3. DEL
Ljudje preživijo vesoljni potop
Bog pokonča hudobni svet, pri življenju pa ohrani Noeta in njegovo družino.
KO SE je človeštvo namnožilo, sta se na zemlji močno razbohotila greh in hudobija. Prerok Enoh, edini Božji služabnik takratnih dni, je ljudi opozarjal, da bo Bog uničil hudobne. Kljub temu se ljudje niso odvrnili od zla in stanje se je samo še slabšalo. Nekateri angeli so se uprli Jehovu s tem, da so zapustili svoj položaj v nebesih, prišli na zemljo, si nadeli človeški videz in si poželjivo jemali ženske za žene. Iz teh nenaravnih zvez so se rodili hibridni potomci, nenaravno veliki nasilneži, imenovani nefili, ki so na zemlji samo še prispevali k nasilju in prelivanju krvi. Boga je zelo bolelo, ko je videl, da človek, ki ga je ustvaril, drsi v propad.
Po Enohovi smrti je živel človek, ki se je razlikoval od hudobnih ljudi. Ime mu je bilo Noe. On in njegova družina so se trudili delati, kar je prav v Božjih očeh. Ko se je Bog odločil pokončati takratne hudobne ljudi, je želel obvarovati Noeta in živali pred uničenjem. Zato mu je naročil, naj zgradi barko – velikansko kvadrasto plovilo. Noe, njegova družina in številne živalske vrste naj bi v njej preživeli prihajajoči vesoljni potop. Noe je ubogal Boga. V naslednjih desetletjih, ko je gradil barko, je bil tudi »oznanjevalec pravičnosti«. (2. Petrovo 2:5) Ljudi je svaril pred prihajajočim potopom, vendar se za njegova opozorila niso zmenili. Navsezadnje je napočil čas, ko so Noe in njegova družina skupaj z živalmi vstopili v barko, Bog pa je za njimi zaprl vrata. Pričelo je deževati.
Dež je lil na zemljo 40 dni in 40 noči, dokler ni bilo vse kopno pod vodo. Hudobni ljudje so izginili. Več mesecev pozneje so vode upadle in barka je pristala na gorovju. Odkar so se Noe, njegova družina in živali vkrcali v barko, pa do takrat, ko so jo lahko varno zapustili, je minilo celo leto. Noe je v zahvalo daroval žrtev Jehovu. Bog se je odzval tako, da jim je zagotovil, da ne bo nikoli več izbrisal vsega življenja na zemlji s potopom. Svoje zagotovilo je podkrepil z mavrico, ki od takrat naprej ljudi spominja na njegovo tolažilno obljubo.
Bog je po potopu dal ljudem tudi nekaj novih zapovedi. Dovolil jim je jesti živalsko meso, vendar jim je hkrati prepovedal uživati kri. Noetovim potomcem je naročil, naj se razselijo po vsej zemlji, a ga nekateri niso hoteli ubogati. Za svojega vodja so izbrali Nimroda in pričeli v mestu Babel (kasneje imenovanem Babilon) graditi velik stolp. S tem so hoteli kljubovati Božji zapovedi, naj se razselijo po vsej zemlji. Toda Bog je njihovo namero preprečil, tako da je povzročil, da niso več govorili enega jezika, temveč različne. Ker se med seboj niso mogli več sporazumevati, so opustili svoj projekt in se ločili drug od drugega.