Kakšno vlogo so imeli preroki?

NA kaj misliš, kadar se govori o hebrejskih prerokih? Ali misliš na može, ki so prerokovali? Morda misliš izrecno na može, ki so pozivali ljudi, naj delajo Božjo voljo?

Seveda, stari hebrejski preroki so prerokovali določene dogodke. Njihovo prerokovanje pa se ni omejevalo samo na napovedovanje. To spoznamo po hebrejski besedi za preroka, navi. Ta beseda sama po sebi ni smiselno blizu prerokbi. Navi označuje »nekoga, iz katerega vrejo besede« ali »nekoga, čigar govor izvira«. Pravi pomen te besede pokazuje, da so resnični preroki bili Božji govorniki, ki so posredovali navdihnjene vesti. Kakšna je bila naloga Božjih prerokov, lahko bolje razumemo, če primerjamo njihovo obnašanje z obnašanjem oseb, ki so se po krivem označevale za preroke.

Preglejmo na primer situacijo za časa hebrejskega preroka Mihe. V Izraelu in Judeji je morala močno padla. Ljudstvo, še posebno siromašno in nejevoljno, so vodje zatirali. Sodniki in duhovniki so kazali nenasitno željo za denarjem. Na dnevnem redu je bilo prelivanje krvi in podkupovanja vseh vrst. Človek ni mogel verjeti niti prijatelju niti sorodniku.

Gotovo je bil to čas, ko je bilo Izraelcem treba prikazati njihove napake in apelirati nanje, da zapustijo svoj način postopanja. Ali se je to zgodilo po osebah, ki so se same izdajale za preroke? Ne, v Mihi 3:5 so krivi preroki opisani kot ljudje, ki so zapeljevali Izraelce: »(Preroki) ... kličejo, dokler imajo kaj gristi z zobmi: Mir! njemu pa, kdor jim ničesar ne da v usta, napovedujejo vojsko.« Vsebina vesti, ki so jih prinašali krivi preroki, se je ravnala po tem, če so bili plačani ali ne. Dokler so dobivali svoje plačilo, so bili pripravljeni obljubljati blagostanje celo moralno propadlim ljudem. Ti krivi preroki niso od ljudstva niti najmanj zahtevali, da zapusti svoje hudobne poti. Zato se je ljudstvo počutilo varno in se je držalo svojega nezakonitega postopanja. Če pa si je kdo drznil, da krivim prerokom ni plačal, so bili pripravljeni ‚priklicati nanj Gospodovo jezo‘.

Jehovini resnični preroki pa niso želeli osebnih koristi. Vedeli so, da jih je imenoval Bog, ter niso niti poizkušali ugajati ljudem. Miha je svoje obnašanje primerjal z obnašanjem krivih prerokov: »Jaz pa sem napolnjen z močjo po duhu Jehovinem in s sodbo in hrabrostjo, da bi oznanjal Jakobu pregreho njegovo in Izraelu njegov greh« (Miha 3:8). Miha je hrabro razgaljal napake Izraelcev, njihovo malikovanje, goljufanje, neusmiljeno zatiranje in krivično postopanje z drugimi. Prerokoval je tudi izvršitev Božje sodbe nad Judo in Izraelom. Napovedal je prihajajoče uničenje Samarije, glavnega mesta desetrodovnega kraljestva, in razrušenje Jeruzalema, glavnega mesta dvorodovnega kraljestva.

Ta prerokovanja o prihajajoči sodni izvršitvi nad nezvestima mestoma Samarijo in Jeruzalemom so služila dvojnemu namenu. Z ene strani je bila znova poudarjena pokvarjenost tega, kar je narod delal, z druge strani pa so bili Izraelci s tem prerokovanjem spodbujeni h kesanju z upanjem, da bodo deležni Božjega usmiljenja. Da so ta zlovešča prerokovanja govorila o možnosti kesanja, se vidi iz Jeremije 18:7—10. Tam beremo o Jehovinih sodnih objavah in njegovem izrekanju blagoslovov: »Kadar govorim zoper kateri narod in zoper kraljestvo, da ga hočem iztrebiti in podreti in pogubiti, pa se obrne tisti narod, ki sem zoper njega govoril, od hudobnosti svoje, tedaj mi bode žal zla, ki sem mu ga mislil storiti. Kadar pa govorim o narodu in kraljestvu, da bom zidal in sadil, pa stori, kar je hudo v mojih očeh, ne poslušaje glasu mojega, žal mi bode dobrot, ki sem ž njimi ga menil oblagodariti.«

NE LE ZLOVEŠČE

Ali pomeni okoliščina, ker so Božje prerokbe imele nalogo pozivati ljudi k opuščanju njihovih napačnih poti, da so napovedovale samo stiske? Ne, njihove objave so pogosto vsebovale tudi dobre vesti upanja. Izraelski narod kot celota je bil sicer gluh za objave prihajajoče Jehovine sodbe, toda posamezniki so lahko dokazali, da so proti vladajočemu nasilju in nezakonitosti. V njihovem slučaju je vodila izvršitev obsodbe nad hudobnimi do dobrodošlega odpravljanja krivice.

Ker je Jehova pravičen in usmiljen Bog, mu lahko pravicoljubni ljudje zaupajo, da ne bo svojega neodobravanja izražal v nedogleden čas. To je poudarjeno v Jeremijevih Žalostinkah 3:31, 32 takole: »Kajti Jehova ne zameta vekomaj, marveč ko je užalostil, se tudi usmili po obilosti dobrot svojih.«

V soglasju s svojim usmiljenjem in ljubečo dobroto je navedel Jehova svoje preroke, da opozarjajo na upanje. Miha je na primer prerokoval obnovo, ki naj bi sledila v opustošeni deželi, naseljeni z Izraelci. Navedel je Jehovine besede, ko je rekel: »Gotovo te zberem, o Jakob, tebe vsega; gotovo skupim ostanek Izraelov; skupaj jih denem kakor ovce v Bozri, kakor čredo na njenem pašniku, da bode velik hrup od množice ljudi« (Miha 2:12). Zatem ko so bili skesani Izraelci priče opustošenja, so lahko iz tega upanja na obnovo črpali tolažbo.

Preroki so torej v prvi vrsti služili kot Jehovini pooblaščenci proti Izraelcem. Šlo je za to, da pomagajo svojim rojakom postopati na Bogu ugajajoč način, da bi se izognili stiskam. Slabe vesti so imeli samo za tiste, ki niso hoteli izvrševati Božje volje. Toda za ljudi s pravilnim stališčem so bili preroki glasniki osvoboditve in upanja. Osnovna misel, ki je prežemala nekatere prerokbe pride do izraza v Ezekielu 33:11: »Kakor res živim, govori Gospod Jehova, nikakor mi ni po volji smrt brezbožnikova, temveč da se brezbožnik obrne od svojega pota in živi. Obrnite se, obrnite se od hudobnih potov svojih! ker čemu bi hoteli mreti, o družina Izraelova?«

PREROŠKA VEST ZA DANES

Osnovna vest starih hebrejskih prerokov je primerna celo za naš čas. Kakor takrat tudi sedaj Jehovi ni všeč nezakonitost, nasilje in zatiranje, ki se množi v mnogih delih sveta. Jehova pojasnjuje v svoji Besedi, da bo naredil vsem hudobnim konec. V Bibliji beremo: »Razodeva se namreč jeza Božja z neba nad vsako brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki zadržujejo resnico v krivici« (Rim. 1:18). Preden pride ta dan jeze, imajo ljudje priložnost spremeniti se in izpolniti pogoje za svojo rešitev, preden sledi izvršitev obsodbe v času njihovega življenja. V zvezi s tem imajo vsi, ki preživijo to uničenje, veličastno upanje na večno življenje v pravični novi ureditvi (2. Pet. 3:9, 13). Čudovita vest za naš čas je v tem, da je uresničenje tega upanja zelo blizu.

Ali ni primerno, oznanjati danes to vest? Kdo pa jo naj objavi? Mar ne bi pričakovali, da delajo to tisti, ki postopajo enako kakor hebrejski preroki? To morajo biti ljudje, ki se držijo pravičnih meril Božje besede, in ki pozivajo še druge, da tako delajo. Opominjati morajo pred prihajajočo izvršitvijo sodbe nad hudobnim in pokazovati na čudovito bodočnost v pravični novi ureditvi.

Ali lahko na osnovi tega, kar vidimo, rečemo, da se cerkve krščanstva dejansko trudijo pomagati ljudem, da se spremenijo? Ali ne ugotavljamo nasprotno, da duhovniki prenašajo med člani svojih cerkva vse vrste napak, dokler dobivajo od njih denar?

Kako je s skupino, znano kot krščanske Jehovine priče? Mnogi ljudje so spoznali, da obstaja med Jehovinimi pričami in cerkvami krščanstva osnovna razlika. Postalo jim je očitno, da se priče trudijo, da bi vsi, ki se aktivno povezujejo z njimi, živeli po Bibliji. Ali si tudi ti to ugotovil? Če si, ali postopaš tedaj po tem, kar si opazil, tako da enako pomagaš drugim urediti življenje v soglasju z Božjimi potmi?