Ceniti odnos do Jehove
»Da bodete sinovi Očeta svojega.« — Matevž 5:45.
1. Zakaj cenimo dobrega prijatelja in zakaj moramo Jehovo smatrati za našega najboljšega prijatelja?
ZANESLJIV prijatelj je nekaj najbolj dragocenega, kar lahko imamo. Takšen prijatelj nas miri in tolaži, kadar smo v stiski, in deli veselje z nami, kadar nam gre dobro. Kdor ima več prijateljev, je resnično bogat. Koga pa imaš za svojega najboljšega prijatelja ti? Verjetno tistega, s katerim se največ družiš in čigar prijateljstvo najbolj odgovarja tvojim potrebam. Vsi imamo prijatelje, ki so nam dragi in ljubi, toda nihče od njih ni enak Jehovi; noben prijatelj ne more tako dobro odgovarjati našim potrebam kakor on. »Onemoglemu podeljuje obilo moči.« (Iza. 40:29—31) Daje nam vsega, kar potrebujemo. Kdor svoj odnos do njega pravilno ceni, ga bo izbral za prisrčnega tovariša in se od njega ne bo več hotel ločiti.
2., 3. a) Kako lahko Jehovo osebno spoznamo? b) Kakšna odgovornost je povezana s tem prijateljstvom?
2 Gledano s človeškega zornega kota lahko izgleda odnos z Bogom nerealen. Kako smo lahko pristni prijatelji z nekom, ki je tako daleč? Kakšne so sploh priložnosti, da bi lahko spoznali in se naučili ceniti njegove osebnostne lastnosti? Le redki med nami imajo upanje, da bodo dobesedno skupaj z njim, vendar to ne pomeni, da ne moremo nikoli izvedeti, kakšna oseba je. Po svojem sinu nam je posredoval točno spoznanje o sebi. Jezus je razložil: »Kdor je mene videl, je videl Očeta.« (Jan. 14:9) Njegovi učenci so lahko na njem opazili enake lastnosti, kot jih ima tudi njegov oče. Z Jezusovim življenjem in delovanjem na Zemlji smo dobili edinstveno priložnost, da se seznanimo z njegovim očetom osebno. »Blagor očem, ki vidijo, kar vi vidite,« je rekel Jezus. »Kajti pravim vam, da je veliko prerokov in kraljev želelo videti, kar vi vidite, a niso videli.« (Luk. 10:23, 24) Celo Mojzes, ki je osebno govoril z Jehovo, ni bil tako blagoslovljen kakor tisti, ki so videli in slišali Jezusa.
3 Jezus nam je omogočil spoznati Jehovino osebnost. Pokazal nam je, kako se lahko bližamo njegovemu Očetu, da bi mu ugajali. Njegovo osebno znanje o Očetu je postalo za nas vir spoznanja, iz katerega lahko črpamo. Apostol Pavel je pisal: »V katerem so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja.« (Kol. 2:3) Če preučujemo nauke in lastnosti Jezusa, bomo njegovega Očeta bolje razumeli in ga pričeli ceniti kot zaupnega prijatelja. Čim tesnejši bo odnos, tem večje bo tudi naše veselje. In v enaki meri raste tudi naša odgovornost. Naša odgovornost do njega postaja namreč vedno večja. O nekom, ki se namerno odvrne od Jehove, potem ko ga je že priznaval za svojega prijatelja, je rečeno, da »je Sina Božjega teptal in ... grdil duha milosti«. (Hebr. 10:28, 29) To spoznanje nas ne odbija, temveč je za nas dodatni razlog za iskanje prijateljstva z Bogom.
JEZUS JE SVOJ ODNOS DO JEHOVE PRAVILNO CENIL
4. Kakšno priložnost je imel Jezus spoznati svojega Očeta in kakšno nalogo je dobil?
4 V vsakem pogledu je Jezus pokazal, da je cenil svoj odnos z Jehovo. Z vsem, kar je rekel in naredil, je dokazal, da je svojega Očeta dobro poznal in da je hotel biti v vsakem pogledu kakor on. Preden je prišel kot človek na Zemljo, je bil dolga razdobja stalno v prisotnosti svojega Očeta in lahko ga je dobesedno videl in čutil z njim tesno povezavo, ki obstaja med ljubečim očetom in vdanim sinom. Njegova naloga je bila, da uresničuje namene svojega očeta glede ustvarjanja. Na ta način je ,vse po njem postalo‘. (Jan. 1:3) K popolni izvršitvi njegovega dela so spadale številne dolžnosti; njihov obseg si komaj lahko zamislimo. Bila mu je zaupana uporaba najmočnejše sile, ki obstaja: sveti duh. To moč je uporabljal v zvesti poslušnosti do volje svojega Očeta in uresničil je vse, kar se je Bog namenil.
5. a) V koliko je Jezus celo na Zemlji izvajal moč? b) Kakšen dvojni namen je zasledoval s tem, da je izvajal svojo moč?
5 Sin ve, kaj pomeni imeti veliko moč. On je »nad vsemi« in Oče »mu je vse dal v roko«. (Jan. 3:31, 35; Mat. 28:18) Ko je bil Jezus na Zemlji, je imel še vedno del te moči. Ko je apostol Peter na Jezusovo aretacijo reagiral z uporabo sile, ga je Jezus pokaral in ga vprašal: »Ali pa meniš, da ne morem prositi Očeta svojega in poslal bi mi takoj več nego dvanajst legijonov angelov?« (Mat. 26:53) S svojimi apostoli je govoril z avtoriteto. Kadar so ga nagovorili z »Gospod«, se je strinjal in rekel: »Prav pravite; kajti to tudi sem.« (Jan. 13:13) Njegove besede in dejanja niso dajali osnove za dvom, kdo ima odgovornost. Toda svojo moč je vedno uporabljal z dobroto in je hotel s tem doseči dvojni namen: najprej je hotel oslavljati svojega Očeta in oznaniti njegov namen, drugič pa je hotel pomagati tistim, ki bodo Boga poslušali. Z vsem, kar je delal, je hotel usmeriti pozornost na svojega Očeta in oslavljati njegovo ime pred drugimi. Zelo se je trudil oznanjati čudovite lastnosti in ljubeče priprave svojega Očeta. Brez oklevanja je vedno znova priznaval svojo lastno odvisnost od Jehove Boga in je oznanil svojo odločitev, da bo vedno delal to, kar ugaja njemu. — Janez 8:29,
6. Kako je Jezus pokazoval odkritosrčno zanimanje za druge?
6 Zanimal se je za dobro drugih in jim želel pomagati, da bi dosegli Očetovo milost. Svoje avtoritete ni izkoristil nikoli za to, da bi druge izkoriščal in sam bogatel. Njegova majhna materialna posest dokazuje, da ni imel želje bogateti na njihov račun. Ljudem ni zapovedoval. Njegov značaj se je odlikoval z obzirnostjo in blagostjo. Z vsemi, ki so prišli k njemu, je ravnal enako; ni dajal prednost bogatim in revnih ni preziral.
7. Kakšno stališče je imel Jezus do avtoritete svojega Očeta in kako je to učinkovalo na njegove učence?
7 Pri svojem Očetu je videl vse, kar je pravično, dobro in čisto. Poslušnost do njega zanj ni bila samo dolžnost; svojega Očeta je želel imeti za Gospodarja nad seboj. S tem da je Jezus popolnoma odseval te lastnosti v svoji lastni osebnosti, je bila v njegovih učencih zbujena ista želja. Zaradi vsega, kar so na njem opazili, so si želeli, da bi bil Jezus njihov gospodar. Peter je govoril za vse verne, ko je Jezusa označil za »Svetnika Božjega«, ki »ima besede večnega življenja«. (Jan. 6:67—69) Ker je Jezus vedno apeliral na ljubezen, so se čutili instinktivno pritegnjeni k njemu. (Jan. 15:12) Zveze, ki so nastale s to ljubeznijo, so ostale trdne, tudi če bi jih to stalo življenja. S tem je nastala nezlomljiva enotnost in ostali so tesno povezani med seboj v zvesti poslušnosti Očetu. — Jan. 17:20, 21.
8. Kako je Jezus dokazal popolno zaupanje v svojega Očeta?
8 Jezus je svojemu Očetu popolnoma zaupal. Iz vse duše je bil prepričan, da svojega Očeta ne bo nikoli razočaral. Nikoli ni dvomil v dobroto, pravičnost in vrednost končnega uspeha Očetovih del. Brez oklevanja se je dal svojemu Očetu na razpolago in se mu je bil pripravljen v vsem podrediti. »Ne kakor hočem jaz, ampak kakor ti,« je rekel. (Mat. 26:39) To odločitev je naredil nekdo, ki pozna svojega Očeta bolje kakor kdorkoli drug. Brez dvoma je imel strahospoštovanje do nepopisne lepote lastnosti, ki jih je opazoval pri svojem Očetu.
KRISTUS JE RAZODEL JEHOVO KOT SVOJEGA PRIJATELJA
9. Kako nam je Jezus pomagal razumeti globino ljubezni svojega Očeta do nas?
9 Kolikšen blagoslov bi bil vendar za nas, če bi poznali Očeta prav tako dobro, kakor ga je poznal Jezus! Jezus je imel srčno željo, da nam pomaga doseči ta cilj, tako da bi tudi mi končno občutili vzvišeno radost ob uživanju prijateljstva njegovega Očeta. S svojim postopanjem je razodel čudovite lastnosti svojega Očeta, tako da so jih mogli videti vsi. Njegova najodličnejša lastnost je njegova brezmejna ljubezen. V Janezu 3:16 je rečeno: »Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega (kot odkupnino).« Globino te ljubezni pričenjamo razumeti, če opazujemo Jezusa, ki ga je gnala ista ljubezen in je prostovoljno daroval »življenje svoje za prijatelje svoje«. (Jan. 15:13) Vedno bomo Jezusu hvaležni za to, kar je storil. Če spoznamo, da je vso to pripravo omogočil Oče z žrtveno smrtjo svojega ljubljenega Sina, se čutimo hvaležnega srca pritegnjeni k Jehovi.
10. Kako je Jezus posnemal svojega Očeta, s tem da je bil ponižen?
10 Ljudje, ki so prišli k Jezusu, so ugotovili, da je bil vedno dostopen in pripravljen poslušati, da se je odkritosrčno zanimal zanje. (Jan. 4:6, 30—34) Mnogi so bili presenečeni ko so na njem videli pravo ponižnost, nekaj, kar pri avtoritativnih osebah običajno pogrešamo. Kako čudovito je vendar vedeti, da se lahko bližamo Očetu, Jehovi Bogu z enako zaupljivostjo, da nas bo prijazno sprejel in odkritosrčno upošteval naše potrebe! Celo Oče ima presenetljivo ponižnost in zato se čutimo nezadržno pritegnjeni k njemu. — Psalm 18:35.
11. Kaj se je zdelo ljudem na Jezusu tako privlačnega, da so postali njegovi učenci, in kako je to učinkovalo na njihov odnos do Očeta?
11 Čeprav je bil Jezus popoln človek, ki je imel vse človeške lastnosti, pa to ni bil razlog, da je privlačno deloval. Kdor ni ljubil pravičnosti in ni imel krepostnih lastnosti, na tega ni naredil nobenega posebnega vtisa, kakor je bilo preroško tudi napovedano. (Iza. 53:1, 2) Tisti, ki so postali njegovi učenci, so zelo cenili dobroto in pravičnost in so jasno spoznali, da je Jezus te lastnosti imel. S tem ko tudi mi vidimo na Jezusu te čudovite lastnosti, postane naše spoštovanje do Očeta še večje, ker se ga tudi mi sami učimo občudovati. Razen tega smo se naučili ljubiti pravičnost, ki jo razodeva na vseh svojih poteh.
KRISTUS JE RAZODEL NAŠ ODNOS DO JEHOVE
12. a) Kako bi lahko reagirali na napotilo, da lahko postanemo Jehovini prijatelji? b) Kakšno spoznanje nas ohrabri, da se bližamu Bogu?
12 Naša prva reakcija na opozorilo, da lahko postanemo pristni Jehovini prijatelji, je, da se zdimo sami sebi nevredni. Kljub temu nas prisrčno spodbuja, naj pridemo k njemu, kakor spodbuja oče svoje otroke. Resnično je naš Oče in v njegovi družini človeških sinov imamo svoj prostor. Če se po Jezusu obrnemo k Bogu, nam ni treba zapustiti svoje človeške narave, saj smo bili prvotno ustvarjeni v njegovi ,podobi in sličnosti‘ in imamo zato neko mero njegovih lastnosti. (1. Mojz. 1:26) Ker te zveze že obstajajo, lahko razvijemo smiselni sorodstveni odnos do njega. Za nas je resnično edino naravno, da smo v njegovi družini; izven njegove družine bi bili odtujeni od njega, odrezani bi bili od vsega, kar bi potrebovali za naš obstoj. Za prelom, ki je nastal v sorodstvenem odnosu med Bogom in človekom je bil odgovoren Adam. Posledica njegovega namernega greha je naša obsodba in naša odtujitev od Boga. Jehova je v svojem usmiljenju skrbel za to, da lahko izgubljeno dobimo nazaj. Jezus nam je razodel, kaj nam manjka, in točno nam je pokazal, kako moramo spremeniti svojo osebnost, da bi bili zopet sprejeti v Božjo družino.
13. Kaj je oviralo naš odnos do njega in kako bo ovira premagana?
13 Seveda ne moremo nikoli sami od sebe premagati podedovanega greha, neglede na to, kako zelo bi se tudi trudili. Dokler ostane v nas, odseva naša osebnost grešna nagnjenja, ki so Bogu nesprejemljiva. Pavel je priznal: »Hudo, česar nočem, prav to delam.« Bil je srečen, da je lahko razmišljal o uporabljenih dobrotah odkupnine, s katero bodo končno odstranjene vse ovire, ki so na poti oblikovanju nove osebnosti. (Rimlj. 7:19, 24, 25) Tisti, ki se izkažejo vredne koristi od odkupnine, se naučijo pokazovati novo osebnost na način, ki ugaja Bogu.
14. Kakšno prednost dobijo tisti, ki so v dobrem odnosu z Jehovo?
14 Ko pridemo z njim zopet v dober odnos, bomo izgubljene službene prednosti zopet dobili. Nudi nam priliko sodelovati pri delu, ki ga sedaj opravlja, namreč pri oznanjevanju Kraljevske vesti. Vabi nas, naj ne sodelujemo z njim kot hlapci, temveč kot njegovi »sodelavci«. (1. Kor. 3:9) Deležni smo časti, da z njim »sodelujemo«. (2. Kor. 6:1) Danes se preko 2 000 000 »sodelavcev« veseli prednosti, da lahko delajo z njim v tem delu, ki rešuje življenja.
15. Kaj moramo priznati glede rezultatov našega truda, tudi če smo se še toliko naprezali?
15 Čeprav se odločno trudimo, ima Bog zdaleč večji delež v tem delu. Naša naloga je edino v tem, da oznanimo ljudem dobro vest in naredimo vse, kar je v naših močeh, da poučujemo tiste, ki na to pristanejo. (Mat. 24:14; 28:19, 20) Lahko smo hvaležni, da nam je dodelil tako zdravilno, nagrajujoče delovanje, s katerim lahko popolnoma zaposlimo naš razum in naše sposobnosti. Mi naredimo, kar največ moremo, toda spoznavamo, da bi bilo predrzno, če bi uspehe pripisovali sebi. Jehova je stotisočim, ki so prisluhnili vesti, odprl srce in odstranil ovire, ki so jih zadrževale v nevednosti. Ko je njegov zakon v njihovem srcu, je to zato, ker ga je v soglasju s svojo novo zavezo on sam položil v njihova srca. (Hebr. 10:16) Silnih sprememb v njihovem življenju ne gre pripisovati naši sposobnosti poučevanja, temveč učinkovitosti njegovega svetega duha.
16. Kakšno zaslugo moramo pripisati Jehovi za nove učence?
16 Kadar vidimo, kako novi verni trdno zavzemajo stališče, smo priče vidnega dokaza za delovanje Božjega duha. Resnično je Božji čudež, kadar neki človek odpira srce, da bi sprejel resnico Biblije. Vsakokrat se moramo čuditi, kadar je kdo ozdravljen od duhovne slepote in osvobojen iz satanove zanke. Ko se ljudje končno predajo Bogu in se krstijo v vodi, da postanejo Jezusovi učenci, je treba vse zasluge pripisati Očetu. Jezus sam je to priznal, ko je pojasnil: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne vleče Oče.« (Jan. 6:44) Kolikšna prednost je, če nas on ne sprejme samo kot prijatelja, temveč nam kot sodelavcu zaupa odgovornost! To spoznanje nas navdaja z globoko hvaležnostjo.
KRISTUS JE RAZODEL NAŠE ODGOVORNOSTI DO BOGA IN LJUDI
17. a) Kaj pričakuje Jehova od nas? b) Kakšen popoln zgled je dal Jezus v tem pogledu?
17 Jezus nam s svojim zgledom in svojimi nauki pomaga razumeti, v kakšnem odnosu smo z njegovim Očetom ter kakšne odgovornosti imamo v tem prednostnem položaju. Njegov Oče pričakuje, da mu zaupamo. Jezus ni nikoli zaupal lastnemu mnenju. V vsem, kar je delal, je iskal vodstva in pomoči svojega Očeta, tako da je stalno molil k njemu. (Luk. 6:12) Tudi poslušnost je važna, toda pokazovati moramo pravilno vrsto poslušnosti. Bog ne želi, da bi mu služili v slepi pokorščini kakor suženj, ki ne sme razmišljati, niti ne želi, da bi ga poslušali samo iz strahu pred kaznijo. Jezus je dal pravilen zgled, ker ni bil samo »pravičen«, temveč tudi »dober« človek. Ni se varoval samo zato delati hudo, ker je bilo po Božjem zakonu prepovedano, temveč zato, ker ga sam ni prenašal. Kakor njegov Oče je »ljubil pravičnost ... in sovražil krivico«. (Hebr. 1:9) Zanj je bilo nepojmljivo, da bi razmišljal o čem slabem. — Mat. 16:22, 23.
18. V kakšnem obsegu bodo ljudje potrebovali pisane zakone, ko bodo postali popolni?
18 Če preiščemo nagibe, ki so Jezusa navajali k njegovemu popolnemu zgledu, bomo bolje razumeli, na kako visoki ravni bo njegov Oče z nami postopal, ko bomo končno dosegli popolnost. Ljudje, ki prav tako pokazujejo Bogu dopadljivo dobroto kakor Jezus, ne potrebujejo nobenih obširnih zakonov. Pavel je to potrdil, ko je rekel: »Za pravičnega ni postavljena postava, ampak za nepravične in uporne.« (1. Tim. 1:9) Zatem ko je naštel sadove Božjega duha, je dodal: »Zoper take ni postave.« (Gal. 5:22, 23) Ljudje, ki se pustijo voditi svojim pravičnim nagibom, z napisanimi zakoni na noben način ne bodo omenjeni ali ovirani. Ko bomo dosegli popolnost, bomo delali, kar je prav, ker se bomo kot popolni ljudje odločili za to, da ljubimo pravico. Rešeni bomo »iz sužnjevanja minljivosti v svobodo slave otrok Božjih«. (Rimlj. 8:21) Obširna zbirka zakonov bo takrat zajeta v preprosti zahtevi: »Da strežeš pravici in ljubiš usmiljenje in hodiš ponižno z Bogom svojim.« (Miha 6:8) Salomon je povedal še krajše, ko je rekel, da je »vsa dolžnost človekova«: »Boga se boj in zapovedi njegove izpolnjuj.« — Propov. 12:13.
19. Kako bomo mislili o krivici, če posnemamo Jezusa?
19 Potrudimo naj se posnemati Jezusov zgled tako dobro, kakor le moremo. Če imamo enake nazore kakor on, ne bomo nikoli negativno razmišljali o Božjih zakonih in ne bomo jih poslušali samo tedaj, če je to neobhodno potrebno. Ker ljubimo pravičnost in sovražimo krivičnost, ne bomo nikoli mislili, da lahko mirno delamo vse, dokler nas krščanska skupščina za to ne bo mogla kaznovati. Tudi ne bomo poizkušali, kako zelo se lahko približamo meji dovoljenega, ne da bi prekršili kakšen zakon ali vztrajali pri nečem nezakonitem samo zato, ker tega starešine ne morejo prepovedati. Ker ljubimo Jehovo, bomo sovražili hudo in ostali daleč od njega, kolikor le moremo. — Psalm 97:10.
20., 21. a) K čemu naj bi nas gnalo naše cenjenje? b) Zakaj je to potrebno, da imamo lahko dober odnos
20 Prisrčen odnos z Jehovo je najlepše, kar človek lahko ima. Mnogo dragocenejši je od kateregakoli materialnega zaklada. Hvalevredni lastnosti dobrota in ljubezen, ki izzoveta takšen odnos v nas, sta neprecenljivi. Cenjenje nas žene, da še druge spodbujamo, naj prav tako pridejo v ta družinski odnos z Bogom. Goreče jih vabimo: .Pridite! Vzemite vodo življenja brezplačno!‘ (Razod. 22:17) Ker je naša osebnost sedaj oblikovana po resnični ljubezni, ki nas jo je učil Jezus, premagamo svoje nepopolno nagnjenje, da bi mislili izključno nase. Ta ljubezen nas uči, da bi zgrešili namen nezaslužene Božje dobrote, če ne bi hoteli dopustiti, da so tudi drugi tega deležni. (2. Kor. 6:1) Medtem ko se poglablja naše cenjenje teh božanskih lastnosti, postaja naše zanimanje za blaginjo drugih vedno večje.
21 Brez takšnega zanimanja ne moremo ohraniti odnosa s svojim nebeškim Očetom. Če nas bo sprejemal ali ne, je odvisno od naše pripravljenosti, da posnemamo njegovo ljubezen v našem druženju z drugimi. Vsak izraz Božje dobrote se je ponovil v tem, kar je za nas naredil Jezus, in s tem je bila še posebej poudarjena globina ljubezni njegovega Očeta do človeštva. Nihče, ki je v svoji ljubezni do ljudi brezbrižen, ne more v svoji ljubezni do Boga postati popoln. Sočutje z drugimi je osnovni pogoj za dober odnos z Bogom.
22. a) Kako lahko našim bratom izkažemo pravo ljubezen? b) Kako lahko to ljubezen pokažemo tistim, ki so zunaj?
22 Razumeli smo to in odkritosrčno se zanimamo za druge, posebno za tiste, ki so v krščanski skupščini z nami povezani. Trudimo se »delati dobro vsem, posebno tistim, ki smo si z njimi domači po veri«. (Gal. 6:10) Naprezamo se pomagati v vsakem pogledu, kadar vidimo, da potrebujejo naši bratje duhovno ali materialno pomoč. Vendar se naša ljubezen nikakor ne omejuje samo na naše duhovne brate; razteza se na vse ljudi, celo na tiste, ki so trenutno Bogu povsem odtujeni. Sočutje imamo z njimi in to nas žene, da storimo nekaj zanje prav tako, kakor želimo, da drugi kaj za nas storijo. (Mat. 7:12) Če se naučimo tega, kar je učil Jezus, tedaj spoznamo pot življenja. S tem da oznanjujemo vest o Kraljestvu, jim pomagamo priti v dober odnos z Jehovo in to pokazuje, da se zanimamo za njihovo dobro. (Mat. 28:18—20) To je ena najboljših možnosti, da jim izkazujemo dobro. Z veseljem izkoristimo vsako priložnost, da sodelujemo v tem delovanju, in nismo zadovoljni le z navidezno službo. Stalno pazimo na to, kako uporabljamo svoj čas in svoja sredstva, da bi našli dodatne priložnosti za oznanjevanje. Pionirska služba, služba v nekem področju, kjer je pomoč nujnejša itd. so dragocene prednosti, ki nam omogočajo dokazati, kako velika je resnično naša ljubezen.
23. Kakšne koristi je, če se trudimo ohraniti dober odnos z Jehovo?
23 To delo dobro vpliva na vse udeležence. Jehova se veseli naše voljne poslušnosti in našega truda, da opravičujemo njegovo ime. Jezus se veseli, da vidi svoje bodoče podložnike tisočletne vladavine. Čutimo se pritegnjeni k našim duhovnim bratom in smo z njimi povezani s prisrčno vezjo enotnosti. Ovcam podobni ljudje bodo vse čase hvaležni za to, kar smo ljubeče naredili zanje. Da, naše srce se veseli, ko doživljamo čudovite blagoslove, ki izhajajo iz našega odnosa z Jehovo! Kako smo vendar veseli, da smo si ga lahko naredili za prijatelja in tako dobili zagotovilo za bodočnost v njegovih »večnih prebivališčih«! — Luk. 16:9.
24. Zakaj naj bi cenili naš odnos z Jehovo?
24 Jehova se je gotovo izkazal za našega najboljšega in najbolj zanesljivega prijatelja. Spoznati njega za prisrčnega tovariša je največje bogastvo našega življenja. Kot »srečen Bog« izpolnjuje že sedaj svoje obljube, da osreči tudi nas. (1. Tim. 1:11) Če se nam posreči utrditi to vez prijateljstva in jo ohraniti, bo naše veselje trajalo večno. Cenimo sigurnost, srčni mir in upanje, ki smo ga dobili z našim dobrim odnosom z Bogom, in to nas žene, da izražamo Jehovi, našemu najboljšemu prijatelju, najglobljo in najprisrčnejšo zahvalo.
[Slika na strani 18]
Jezus je pomagal drugim priti v odnos z Jehovo, postopajoč z vsemi enako. Ni dajal prednosti bogatim in ni preziral siromašnih.