Vprašanja bralcev
● Je napačno, usmrtiti staro in bolno žival?
NE. Po Bibliji ima človek pravico in odgovornost odločati, kdaj in kako kakšno žival usmrti.
S to ugotovitvijo pa ne želimo spodbujati k brezčutnosti ali surovosti. Na žalost poroča zgodovina o mnogih primerih mučenja živali. V tem se je še posebej izkazal surovi Nimrod. To pa ne odgovarja božanskemu zgledu obnašanja Boga ljubezni, usmiljenja in sočutja (1. Moj. 10:9). V Božji besedi se njegove oboževalce izrecno opozarja na to, naj skrbijo za živali in naj z njimi ne ravnajo grdo (Preg. 12:10).
Ne moremo pa pustiti ob strani dejstva, da je dal Bog Jehova ljudem oblast nad živalmi (1. Moj. 1:26—28). Pozneje je dovolil ljudem, ubijati živali za prehrambene namene. Biblijski primeri pokažejo, da se lahko živail usmrti tudi iz drugačnih razlogov, med drugim tudi v zaščito ali za priskrbo obleke (1. Moj. 3:21; 9:3—5; Sodn. 14:5, 6; Hebr. 11:37). Biblija ne postavlja nobenih pravil o tem, kako naj se takšne živali usmrti, toda to naj bi se seveda zgodilo po možnosti v soglasju s tem, kar govori Biblija o usmiljenju in o preprečitvi nepotrebne surovosti do živali.
Medtem ko so v biblijskih časih živali ocenjevali v glavnem po njihovi koristnosti, imajo danes mnogi ljudje domače živali. Pogosto ima pri tem vlogo želja po tovarištvu. Mnogi ljudje razvijejo močne čustvene vezi do svoje živalce. Zato jih morda zaboli misel, da bi domačo žival, ki je zelo stara, nemočna ali morda bolna, usmrtili.
Dejstvo pa je, da Biblija ne pove, da bi bilo napačno usmrtiti takšno domačo žival. Nekdo lahko pride celo do zaključka, da je bolje storiti to na nagel in razmeroma neboleč način, kakor plačati za žival drage stroške zdravljenja in bi s tem samo podaljšali trpljenje. Oseba, ki je za žival odgovorna in je njen gospodar, odloča, kdaj bo žival usmrčena in kakšen je najboljši način usmrtitve.
● Zakaj je rekel Jezus po Janezu 16:5 »Nobeden izmed vas me ne vpraša: ‚Kam greš?‘«, če pa sta Peter in Tomaž malo pred tem prav to vprašala?
VSE te znane besede so bile izgovorjene zadnjo noč, ko je bil Jezus še skupaj s svojimi učenci. Zvečer je Peter vprašal: »Gospod, kam greš?« (Jan. 13:36). Malo pozneje je rekel Tomaž: »Gospod, ne vemo, kam greš, in kako moremo vedeti pot?« (Jan. 14:5). Jezusove besede iz Janeza 16:5 »Nobeden izmed vas me ne vpraša: ‚Kam greš?‘« se zato lahko slišijo kot protislovje.
Po vsej verjetnosti je imel Jezus nekaj posebnega v mislih. Iz povezanosti vidimo, da je Peter pri tem, kar je Jezusa vprašal, mislil bolj nase, Tomaževe besede pa so morda izdajale, da ni bil siguren, če imajo učenci pravilno vodstvo. Po njunih vprašanjih se v poročilu pojavijo Jezusove besede, s katerimi jih je opozarjal na prihajajoče preganjanje. Kakor pokaže Janez 16:6, so te besede učence očitno naredile zaskrbljene in povzročile v njih bolečino zaradi tega, ker bodo preganjani in bodo Jezusa izgubili. Ko jim je zato Jezus rekel: »Nobeden izmed vas me ne vpraša: ‚Kam greš?‘«, se očitno ni več skliceval na vprašanje Petra ali na Tomaževe besede. Ker je uporabil sedanjik (»vpraša«), je govoril o njihovi reakciji na misel, ki jo je izrekel in kar je zatem obravnaval. Jezusove besede torej usmerjajo pozornost na dejstvo, da so učenci, polni skrbi, hoteli bodisi vedeti še več o slavi, ki ji je šel naproti, kaj bo pomenila za prave oboževalce in kakšno mesto bo v uresničenju Božjega namena izpolnjevala.