Jeruzalemsko obzidje

Sedaj se vrniva nazaj za nekaj let. Izraelec Nehemija, ki je bil služabnik kralja Artakserksa, je živel v perzijskem mestu Šušan. Z Judovega je prišel njegov brat, ki je imel slabo novico. Rekel je: »Ljudje, ki so se vrnili v Jeruzalem, so v nevarnosti. Mestno obzidje z vrati, ki so ga podrli Babilonci, še ni obnovljeno.« Nehemija je bil žalosten, ko je to slišal. Želel je oditi v Jeruzalem, da bi pomagal, zato je molil, da bi mu kralj to dovolil.

Čez nekaj časa je kralj opazil, da je Nehemija žalosten. Rekel mu je: »Nikoli te še nisem videl takšnega. Ali je kaj narobe?« Nehemija mu je odgovoril: »Kako naj ne bi bil žalosten, ko pa je moje mesto Jeruzalem porušeno!« Kralj ga je vprašal: »Kaj lahko naredim zate?« Nehemija je takoj po tiho molil k Bogu. Nato pa je kralju rekel: »Prosim, dovoli mi, da grem v Jeruzalem in obnovim obzidje.« Kralj Artakserks mu je dovolil oditi, poskrbel pa je tudi za njegovo varnost na tem dolgem potovanju. Poleg tega ga je postavil za upravitelja na Judovem in mu dal les za mestna vrata.

Ko je Nehemija prispel v Jeruzalem, je pregledal obzidje. Nato je zbral duhovnike in namestnike ter jim rekel: »Stvar je resna. Moramo se lotiti obnove.« Ljudje so se strinjali in začeli popravljati obzidje.

Nekateri njihovi sovražniki pa so se iz njih norčevali. Rekli so: »Še lisica bi lahko porušila zid, ki ga gradite.« Delavci se niso zmenili za njihove žalitve in so gradili naprej. Tako je bilo obzidje vse bolj visoko in močno.

Sovražniki so se odločili, da bodo iz različnih smeri nenapovedano napadli Jeruzalem. Ko so Judje izvedeli za ta načrt, so se prestrašili. Nehemija pa jim je rekel: »Ne bojte se. Z nami je Jehova.« Postavil je stražarje, da so varovali delavce, zato sovražniki niso mogli napasti mesta.

Obnova obzidja in vrat je bila končana v samo 52 dneh. Na Nehemijevo povabilo so vsi leviti prišli v Jeruzalem praznovat, da je obzidje dokončano. Nehemija jih je razdelil v dve skupini pevcev. Po stopnicah pri Studenčnih vratih sta skupini šli na obzidje, nato pa sta odkorakali vsaka v svojo smer okoli mesta. Igrali so na trobente, činele in harfe ter peli Jehovu. Ezra je šel z eno skupino, Nehemija pa z drugo, dokler se niso srečali pri templju. Vsi ljudje – moški, ženske in otroci – so darovali žrtve Jehovu in praznovali. Njihovo veselje je bilo slišati daleč naokrog.