Zmogljivost shranjevanja DNK

UPORABNIKI računalnika ustvarijo ogromno količino digitalnih podatkov, ki jih morajo shraniti, zato da jih lahko kasneje po potrebi uporabijo. Znanstveniki upajo, da jim bo uspelo korenito spremeniti trenutne metode shranjevanja digitalnih podatkov s posnemanjem daleč najzmogljivejšega sistema za shranjevanje podatkov, ki ga najdemo v naravi – DNK.

Razmislite: V DNK, ki ga najdemo v živih celicah, je zapisanih na milijarde bioloških informacij. »Izločimo ga lahko iz kosti volnatih mamutov [. . .] in iz njega pridobimo podatke,« pravi Nick Goldman z Evropskega bioinformacijskega inštituta. »Je tudi nenavadno majhen, kompakten in ne potrebuje energije za shranjevanje, tako da ga je enostavno prevažati in ohranjati.« Ali lahko DNK shrani podatke, ki jih ustvari človek? Raziskovalci pravijo, da lahko.

Znanstveniki so umetno izdelali DNK, v katerega so shranili šifrirano besedilo, slike in zvočne datoteke, podobno kot so podatki shranjeni na digitalnem mediju. Kasneje jim je uspelo dešifrirati shranjene informacije s 100-odstotno natančnostjo. Prepričani so, da bodo lahko sčasoma s to metodo v enem gramu umetnega DNK shranili podatke s kakih treh milijonov CD-jev, vse te podatke pa bodo lahko hranili stotine, če ne celo tisoče let. V takšen sistem bi lahko shranili celoten svetovni digitalni arhiv. Prav zato so DNK poimenovali »najboljši trdi disk«.

Kaj menite? Ali je zmogljivost shranjevanja DNK plod evolucije ali ustvaritve?