TRETJI DEL
Prizadeta čustva – ko »imate razlog, da se pritožujete«
»Neka sestra v moji občini me je po krivem obtožila, da sem ji ukradla denar. Za to so izvedeli drugi v občini in so se postavili bodisi na mojo bodisi na njeno stran. Kasneje mi je ta sestra povedala, da je dobila nove informacije, ki so dokazovale, da nisem kriva. Čeprav se mi je opravičila, sem v srcu čutila, da ji nikoli ne bom mogla odpustiti tega, kar sem morala prestati zaradi nje.« (Linda)
ALI si se kdaj počutil tako kot Linda, ki je bila zaradi tega, kar ji je naredila sovernica, močno prizadeta? Žalostno je, da je nekatere ravnanje drugih tako vznemirilo, da je to vplivalo na njihovo duhovno rutino. Je tako tudi s teboj?
Ali nas lahko kdo loči »od Božje ljubezni«?
Res je, da je lahko zelo težko odpustiti soverniku, ki nas je prizadel. Navsezadnje naj bi kristjani ljubili drug drugega. (Janez 13:34, 35) Če nam je sovernik naredil krivico, nas lahko razočaranje in bolečina povsem dotolčeta. (Psalm 55:12)
Sveto pismo potrjuje, da se lahko kdaj zgodi, da imamo kristjani razlog, da se pritožujemo proti drugemu. (Kološanom 3:13) Toda ko se to zgodi nam osebno, se s tem morda zelo težko spoprimemo. Ali nam lahko pri tem kaj pomaga? Razmisli o treh svetopisemskih načelih:
Naš nebeški Oče vse vidi. Jehova opazuje vse, kar se dogaja. To pomeni, da vidi tudi vso krivico, ki jo doživljamo, in trpljenje, ki ga moramo zaradi krivice prenašati. (Hebrejcem 4:13) Poleg tega Jehova čuti z nami, ko trpimo. (Izaija 63:9) Nikoli ne dopusti, da bi nas težave ali stiska ali kar koli drugega ločilo »od Božje ljubezni«, niti kdo od njegovih služabnikov. (Rimljanom 8:35, 38, 39) Ali nismo spodbujeni, da podobno ravnamo tudi sami in ne dovolimo ničemur oziroma nikomur, da nas loči od Jehova?
Odpustiti ne pomeni opravičevati krivico. Ko odpustimo tistim, ki so nam naredili krivico, s tem ne zmanjšujemo teže njihovih dejanj, niti teh dejanj ne zagovarjamo, opravičujemo oziroma odobravamo. Ne pozabi, da Jehova nikoli ne odobrava greha, ga pa odpusti, če ima razlog za to. (Psalm 103:12, 13; Habakuk 1:13) Ko nas spodbuja, da naj odpuščamo drugim, nas s tem pravzaprav prosi, naj ga posnemamo. On namreč »ni užaljen za vedno«. (Psalm 103:9; Matej 6:14)
Kadar opustimo zamero, koristimo samim sebi. Kako pa? Zamisli si naslednje. Dvigneš kamen, ki tehta morda le kilogram ali dva, in ga držiš z iztegnjeno roko. Verjetno bi ga kratek čas držal brez večjega napora. Toda kaj, če bi ga skušal tako držati dlje časa? Kako dolgo bi ga lahko držal? Nekaj minut, eno uro ali še dlje? Brez dvoma bi te roka pričela precej boleti! Dejanska teža kamna se seveda ne bi spremenila. Toda dlje ko bi ga držal, težji bi se ti zdel. Isto velja za zamero. Dlje ko jo pestujemo, pa čeprav je morda čisto majhna, bolj si škodimo. Nič čudnega torej ni, da nas Jehova spodbuja, naj opustimo zamero. Da, če jo opustimo, je to nam v dobro. (Pregovori 11:17)
Kadar opustimo zamero, koristimo samim sebi.
»Zdelo se mi je, kot da mi govori sam Jehova«
Kaj je Lindi pomagalo, da ni gojila zamere zaradi tega, kako je z njo ravnala sovernica? Med drugim je poglobljeno premišljevala o svetopisemskih razlogih za odpuščanje. (Psalm 130:3, 4) Še posebej jo je motiviralo spoznanje, da takrat, ko mi odpuščamo drugim, tudi Jehova odpušča nam. (Efežanom 4:32–5:2) Glede tega, kako je to dejstvo vplivalo nanjo, je rekla: »Zdelo se mi je, kot da mi govori sam Jehova.«
Sčasoma je Lindi uspelo opustiti zamero. Velikodušno je odpustila sestri in sedaj sta dobri prijateljici. Linda ni nehala služiti Jehovu. Bodi prepričan, da ti Jehova želi pomagati, da mu tudi ti ne bi nehal služiti.