Kaj je hotel modri reči s tem?

Posest brez veselja in užitka

Pri opazovanju človeških navad modri kralj Salomon ni prezrl okoliščin, ki lahko pogosto ljudi ovirajo, da bi se veselili tega, kar imajo, in to uživali.

O tem je pisal: »Je zlo, ki sem ga videl pod soncem, in težko tlači ljudi: Bog podeli komu bogastva in zakladov in časti, da ne manjka duši njegovi ničesar, karkoli bi si želel: a Bog mu ne da oblasti, da bi to užival, ampak tujec bo užil! To je ničemurnost in huda bolečina« (Prop. 6:1, 2).

Vsemogočni dopušča, da nekdo uporablja od Boga dane sposobnosti, da si pridobiva posest in priznanje ali čast med svojimi sodobniki. V tem smislu je lahko Salomon upravičeno rekel, da Bog »podeli« takšnemu človeku bogastvo, materialno posest in čast. Čeprav bi nekdo vse imel, bi ga razmere lahko na žalost ovirale pri tem, da bi se posesti veselil in jo užival.

Morda bi si lahko človek privoščil okusne jedi, ne more, pa jih jesti zaradi želodčnih ali črevesnih težav. Nebukadnezar je zanimiv primer za to. V Babilonu se je povzpel do svetovnega vladarja, nato pa ga je Bog Jehova zaradi ponosa tako ponižal, da ga je udaril z boleznijo. Vsa lepota palače, tudi okusne jedi in plemenita vina so za Nebukadnezarja izgubili svoj čar. Ker se je imel za žival, je zapustil luksuzno palačo in se kakor bik hranil s travo. Medtem ko se Nebukadnezar ni veselil življenja v palači, so »tujci« imeli korist od bogastva. Da, Nebukadnezarja je napadla resna bolezen, »huda bolezen« (NS), trajala je sedem let (Dan. 4:28—37).

Salomon je zatem opozoril, da dolgo življenje in velika družina ne zadostuje za smiselno, zadovoljno življenje. Naprej pravi: »Ako bi kdo rodil sto otrok in živel mnogo let, kakorkoli veliko bi bilo let njegovih število, a duša njegova bi se ne nasitila dobrega in nazadnje bi mu ne napravili pogreba, (kar morda pomeni, da bi si želel v grob kakor Job v svoji stiski; Job 3:11—22), tedaj rečem: Izpovitek je srečnejši od njega! Ker ta (predčasno rojeni) pride v ničevosti in se odpravi v temi in njegovo ime ostane skrito v temi; sonca tudi ni videl, ne česa spoznal. Ta počiva bolje nego on. In ako bi bil tudi dvakrat tisoč let živel, pa ne videl nič dobrega: ne gre li vse v en kraj?« (Prop. 6:3—6).

Resnično, kaj velja dolgo življenje in veliko otrok, če se življenja ne moremo veseliti? Bogat ali reven, mlad ali star, ob smrti gredo vsi v en kraj: v grob. Dolgo življenje pomeni za človeka, ki se življenja ne veseli, samo več problemov in daljše razdobje težav kakor za tistega, ki mlad umre. Predčasno rojeni, mrtvorojeni otrok, je toliko na boljšem, ker mu ni treba prenašati vse trdote praznega življenja, polnega razočaranj.

Salomon piše dalje: »Ves trud človekov je za usta njegova, a duša se mu vendar ne nasiti! Ker kaj ima modri več nego bedak? kaj ubožec, ki se ume vesti pred živečimi? Bolje, da oči kaj vidijo, nego želje okoli tavajo. Tudi to je ničemurnost (ničevost, NS) in lovljenje vetra« (Prop. 6:7—9).

Ljudje trdo delajo, da bi si prislužili, kar potrebujejo za življenje; delajo »za usta«. Toda to le redko zadovolji njihove želje, njihova hrepenenja. Modri, toda nezadovoljni človek morda poizkuša zatreti želje, ki ga vznemirjajo, medtem ko jim nespametni popusti in se v ničemer ne zadržuje. To je bil očitno razlog za Salomonova vprašanja: »Kaj ima modri več nego bedak? kaj ubožec, ki se ume vesti pred živečimi?« Čeprav modri kakor tudi nespametni gojita goreče želje, vendar modri nima prednosti. Prav tako lahko potrti ve, kako lahko želje, ki ga vznemirjajo, pred drugimi skrije, toda s tem jih ne odpravi. Niso se izpolnile in stalno ga vznemirjajo. Tudi ta ni na boljšem kakor nespametni. Tako je torej resnično moder tisti, ki je zadovoljen, uživa, kar ima in kar lahko vidijo njegove oči, namesto da bi hrepeneče gledal za nečim drugim, kar bi ga oropalo miru.

Človek pa lahko postane tudi nezadovoljen, če ne spozna, da marsičesa enostavno ni mogoče spremeniti. Salomon je rekel: »Kar je postalo, je bilo že zdavnaj imenovano. In Bogu je znano, kaj bode človek, in ta se ne more pravdati z Onim, ki je močnejši od njega« (Prop. 6:10). Neki mož si lahko pridobi bogastvo in dober položaj, toda ostane tisto, za kar je bil označen tudi prvi človek: človek iz prsti, ’adám (hebrejska označba, izpeljana iz korena, ki pomeni »rdeč« ali »rdečkasto«). Da, vedno ostaja umrljivi človek, zato ne more skleniti nobene kupčije, da bi si življenje za vedno pridobil. Psalmist je to misel takole izrazil: »Brata nikakor ne more odkupiti nihče, ne more dati Bogu zanj spravnega denarja (predrag namreč je njih duše odkup, zato ga ne zmore vekomaj), da bi živel za večno, ne moral videti jame« (Ps. 49:7—9).

Celo če gre vse dobro, je življenje v tem sestavu stvari zelo negotovo. Čas in okoliščine zadenejo vse, kar negotovost še poveča. Zato postavlja Salomon vprašanje: »Ker je mnogo besed, ki pomnožujejo ničemurnost, kaj ima dobička človek od tega? Kajti kdo ve, kaj je dobro človeku v življenju, vse dni ničemurnega življenja njegovega, ki jih preživi kakor senca? Kajti kdo more povedati človeku, kaj bo za njim pod soncem?« (Prop. 6:11, 12).

Ima človek, ki si je pridobil materialno posest in ugled, zares kakšno prednost z ozirom na to, da smrt naredi konec vsem njegovim težnjam in trudu? Le kdo lahko resnično reče, kateri posvetni cilj — bogastvo, ugled, moč — je vreden, da za njim težimo? Kako pogosto imajo ljudje nekaj za zaželeno in so zatem, ko so to pridobili, razočarani ali celo zagrenjeni! Stvar še poslabša to, da je življenje tako kratko in »kakor senca«. Nobene možnosti ni, da bi obrnili čas nazaj in se usmerili na kakšen drug cilj. In ker človek ne more določiti, kaj se bo zgodilo po njegovi smrti, tudi skrb za materialno blagostanje otrok in vnukov ne prinaša pravega zadovoljstva, zlasti če pusti ob strani duhovne interese.

Kako očitno kažejo besede Modrega nujnost, da je človek zadovoljen in uživa življenje na razumen način! Namesto da bi pustil rasti materialistične želje, zares moder človek misli na to, da ohrani z Bogom dober odnos.