Kaj neki se je zgodilo z disciplino?

V zadnjih desetletjih se je družinsko življenje v zahodnih državah dramatično spremenilo. Nekoč so starši imeli glavno besedo in otroci so jih ubogali. Sedaj pa je v nekaterih družinah videti, da je ravno obratno. Razmislite denimo o naslednjih scenarijih, ki temeljijo na povsem običajnih okoliščinah.

• Štiriletni deček je s svojo mamo v trgovini in se steguje proti igrači. Mama ga skuša odvrniti od tega. »Že veliko igrač imaš, ali ni tako?« Prepozno se zave, da stavka ne bi smela končati z vprašanjem. Otrok zatuli: »Toda jaz jo hočem!« Mama popusti, saj jo je strah, da bo njen otrok spet imel običajen izbruh ihte.

• Petletna deklica prekine svojega očeta, medtem ko se ta pogovarja z drugo odraslo osebo. »Dolgčas mi je,« pravi deklica. »Hočem domov!« Oče se ustavi sredi stavka, skloni k hčerki in z blagim glasom reče: »Samo še nekaj minut, srček, v redu?«

• Dvanajstletnega Jamesa so spet obtožili, da je vpil na svojo učiteljico. Jamesov oče je jezen, toda ne na sina, ampak na učiteljico. »Vedno se spravlja nate,« reče sinu. »Prijavil jo bom šolskemu odboru!«

Omenjeni scenariji so namišljeni, toda povsem verjetni. Prikažejo nam, kakšne težave imajo v družinah, kjer starši dopuščajo neobzirno vedenje svojih otrok, popuščajo njihovim zahtevam in jih »rešujejo« pred posledicami slabega vedenja. V knjigi The Narcissism Epidemic piše: »Vse pogosteje lahko vidimo, kako starši prepuščajo avtoriteto svojim malim otrokom [...]. Otroci so še ne dolgo tega vedeli, kdo je glavni – in to niso bili oni.«

Seveda se mnogi starši trudijo naučiti svoje otroke pravih vrednot. Tega ne delajo samo s svojim dobrim zgledom, ampak tudi tako, da jih odločno, toda ljubeče pokarajo, ko je to potrebno. Vendar za starše, ki se zavedajo vrednosti takšnega ravnanja, prej omenjena knjiga pravi, da »plavajo proti kulturnemu toku«.

Kaj je pripeljalo do takšnega stanja? Kaj neki se je zgodilo z disciplino?

Avtoriteta staršev slabi

Nekateri pravijo, da je avtoriteta staršev začela slabeti v 60. letih prejšnjega stoletja, ko so tako imenovani strokovnjaki spodbujali starše, naj bodo bolj prizanesljivi do svojih otrok. Govorili so »Bodite jim prijatelji, in ne nekdo z avtoriteto«, »Hvala je boljša od karanja« in »Namesto da jih kaznujete za slaba dejanja, bodite raje pozorni na to, kaj dobrega naredijo«. Strokovnjaki niso skušali najti ravnovesja med pohvalo in karanjem. Kot je videti, so namigovali na to, da bo karanje poškodovalo otrokova krhka čustva in povzročilo, da bo ta kasneje v življenju do staršev gojil zamero.

Strokovnjaki so nedolgo zatem tudi poudarjali, kako koristno je samospoštovanje. Bilo je, kakor da so nenadoma odkrili skrivnost dobre vzgoje. Bila je preprosta: Poskrbite, da bodo otroci zadovoljni sami s seboj. Seveda je pomembno, da starši pomagajo otrokom, da si pridobijo samozavest. Toda poudarjanje koristi samospoštovanja je zašlo v skrajnosti. Strokovnjaki so staršem govorili: »Ogibajte se negativnih besed, kot sta ne in slabo.« »Svojim otrokom govorite, da so nekaj posebnega in da lahko postanejo, kar koli želijo.« Videti je bilo, da je pomembnejše to, da so otroci zadovoljni sami s seboj, kakor to, da so pridni.

Na koncu so nekateri sklenili, da je takšno poudarjanje samospoštovanja doseglo le to, da so otroci dobili občutek, da jim stvari avtomatično pripadajo, kakor če bi jim svet kaj dolgoval. Zaradi takšnega početja je bilo veliko mladih tudi »slabo pripravljenih na neizogibne kritike in občasne neuspehe, ki so del resničnega življenja«, piše v knjigi Generation Me. Neki oče, citiran v omenjeni knjigi, se je o tem takole izrazil: »Ljudem v službi ni mar za tvoje samospoštovanje [...]. Če boš svojemu šefu oddal slabo poročilo, ti ne bo rekel: ‚Všeč so mi barve papirja, ki ste jih izbrali.‘ Če vzgajamo otroke v takem duhu, jim pravzaprav naredimo velikansko škodo.«

Spreminjajoča se mnenja

Skozi desetletja je starševska vzgoja pogosto odsevala stalno spreminjajoča se mnenja človeške družbe. »Vzgoja se nenehno spreminja,« je napisal pedagog Ronald G. Morrish. »Odseva spremembe v naši družbi.«a Starše, kot se izrazi Sveto pismo, zlahka premetava kakor na valovih in jih sem ter tja nosi vsak veter nauka. (Efežanom 4:14)

Očitno ima trenutni trend ohlapne discipline slabe posledice. Ne samo da je oslabil starševsko avtoriteto, ampak je tudi pustil otroke brez vodstva, ki ga potrebujejo, zato da bi se lahko dobro odločali in stopili v življenje z zdravo samozavestjo.

Ali obstaja kak boljši način?