13. DEL

Dobri in slabi kralji

Izrael se razdeli na dve kraljestvi. Zatem v obeh vladajo različni kralji in večina od njih ni zvesta Jehovu. Jeruzalem razrušijo Babilonci.

KER je Salomon odpadel od čistega čaščenja, se je izraelsko kraljestvo razdelilo na dva dela, prav kakor je napovedal Jehova. Ko je njegov sin Roboam zasedel prestol, je pričel vladati s trdo roko. Zato se je deset Izraelovih rodov uprlo in ustanovilo severno Izraelovo kraljestvo. Dva rodova pa sta zvestovdano podpirala kralja na Davidovem prestolu v Jeruzalemu in tako postala južno Judovo kraljestvo.

Obe kraljestvi sta preživljali burne čase, predvsem zaradi malovernih in neposlušnih kraljev. Izraelovo kraljestvo je zabredlo še globlje od Judovega, saj so bili njegovi kralji že od samega začetka privrženi krivemu čaščenju. Kljub mogočnim delom prerokov, kakršna sta bila Elija in Elizej – oba sta celo obujala mrtve – se je Izrael znova in znova vračal na slaba pota. Na koncu je Bog dovolil, da je severno kraljestvo uničila Asirija.

Judovo kraljestvo je sicer trajalo dobrih sto let dlje od Izraelovega, vendar ga je prav tako doletela Božja kazen. Le redki judovski kralji so se namreč odzvali na svarila Božjih prerokov in skušali ljudstvo navesti na to, da bi se povrnilo k Jehovu. Kralj Josija je na primer pričel očiščevati Judovo krivega čaščenja in obnavljati Jehovov tempelj. Ko so našli izvirnik Postave, ki jo je Bog dal po Mojzesu, ga je to tako ganilo, da se je še bolj posvetil prenovi.

Na žalost pa Josijevi nasledniki niso hodili po njegovih stopinjah. Zato je Jehova dovolil, da so Babilonci zavzeli Judovo ter uničili Jeruzalem in njegov tempelj. Preživele so odpeljali v ujetništvo v Babilon. Bog je napovedal, da bodo tam 70 let. Judova dežela je bila vsa ta leta opustošena, vse dokler se narod ni vrnil domov, tako kakor je bilo obljubljeno.

Vendar odtlej ni bilo na prestolu več nobenega kralja Davidovega rodu, dokler ni zakraljeval obljubljeni Odrešenik, napovedani Mesija. Večina kraljev, ki so sedeli na Davidovem prestolu v Jeruzalemu, je bila živ dokaz tega, da nepopolni ljudje niso sposobni vladati drugim. Edini zares usposobljen vladar bo Mesija. Jehova je zato zadnjemu kralju iz Davidove dinastije dejal: »Odloži krono. [. . .] Nihče je ne bo imel, dokler ne pride tisti, ki ima pravico do nje; njemu jo bom dal.« (Ezekiel 21:26, 27)

(Vir: 1. kraljev; 2. kraljev; 2. kroniška, od 10. do 36. poglavja; Jeremija 25:8–11)

JONA

V obdobju, ko je bilo kraljestvo že razdeljeno na dva dela, je Bog naročil Jonu, naj odide v oddaljeno mesto Ninive, ki je bilo znano po nasilju, in posvari njegove prebivalce. Toda Jona se je vkrcal na ladjo, ki je odplula v nasprotno smer. Tedaj je v dogodke čudežno posegel Bog in povzročil, da je Jona pogoltnila velika riba. V ribjem trebuhu je Jona molil k Jehovu, in riba ga je izbljuvala na kopno. Nato je odšel v Ninive, kakor mu je naročil Bog.

Jona je tako dobil lekcijo iz poslušnosti, vendar je zatem imel nov problem: Potem ko je Ninivljane obvestil o Božjih namerah z njimi, so se ti pokesali, zato se jih je Bog usmilil in jih ni kaznoval. Jona je bil nad tem zelo razočaran. Če želite izvedeti, kako je Bog storil še en čudež, da bi Jona poučil o tem, da mora biti bolj usmiljen, si preberite to zanimivo knjigo.