoril Jezus, pomeni lastnost pravičnosti, ki se popolnoma ujema z Božjo voljo in zapovedmi. Ko je rekel Psalmist, da je njegova duša onemogla od težnje za Božjimi pravičnimi sodnimi odločitvami, je izrazil misel, podobno Jezusovi. (Ps. 119:20; primerjaj z Izaijo 26:9, 10.)

V nasprotju s tem napovedovanjem sreče, je Jezus rekel: »Gorje vam, ki ste sedaj nasičeni, ker boste lačni.« (Luk. 6:25) Tisti, ki so »siti«, so zadovoljni s tem, kar jim ta svet nudi. Čeprav morda trdijo, da verujejo v Boga, ne priznavajo, da ga resnično potrebujejo, niti ne težijo za njegovimi pravičnimi merili (Razod. 3:17). Toda čas stiske lahko v trenutku povzroči lakoto za Božjim vodstvom. To se bo uresničilo še posebno tedaj, ko bo Bog pokončal sedanji sestav stvari v prihajajoči »veliki stiski« (Mat. 24:21; Razod. 7:14). Tedaj bodo te prehodno zadovoljne osebe »lačne«. Njihovo obupno iskanje pomoči in Božjega vodstva se ne bo upoštevalo. (Primerjaj 1. Samuelova 28:4—6; Psalm 18:41; Pregovori 1:28—32) V tem času bodo občutili brezupno »lakoto in žejo« za poslušanjem Jehovine besede. (Amos 8:11, 12)

Toda Jezus izjavlja, da so ‚srečni‘ tisti, ki so sedaj lačni in žejni pravičnosti. Zakaj? Ker »bodo nasičeni«, to je, povsem bodo zadovoljeni. Jezus je k temu mnogo prispeval. Medtem ko je razgalil licemerje religioznih krivih voditeljev, »ki so sami v sebe zaupali, da so pravični«, je Jezus učil, da vsi, ki priznavajo svojo grešnost in skesano iščejo odpuščanja, lahko dosežejo pravičen položaj pred Bogom. (Luk. 18:9—14; primerjaj z Izaijo 53:11; Daniel 9:24—27; Razodetje 7:9, 14)

Razen tega je bilo šele po binkoštih leta 33 n. št. mogoče potešiti to lakoto in žejo, ker je sveti duh takrat pričel »prepričevati svet o ... pravičnosti« (Jan. 16:8). To se je izkazalo za resnično, ker je sveti duh bil odgovoren za pisanje Krščanskih grških spisov, kakor tudi kot nepogrešljivo sredstvo za »poučevanje v pravičnosti« (2. Tim. 3:16). Ista delujoča Božja moč pomaga ljudem obleči ‚novo osebnost‘, s čemer nadomestijo slaba dela in licemerje z ‚resnično pravičnostjo‘ (Efež. 4:24). Končno in povsem se bo lakota in žeja za pravičnostjo potešila, ko bodo zvesti Božji oboževalci dosegli večno življenje pod pravičnimi okoliščinami. (2. Petr. 3:13; Razod. 21:1—5)

USMILJENJE ZA »USMILJENJE«

Zatem je Jezus v pridigi na gori nadaljeval: »Blagor usmiljenim, ker oni bodo usmiljenje dosegli.« (Mat. 5:7)

Usmiljenje ne pomeni enostavno opravljati dobra dela, ker morda to nekdo dela tudi iz licemerja (Mat. 6:1, 2). »Usmiljeni« ljudje so tisti, ki delujejo v korist nesrečnika iz pristnega sočutja in usmiljenja. Jezus je v tem pogledu zapustil popoln zgled. V Pismu se vedno znova ponavlja, da je Jezus čutil usmiljenje, preden je naredil čudež, da bi rešil trpeče in bolne (Mat. 14:14; 15:32—38; 20:34; Mar. 1:40—42; Luk. 7:13—15).

Usmiljenje se kaže na dva načina: 1. v pravnem smislu besede, kadar ljudje oproščajo tistim, ki so grešili proti njim, in 2. v pozitivnih delih dobrote, pozornosti in usmiljenja, ki pomaga oškodovanim ljudem.

Kristjani so bili usmerjeni, naj »posnemajo Boga« kot najodličnejšo Osebo, ki radevoljno odpušča skesanim grešnikom (2. Moj. 34:6, 7; Ps. 103:10; Preg. 28:13; Efež. 4:31—5:2). Tisti, ki želijo resnično razveseliti Boga, morajo biti pripravljeni nuditi vso pomoč žrtvam nesrečnih okoliščin, seveda po svojih močeh (Luk. 10:20—37). Posebno dober način izkazovanja usmiljenja ljudem je posredovanje biblijske resnice. V poročilu opazimo, da so se Jezusu, ko je zagledal množico ljudi na svoji poti, čeprav se je želel spočiti, »zasmilili, zakaj bili so kakor ovce brez pastirja. In začne jih učiti mnogo reči.« (Marko 6:34)

Usmiljeni so »srečni«, ker »bodo usmiljenje dosegli«. To doživljajo v vsakdanjem druženju z ljudmi. Njihovi usmiljeni postopki navajajo druge, da se prijazno odzovejo (Luk. 6:38). Najvažnejše pa je, da jim bo izkazal usmiljenje Bog. O tem piše Jakob: »Kajti sodba bode neusmiljena njemu, ki ni delal usmiljenja; usmiljenje se hvali zoper sodbo.« (Jak. 2:13) Ko bo Bog sodil iskrene, sočutne ljudi, bo usmiljenje, ki so ga izkazovali drugim, močnejše od vsake neugodne sodbe, ki bi jo morda drugače Bog izrekel nad njimi (2. Tim. 1:16—18). Priložnost odpuščanja grehov in večno življenje se nudi samo usmiljenim ljudem. »Če pa ne odpustite ljudem njih pregreškov, tudi Oče vaš ne odpusti vaših pregreh.« (Mat. 6:15; 18:35)